Iz potovanja po Indiji
Piše: vodnik Klavdij Ferle
Spoznavanje juga Indije smo pričeli v Mamalapuramu. Čudovitemu mestu na obali Indijskega ocena, ki slovi po svojih templjih izklesanih iz žive skale. Odlične letalske povezave so mi dale nekaj manevrskega prostora in s Prasaadom sva uspela dodati v program obisk bližnje vasice. ‘Župan’ nas je že več potovanj prosil, da jih obiščemo in tokrat se nam je končno ponudila priložnost.
Zjutraj smo se odpravili v Kodumpadi. Zadnjih nekaj kilometrov nas je s svojim skuterjem pospremil gostitelj. Naš prihod je pričakalo veliko domačinov, ki jih je zanimalo kdo je prišel. Predvsem pri otrocih smo vzbudili veliko zanimanja in nekateri potniki so dobili svoje osebno spremstvo. Najprej smo se sprehodili po ‘upravnem’ delu. Majhen mestni urad, odbojkarsko igrišče, kjer se je popoldne igral turnir, jasli za otroke do tretjega leta starosti in knjižnica. Edino v knjižnici so se nekoč dobile informacije o svetu okoli njih in še danes ima posebno mesto v skupnosti. V njej lahko ljudje preberejo dnevno časopisje. Na bližnji njivi so nam prikazali kako so nekoč orali a žal sem uspel prepričati le enega potnika, da se jim priključi.
Sprehodili smo se nazaj po isti cesti na drugi konec vasi. Najprej so na cesti prikazali kako rišejo kolum. Vzorce iz nekoč riževega prahu, ki je s svojo sladkobo obvaroval hišo pred mravljami, danes pa je zaradi drugačnih materialov to le dekoracija in spiritualna zaščita hiše. V enem skromnem domovanju so domači otroci pokazali svojo najvrednejšo lastnino. Vsak je imel eno igračo. Spuži vratnik je imel posebno mesto pri edinemu fantu v hiši. K njim smo se še vrnili na cvrtje papade. Vmes pa smo nadaljevali z ogledom vasi in posebej za nas so pripravili kratek obred, kjer so prosili za blagoslov pri Ganeši.
Vedno bolj nam je postajalo jasno, da si program izmišljujejo sproti. Izredno so bili prijazni in želeli so nam prikazati vse, kar je za takšno vas značilno. Na poti nazaj sem izvedel, da smo komaj tretja skupina tam. A ravno ta raztresenost in učenje dela v turizmu so razlogi, da je to bil eden najbolj pristnih ogledov, kar sem jih doživel. Nič ni bilo zaigranega. Ves ogled je bil čudovit vpogled v njihovo življenje in Indijsko razmišljanje – gost je bog.
Za konec ogleda vasi so nas z vozom peljali na drugi konec vasi, kjer v eni najlepših hiš živi vračka. Iz potnice je izganjala zle duhove. Žal nismo videli celotnega postopka, ker v potnici ni bilo zlih duhov in se niso manifestirali v naši vrački. Otroškega spremstva je bilo vedno manj. So se nas nagledali in smo jim postali rahlo dolgočasni. Po prijetnem druženju so nam pripravili kosilo pod mogočnim banjamom. Jedli smo tradicionalno. Z rokami iz bananinih listov.
Kosilu je sledil še zadnji postanek. Mamalapuram slovi kot mesto kiparjev. Samo za nas so na to nedeljo pripravili predstavitev. Predavatelj iz fakultete je s svojimi vajenci pripravil prikazal korake izdelave kipca. Pred nami so stalili železje in vlili kipec. Hlajenje načeloma traja 24 ur a je samo za nas prvič v karieri hladil po skrajšanem postopku z vodo., nekako 15 minut po vlitju smo že lahko občudovali njihovo stvaritev.
Po povratku v hotel smo imeli prosto popoldne. Na večerjo smo se odpravili v bližnjo gostilno, kjer smo na odprti terasi prvega nadstropja spremljali mestni vrvež pod nami. Na bližnji mizi so pripravili svež izbor morskih dobrot, kjer si je lahko vsak izbral svojo večerjo. Večerja je bila odlična in nekateri smo se odločili, da še ni čas za povratek v hotel. Po ozkih in strmih stopnicah smo se povzpeli na vrh stavbe, kjer smo želeli spiti še kakšno pivo. Pot do mize ni bila preprosta. Skupina mladih domačinov nas ni spustila mimo dokler nismo z njimi zaplesali. Glasbo so za nekaj časa prilagodili nam z zahodnjaškim izborom pesmi. Ko smo se usedli za mizo so ponovno nadaljevali z Indijsko glasbo. Nekajkrat smo se jim priključili, oni pa so z nami delili svojo pijačo. Na strehi Indije smo se vrteli v ritmih zahoda, Indije in Gangnam Styla. Zabava je trajala vse do zaprtja gostilne in prav težko se je bilo posloviti od prijetnih domačinov.
Naslednji dan smo z težkimi glavami zapustili Mamalapuram. Pot nas je vodila v Pontičeri, kjer smo z meditacijo v ašramu Šri Arunbinde pozdravili mačka.