Piše: sopotnica T.
Običajno potujemo sami. Sami urejamo letalske vozovnice, rezerviramo prenočišča, najamemo avto ali se usedemo v avtodom ter si potovanje prilagodimo svojemu tempu. Radi smo neodvisni. Tokrat pa smo naredili izjemo in se pridružili skupinskemu potovanju. In presenetljivo hitro ugotovili, da si teh osmih dni verjetno ne bi mogli organizirati bolje niti sami. V osmih dneh smo obkrožili skoraj ves otok v nasprotni smeri urinega kazalca in prevozili okoli 2700 kilometrov. Tokrat brez skrbi zaradi vožnje po »napačni« strani ceste – za to je poskrbel naš šofer, ki je ozke irske ceste obvladal tako samozavestno, da sem se morala večkrat kar pošteno truditi ostati budna. Ne zaradi utrujenosti, ampak zato, ker nisem želela zamuditi niti enega zelenega griča, ovce ali razgleda.
Zakaj Irska?
Najprej zaradi narave. Ker imamo radi divje pokrajine, veter, dramatične razglede in kraje, kjer ima narava še zadnjo besedo. A Irska ni samo narava. To potovanje ponuja ravno pravšnje ravnotežje med zelenimi pokrajinami, zgodovino ter mestnim utripom Belfasta in Dublina. In potem so tu Irci. O njih sem že veliko slišala od prijateljice, ki je tam nekaj časa živela, a šele ko jih srečaš, razumeš, zakaj so tako posebni. Malo divji, malo trmasti, zelo prijazni in s smislom za humor, ki meni osebno zelo ustreza – rahlo navihan, samoironičen in pogosto tako nepričakovan, da se začneš smejati šele sekundo pozneje.
Naše potovanje se je začelo v Dublinu, kjer smo ujeli nekaj utripa živahne prestolnice. Posebej nas je navdušil Muzej irskega izseljenstva – eden tistih muzejev, kjer si rečeš: »Samo malo pogledamo,« in dve uri pozneje še vedno bereš zgodbe. Pot nas je nato vodila proti Severni Irski in Belfastu. Ob zgodbah o severnoirskem konfliktu hitro ugotoviš, da zgodovina tukaj še vedno ni samo zgodovina – zidovi v nekaterih delih mesta še danes ločujejo skupnosti. Seveda pa Belfast pomeni tudi Titanik. Ob obisku suhega doka in poslušanju zgodbe o slavni ladji nas je pričakal tipičen irski humor. Kot radi rečejo domačini: “She was fine when she left here” (»Ko je odšla od tukaj, je bila čisto v redu«).
Naslednje dni smo se vozili skozi skoraj neverjetno število odtenkov zelene. Če kdo pravi, da je zelena samo ena barva, očitno še ni bil na Irskem. Vožnja skozi Connemaro je bila kot prizor z razglednice – divja pokrajina, nešteto odtenkov zelene, ovce sredi ceste in občutek, da se tukaj nikamor ne mudi. Ustavili smo se tudi pri opatiji Kylemore, ki leži ob slikovitem jezeru in slovi po osupljivem neogotskem dvorcu ter viktorijanskih vrtovih, ki veljajo za ene najlepših na Irskem. Prava češnjica na torti pa so bili Aranski otoki. Inishmore smo raziskovali s kolesi, med pašniki, starimi kamnitimi ogradami in razgledi nad Atlantikom. Tam čas teče še nekoliko počasneje – ali pa se vsaj tako zdi. Moj mož še danes pravi, da je bil to najboljši del potovanja.
Seveda ne moreš mimo Moherskih klifov, kjer človek hitro ostane brez besed. Ali pa brez frizure – veter tam očitno ne pozna kompromisov.
Mene je nepričakovano najbolj navdušil grad Bunratty in muzej na prostem z irsko vasico iz 19. stoletja. V trenutku sem dobila občutek, da sem stopila v drug čas.
Prevozili smo tudi znameniti Ring of Kerry, naša sedemnajstletnica pa je največje navdušenje pokazala na kmetiji, kjer so nam prikazali delo ovčarskih psov. Če kdo obvlada organizacijo in disciplino, so to zagotovo irski ovčarski psi. Takoj za irskimi šoferji avtobusov.
Potovanje smo zaključili v Dublinu – tako, kot se spodobi. Obiskali smo nekaj pubov, preverili Guinness tam, kjer mora biti najboljši in seveda pojedli fish & chips. Ker Irske pač ne zapustiš brez ribe s krompirčkom in vsaj enega večera v pubu, kjer vsi pojejo, nihče zares ne zna peti, pa je vseeno popolno.
In še nekaj o irskem vremenu. Irci pravijo: »Če ti vreme ni všeč, počakaj pet minut.« Po osmih dneh lahko potrdimo – niso se šalili.
