Piše: sopotnik Aleš Korošec
Nekam odpotuješ zaradi znamenitosti. Drugam zato, ker si želiš za nekaj dni pozabiti, kako je videti tvoj vsakdan. Indonezija je bila zame bolj to drugo. Moram priznati, popotnica ni bila najbolj spodbudna. Pred odhodom sem slišal že skoraj vse: prevelika gneča, smeti na vsakem koraku, potresi, nevarne živali in še marsikaj. Pri tisoč in enem mnenju človek nikoli ne ve, koliko je v njih resnice in koliko samo nevoščljivosti.
Ostali sta mi dve stvari, ki sta zveneli dovolj obetavno – morje in dejstvo, da je Indonezija dežela, kjer sklepanje poslov očitno ni nikakršen tabu. Pa ne samo z domačini, na ulicah, tržnicah in urbanih območjih. Vodnik je prvi prebil led in presekal tisto rahlo naelektreno tišino, v kateri je vsak že razmišljal, kaj vse ga čaka. Ali pa s(m)o bili vsi z glavo še vedno doma v Sloveniji. Kakorkoli, ni dolgo trajalo, ko smo nekateri že našli skupni jezik in razloge za pogovor. Ob predvideni uri smo s Turkish Airlines poleteli proti mestu začimb in blaga, Istanbulu. Za večino le vmesna postaja, zame pa že skoraj domač teren. Četrti obisk Istanbula in, kot kaže, tudi ne zadnji. Nekatere kraje pač človek vzljubi, še preden si prizna, da se bo tja vračal. Zlahka te osvoji in zasvoji s svojimi čari. Po enem največjih letališč na svetu tokrat ni bilo treba teči do pravega terminala. Čas je bil naš zaveznik pri vkrcanju na naslednji let proti drugemu koncu sveta, proti Indoneziji in njenemu glavnemu mestu, Jakarti.
Ko sem se z letalom (komaj) drugič v življenju odlepil od evropske celine, nisem vedel niti razmišljal o tem – če sem povsem iskren, kaj pričakovati v deželi, šest časovnih pasov oddaljeni od nas. Spanca med potjo je bilo le za vzorec, pa še tisto je prej spominjalo na blažji dremež. Pod nami se je na zaslonu zemljevida počasi pomikala Indija. Nekje tam blizu je bil Nepal. Majhen na zemljevidu, a precej bolj zanimiv kot vse ostalo dogajanje v letalu … kot da ga je v resnici kaj bilo. S prstom sem drsel po zaslonu, iskal Himalajo in skozi okno oprezal za prvimi obrisi največjega gorstva na planetu. Še sedaj nisem prepričan, ali sem dejansko videl gore ali samo oblake zelo prepričljivih oblik. Želel bi si postanka kar na severu Indije. A cilj je bil tokrat drugje – Indonezija. Košček sveta, razpotegnjen kakšnih 5000 kilometrov čez Indijski ocean.
Jakarta
Po slabih dvanajstih urah pristanemo v Jakarti. Prvi vtis? Letališče, kakršnega ne pričakuješ. Namesto betona nas pričakajo zelenje, rože in palme. Pod letališčem poteka tudi večpasovna cesta, verjetno ena od številnih vpadnic. Na ogromnih zaslonih v terminalu se vrtijo posnetki živali. Malo nenavadno za letališče, a hkrati prijetna dobrodošlica v deželo. Mesto Jakarta z neverjetnimi 42 milijoni prebivalcev mi ni imelo časa prirasti k srcu. Večerni prevoz z letališča proti hotelu in jutranji v obratni smeri nista ponudila možnosti za raziskovanje. Kljub temu sem v teh nekaj urah hitro opazil nekaj, kar se je pozneje ponavljalo ves čas potovanja: nasmehe, prijaznost in pripravljenost pomagati.
Hitrost pa je že druga zgodba. Postrežba je pogosto precej bolj umirjena, kot smo je vajeni doma. Še dobro, da vlada dopustniško vzdušje in se nihče ne zmeni preveč za takšno malenkost. Človek mora vzeti v zakup tudi dejstvo, da so cene tukaj bolj prijazne kot marsikje drugje. Ti pa zato na vsakem koraku nekaj ponujajo, kar v končni fazi nanese kar nekaj zelencev – če se jim le pustiš.
Po navodilih in priporočilih sem se držal napitka brez ledu, ki bi lahko povzročil pogoste odhode na straniščno školjko. Do tega na celotnem potovanju k sreči ni prišlo.
Jakarto sem lahko še zadnjič občudoval z višine. Mesto je, enostavno povedano, GROMOZANSKO! Za občutek: tudi z višine, primerljive z vrhom Triglava, se konca mesta skoraj ne vidi. Samo hiše, hiše in še enkrat hiše. Občudoval sem že nekatera velika mesta, a Jakarta je liga zase. Prevladujejo majhne hiše, stisnjene druga ob drugo, med njimi pa tu in tam iz zemlje požene skupina stolpnic. Več nam prestolnica Indonezije ni »ponudila«.
Nekaj časa še vztrajajo čedalje manj številne vasice, preden se odkrije povsem drugačna, dokaj enolična pokrajina, prežeta s številnimi vulkani. Z letala se razločno vidi, da nekateri izmed njih dosežejo kar zavidljivo višino. Ob vznožjih so posejane manjše strnjene vasice, nekje za obzorjem pa prostrane ravnice kopnega počasi, a vztrajno zastirajo pogled na morje.
Bali
Po kakšni uri in pol letalo pristane na obalo Balija. Steza manjšega letališča je tako blizu morju, da obeta pristanek kar na njegovi gladini. Po izstopu iz letala je takojšen občutek visoke vlažnosti, ki skupaj z visoko temperaturo poskrbi, da senca in klima nenadoma postaneta najbolj zaželeni dobrini. Morda še bolj kot v domovini.
Kaj reči o Baliju? Zagotovo upraviči sloves glede pestrosti. Že notranjost letališča je vse prej kot betonska džungla. Pravi mali gozd se znajde med terminali, ne da bi koga kaj dosti motil. Pred zgradbo se nahajajo pravi mini templji, skoraj samovšečno pa se dvigujejo barviti napisi – »Welcome to Bali, the last paradise in the world«. Otok tisočerih templjev in kipov. Na oddaljenem hribu se bohoti verjetno najbolj mogočen med njimi, podoben tistemu v Riu de Janeiru. Do kraja Kuta pot postane kar popotovanje. Ceste so v presenetljivo dobrem stanju in široke, le v samem središču mesta je slika drugačna. Prostor za avtobus je luksuz, ki se pogosto meri v centimetrih. Gneča je velika, kljub temu pa gre v resnici za zelo dobro organiziran kaos. Mešanica vseh možnih prevoznih sredstev se po mestnih ulicah premika strnjeno, počasi in predvsem z veliko mero strpnosti.
Hupanje v prometu – v nasprotju z našo deželo – pomeni le opomnik: »Hej, samo da veš, tukaj sem.« Presenetljivo malo je obtolčenih vozil, kar se zagotovo lahko pripiše tudi vozniškim sposobnostim. Zanimivo, če pomislim, da izpit lahko opravi vsakdo, ki je pripravljen plačati določen znesek – kakšen je ta, mi je ušlo iz glave.
Vračam se h Kuti. Kraj je vse prej kot primeren za lahkoten večerni sprehod po ulicah ali plaži – seveda za nekoga, ki si to želi. Na vsakem koraku: »Sir, you need a ride? Boss, would you like a ride?« Še celo ponudbo sem dobil za punco, ki po vsej verjetnosti ni bila domačinka. Kuta očitno res ponuja vse.
Surferji ponujajo svoje storitve kot na tržnici, le da so pri tem nekoliko manj vsiljivi od svojih kolegov na skuterjih. Večerni sprehod po rajski peščeni plaži pa vseeno razkrije pravi utrip Balija v neštetih lokalih, med katerimi so nekateri prav domiselni in unikatni. Približno 8 km plaže poskrbi, da tudi bolj izbirčni ostanejo brez izgovorov. Iz posameznih restavracij se vije vonj po mesnih jedeh in različnih začimbah. Nekaj ulic stran od obale je podobno, le da je tam luksuz precej bolj izrazit. Pred hoteli se bohotijo prestižne znamke jeklenih konjičkov, ne manjka pa niti eksotičnih spremljevalk različnih narodnosti in polti. Kraj je poln dogajanja in se umiri šele nekje po eni uri zjutraj.
Na jutranjem izletu se Bali začne kazati v drugačni luči. Ko slišiš to besedo, pomisliš na palme, plaže, templje in sončne zahode. Toda za turistično razglednico se skriva otok tradicije, duhovnosti in – predvsem – bogov. Tukaj se hinduizem, budizem in domača verovanja prepletajo na način, ki ga je še Evropejcu težko povsem razumeti.
Kljub muslimanski prevladi v Indoneziji je več kot 86 % prebivalcev na Baliju hindujske vere. Domačin Wajan, lokalni vodnik, nam pripoveduje o tem, da verjamejo v ravnovesje med dobrimi in slabimi silami, ki močno vplivajo na vsakdanje življenje. Glavno sporočilo, ki nam ga je položil na srce. Super možakar, ni kaj! Ves čas druženja je bil oblečen v njihovo tradicionalno opravo, ki smo jo med sprehodi po templjih preizkusili tudi sami. Ne sicer povsem prostovoljno. Tako se spodobi.
Wajan je poleg spodnjega dela oprave na glavi nosil udeng, tradicionalno balijsko moško pokrivalo. Na prvi pogled nekaj med ruto in precej domiselno oblikovanim kosom blaga, ovitim okoli glave. Na vrhu pa še majhen »repek«. Tudi ta ni tam zaradi mode. Wajan nam je razložil, da ovito blago predstavlja umirjanje misli, pokončni del na vrhu pa njihovo usmerjenost k bogu. Med obiskom templjev nam je podrobno razložil zgodbe in pomen, pogosto z močnim duhovnim in spiritualnim pridihom.
Obisk tradicionalne lokalne hiše je v ospredje postavil simpatično družino, ki tam prebiva že več rodov. Na široko odpirajo vrata nam, prišlekom, in nam dovolijo vpogled v njihova skromna, a hkrati z radostjo prežeta življenja. Prav nič jim ni hudega.
Hiša, podobno kot druge, ima svoje družinsko svetišče. Vsak dan vanj položijo majhne daritve. Komu? Bogovom, seveda. Pa to še ni vse. Bogovi imajo svoja svetišča znotraj družinskega posestva. Potem pride zanimivost, ki me je kar malo presenetila. Pri gradnji ne uporabljajo standardiziranega občutka za metre in centimetre. Ena od tradicionalnih mer je povezana kar z gospodarjevo roko – od komolca do konca prstov. Prav zato je vsaka gradnja unikatna in edinstvena, čeprav morda ne na prvi pogled.
Kar se mi je pri hišah zdelo zanimivo – vsaj po Wajanovih besedah – je, da imajo posamezni člani družine svoj prostor. Mladi, starši in stari starši ne živijo vsak v svojem svetu, ampak znotraj istega družinskega kompleksa. Celo vrata povedo nekaj o odnosu do starejših. Vhod v prostor, kjer stanujejo stari starši, je nižji, zato se je treba bolj skloniti. Pri Balijcih je to znak spoštovanja do starejših.
In potem pride na vrsto še Ulu Watu. Tempelj stoji visoko nad morjem, na robu pečin, kjer se kopno skoraj dramatično konča v prepadnih stenah. Pred nami se odpre Indijski ocean. Po svetih tleh templja in dvoriščih se prosto giblje na stotine opic. Nekatere med njimi so očitno vajene poziranja pred objektivi. Še bolj zverzirane pa v … krajah. Ena od njih je to tudi dokazala. V trenutku je našemu vodiču z glave snela očala. Njena pogajalska taktika je bila hrana, ki ji, roko na srce, tukaj ne manjka. Turistov je več kot dovolj, marsikdo pa jim nameni kakšen prigrizek – če si ga ne vzamejo že kar same.
Dan se je končal precej drugače, kot se je začel – s plesom. Ne katerim koli plesom, ampak tradicionalnim balijskim kecakom. Kako bi ga opisal? Težko, ker se ne more primerjati z ničimer do sedaj videnim. Morda bi ga lahko primerjal s plesom dervišev v Kapadokiji. A v resnici ne. Kecak je nekaj povsem svojega in svojevrstnega. Vsak ples ima svoje značilnosti. Ko se je kecak pred nabito polnim zunanjim gledališčem začel, se je vzdušje spremenilo. Glasovi, ritmično ponavljanje, gibi plesalcev in zgodba, ki jo je bilo mogoče bolj začutiti kot razumeti, so ustvarili nekaj povsem edinstvenega. Kecak izvaja zbor kakšnih petdesetih moških, ki sedijo v krogu in brez glasbil ponavljajo ritmične vzklike »čak-čak-čak«, spremljava pa gre nekako v slogu »grrrllja-grrrllja« in »e-e-e«. Ja, vem, da mogoče spominja na marsikaj drugega.
Zgodba uprizarja prizore iz starodavnega indijskega epa Ramajana, v katerem nastopajo še plesalke, kralj – ali mogoče bolj primerno sultan, služabniki in še kaj bi se našlo. Rekel bi, da se najslabše godi liku z nekakšno volčjo glavo, čeprav so bile med ostalimi nekatere »žrtve«. Obdajo ga z ognjem, ki ponazarja sončni zahod. Konec dober, vse dobro, in potem še ironija. »Volčjeglavec«, ki je bil nekaj minut prej skoraj glavni zlobnež večera, postane največji magnet za selfije.
Prekmalu je prišlo slovo od Kute.
Prvi večji postanek je bil Tanah Lot. Tempelj stoji na otočku tik ob obali in je ena tistih razgledniških znamenitosti, ki jih prej ali slej srečaš skoraj povsod. Le da je Tanah Lot nekaj posebnega. Na skali sredi morja stoji svetišče z izvirom svete vode, do katerega pa ni bilo mogoče priti. Pa tudi če bi šlo, človek dvakrat premisli. Svetišče namreč varujejo kače – vsaj tako je bilo rečeno.
Mene je bolj kot bajka zanimal kokos na obali. Konkretno me je odžejal za ves dan, vse skupaj za le nekaj centov. Mislil sem, da balijske vasi in riževa polja ne bodo ponudila ničesar posebnega. Pa vendar se je pred nami kazal tisti drugi Bali – zunaj hotelov in razkošnih vil. Ob robu polj kmetje žanjejo travo in jo po blatnih poteh prenašajo do manjših lesenih hiš. Okolica je na gosto posejana s palmami in cvetjem. Pot se vzpenja po strmem terenu, kjer je blata vse več, ponekod pa stopaš že čez prava mala mokrišča. Eden od kmetov mi je v roke porinil svoj tradicionalni bambusov pikul. Za nekaj trenutkov sem bil videti skoraj kot pravi balijski kmet. Potem pa je prišlo hitro pojasnilo: »Give me some money, please.«
V nadaljevanju se je pred nami odprla mirna gladina jezera Bratan, tik ob njej pa podoba templja Pura Ulun Danu Bratan. Notranjost svetišča je lepo urejena, med zelenjem pa stojijo številni zanimivi kipi in skulpture. Jezero je polno raznobarvnih rib, ki se gnetejo ob bregu. Tam, kjer je hrane vedno na pretek. Obilno prenajedanje se jim tudi pozna. Očitno pa sem spet pozabil na eno od osnovnih pravil Balija: nikamor se ne mudi. Za postrežbo sem čakal skoraj do trenutka odhoda. Miniti je moralo vsaj pol ure. Nato sta sledila še dva neuspešna poskusa dviga denarja na različnih bankomatih. S kartico zaradi težav z internetno povezavo ni bilo mogoče plačevati. Skratka, iz zagate me je rešil prijazni vodnik Wayan.
Ubud
Če je Kuta obraz turističnega Balija, je Ubud njegov bolj »umirjen«, umetniški in duhovni obraz. Svojevrsten opičji gozd ponudi pravo džunglo, visoka drevesa, tlakovane poti in kamnite strukture, med katerimi se brezskrbno sprehajajo opice – pa tudi kakšen kuža. Dobro vedo, da je človek tam (dobrodošel) gost.
Za razliko od njihovih sorodnic v Uluwatuju pa niso imele vselej takšnega »luksuza«. Zaradi agresivnosti do mimoidočih so morali upravljavci park za nekaj časa zapreti za obiskovalce. Opice so se sčasoma »umirile« in niso več povzročale težav. Ena se mi je prav elegantno usedla na ramo in se za nekaj trenutkov prepustila fotografiranju. Slike je mogoče – seveda za plačilo – prevzeti na blagajni, če je le tiskalnik v delujočem stanju.
Večerni Ubud ima poseben utrip. Nešteto majhnih trgovinic, restavracij in lokalov, pred katerimi se zgrinjajo trume turistov. Nad njihovimi glavami se prepleta prava špageti-mreža električnih in komunikacijskih kablov. V tej mešanici vsega možnega se je našel tudi mlajši par iz Slovenije. Ja, tudi na Baliju ne manjka rojakov. »Kako sta se znašla ravno na Baliju?« »Povsem naključno. Rekla sva: greva poskusit v Indonezijo. Zaenkrat nama je super.« Pogovor je le nekaj trenutkov zatem prekinil kolega iz skupine, ki je punco peljal na en deci žlahtne kapljice. »Ooo, sosed! Pa še sodelavec. Kaj pa vidva na Baliju? A morava res na drug konec sveta na dopust, da se lahko kaj pogovoriva?« Tako pač je danes. Če potrebuješ nekoga za daljši pogovor, pakiraj kufre za drug konec sveta.
No, pa da se še enkrat dotaknem Ubuda. Lahko omenim, da bankomati v kraju niso ravno samoumevni. Ulic je precej, ni pa kakšnega jasnega znaka, kje se kateri nahaja. Za domačine je »just around that corner«, za vse ostale pa praktično na drugi strani mesta. Še manj samoumevno pa je, da boš v italijanski piceriji najprej »skenslan«, naslednji dan pa deležen hišnega limoncella.
Nekje med vsem tem začneš razumeti, zakaj je kraj kljub gneči tako simpatičen. Ni nujno, da se zgodi nekaj velikega. Dovolj je bilo že poznanstvo z mladenko iz Turkmenistana, ki živi v Rusiji. Kaj jo je pripeljalo na Bali, še sama ne ve točno. Je pa večer z njo minil v prijetnem pogovoru. Marsikaj sem izvedel o Turkmenistanu, še več pa o življenju Anne, kot se mi je predstavila. Večer sva preživela ob živi glasbi v enem izmed številnih lokalov na ulicah Ubuda.
Glasbena scena je na Baliju in drugih otokih zelo po okusu tistih, ki prisegajo na preverjene klasike. Tudi vokalno se kar zavidljivo dobro približajo izvirnikom.
Če želiš razumeti Bali, moraš zapustiti glavne turistične ulice. Riževa polja so eden od simbolov otoka, vendar jih je treba videti od blizu. Hoditi med njimi. Opazovati, kako se polja vzpenjajo po pobočjih in kako jih domačini še vedno obdelujejo. Pot nas je vodila do Tampaksiringa, vodnega templja Tirta Empul in templja Gunung Kawi. Tirta Empul je kraj vode in obredov. Lahko vidiš ljudi, ki prihajajo, se ustavljajo, molijo in opravljajo svoje obrede očiščenja. Po tem pride na vrsto še drugačno razvajanje. Vonj cimeta, vanilje, čaja in kave nas je spremljal do plantaže z najbolj značilnimi, že kar legendarnimi balijskimi okusi. Spoznali smo način predelave lokalnih začimb in seveda znameniti kopi luwak – bojda najdražjo kavo na svetu. Sklepčno smo ugotovili: »Ni slabo, ampak sem naletel že na kaj boljšega – za nižjo ceno.«
Vožnja po cestah razkriva še nekaj drugega. Hiše, dvorišča in svetišča niso postavljeni kar tako. Vse ima svojo smer, svoj red. Proti gori je kaja, sveta stran, proti morju kelod. Ko to začneš opažati, razumeš, da na Baliju ne potuješ samo skozi pokrajino. Potuješ skozi kulturo. Bali mora nekako upravičiti sloves tropskega raja. Pri slapu Tegenungan mu to uspe brez večjih težav. Po vročem tropskem dnevu je pogled na vodo, ki pada skozi zelenje, skoraj povabilo – in temu se je težko upreti. Do slapu vodi kar nekaj stopnic, na njih pa ne manjka turistov z željo po novi naslovni fotografiji za Instagram. Ob samem vznožju je skalni prehod čez reko, na drugi strani pa nekaj, kar spominja na plažo. Nekaj metrov proč voda buči čez skale in prši kopalce. Slapu se sicer ni mogoče povsem približati. Verjetno kar dobro in povsem razumljivo, saj bi bila to zadnja znamenitost, ki bi jo doživel (živ). Nekateri so brez večjega razmišljanja skočili v vodo. Mene pa je bolj zanimala temperatura. Glede na zunanjo vročino bi pričakoval skoraj ledeniško osvežitev, a voda je bila idealna. Upam si to trditi, čeprav so takšne ocene precej relativna stvar. Tegenungan sicer ni največji in tudi ne najbolj odmaknjen slap, kar jih ponuja Bali. Je pa ravno pravšen za konec dneva. Malo kopanja v naravi nikoli ne škoduje. Potem pa še nazaj po stopnicah. Tokrat brez izgovorov. Tegenungan ti tako kar sam izstavi račun.
Otoki Gili
Otoki Gili zagotovo imajo svoje razloge, zakaj Bali ni vrhunec potovanja. Wajanu smo še zadnjič pomahali v slovo in se z gliserjem odpeljali proti naslednji destinaciji, za katero že potrebuješ vložiti nekaj truda, da jo najdeš na zemljevidu. Gili Trawangan je največji od treh glavnih Gili otokov. Beseda »največji« pa je tukaj precej relativna. Otok lahko s kolesom obkrožiš prej kot v eni uri. Avtomobilov in motorjev ni. Promet je rezerviran za električne skuterje, kolesa, pešce in konjske vprege.
Od Balija do otočkov je približno uro in pol plovbe, če odmislim vmesno okvaro motorja. Boljše čase je očitno doživela tudi kljuka na vratih. Vztrajno se je zatikala in onemogočala normalen prehod na palubo. Še posebej neprijetno za tiste, ki so imeli opravke na WC-ju. Kapitan in pomočniki poskrbijo za mrzlo pivo in dobro vzdušje na palubi. Na svoj račun najbolj pridejo Španci oziroma, v našem primeru, mlade Španke. Ob glasbi bi prej pomislil na plovbo ob španski obali kot na pot proti indonezijskim otočkom.
S takšno popotnico se izkrcamo na Gili Trawangan. Otoček, ki mu do zdaj ni para – vsaj v mojih očeh. Barve so tukaj neverjetno žive. Morje ni samo modro, ampak ima nešteto odtenkov modre. Pesek je skoraj bel, zelenje pa tako izrazito, kot bi navil nasičenost na fotografiji do maksimuma – in morda še čez. Vse skupaj je videti skoraj neresnično. Kot iz filma.
Tukaj ni več velikega mesta. Ni semaforjev. Ni prometnih zamaškov. Samo otok, morje, pesek in trume turistov. Popoldne je namenjeno kopanju in počitku, večer pa edinstvenemu sončnemu zahodu. Vam povem, da so tukaj na otočkih prav posebna zgodba. Do hotela je najboljša možnost kar konjska vprega – običajno prevozno sredstvo za Gili Trawangan. Konji so bili videti precej shirani in, milo rečeno, ne ravno v najboljši formi. Kljub temu so suvereno krmarili med pešci, kolesarji, skuterji in vsem drugim, kar se je znašlo na cesti. Celo kakšna krava se je našla vmes.
Cesta večinoma poteka ob obali in že zelo hitro pokaže, kakšen je otok. Na eni strani je bolj umirjen, z več hoteli in restavracijami, bungalovi in vsem, kar sodi zraven. Na drugi strani je slika nekoliko drugačna. Tam so manjši lokali z elektronsko glasbo, surferji in pestro nočno življenje, ki se zavleče v zgodnje jutranje ure. Z aplikacijo se hitro da priti do svojega prevoznika – »ojeka«, če in ko ga potrebuješ.
Naš bungalov je imel nekaj posebnega. Kopalnico na prostem. Nad glavo nebo, okoli tebe pa stene, ki poskrbijo, da soseda sicer ne vidiš, slišiš pa lahko marsikaj. Tukaj je zvočna kulisa precej bolj pestra kot doma. Enkrat različne živali, drugič glasba iz bližnjih restavracij, potem jutranja in popoldanska molitev, še pred svitom pa kakšen zvok iz sosednjih bungalovov. Zasebnost je očitno stvar interpretacije.
Na tej strani otoka morje ob oseki ni ravno najbolj vabljivo. Umakne se precej daleč in za sabo pusti plitvino ter nekoliko bolj skalnat svet, zato kopalcev praktično ni. Nekaj se jih sprehaja ob in po obali, malo za občutek. Ostali zasedajo prostore okoli hotelskih bazenov. Nič kaj neobičajnega za povprečnega zahodnjaka. Bolj nevsakdanje je opazovanje velikih zelenih morskih želv, ki krožijo po plitvini in se upajo človeku povsem približati. Gili Trawangan je znan prav po tem.
Večeri tukaj so super. Nekaj za (po)doživet. Bari skrbijo za žejne z akcijami 4 za 2. Brezplačen ogled filma na velikem platnu zagotovo poskrbi za nekaj več romantike. Odvisno sicer od filma. Okoliške restavracije gostijo različne glasbenike in skupine. DejaVu je že ena takšnih. Pevka mi je po koncertu zaupala, da v tem, kar počnejo, res uživajo. Težko bi ji oporekal. Nastopali so z enakim entuziazmom, kot da je pred njimi nabito poln lokal, čeprav sta bili v njem takrat polni samo dve mizi. Vseh skupaj nas je bilo kakšnih osem ali devet. Z ravno prav volje do poslušanja, da smo lahko pevki pomagali z backvokali. Verjetno si je ona bolj zapomnila nas kot mi njo, se je pa vseeno zabavala na odru. Tako, kot je tudi prav. Zaupala mi je tudi, da je glasbena scena v Indoneziji precej močna in da so pred tem leto in pol igrali na drugi strani otoka. Morda so si s tem nabrali dovolj odrske kilometrine za nastop na bolj »resnih« odrih. Čisto možno. Že sicer se zdi, da je glasba pomemben del življenja na otoku. Potem pa sončni zahod. Večeri na Gili Trawanganu so res nekaj posebnega. Sonce je počasi tonilo proti morju, nebo pa se je obarvalo v najlepše odtenke rdeče in oranžne. Nekateri so trenutek izkoristili za klišejsko fotografiranje na konjih. Pa saj si je treba priznati, da res izgleda romantično. Še posebno fotografiranje s konjem, ki spominja na našega lipicanca. Je lahko še lepše? Morda prizor v daljavi, kjer se je izrisoval mogočni vulkan Rinjani na otoku Lombok. Izgleda skoraj kot reliefna anomalija, a teh je v Indoneziji tako ali tako nešteto.
Kje sem že ostal? Aja … Gili Trawangan je očitno kraj za lovilce sončnih zahodov. Morda tudi kakšnega pesnika ali poeta. Čez dan je slika precej drugačna. Ljudje se porazgubijo po tržnicah, lokalih in pod sencami dreves. V najhujši vročini je celo težko verjeti, da je otok poln turistov. Potem se začne vse skupaj počasi prebujati. Najprej okoli četrte, zares pa po šesti uri. Sonce gre spat, ljudje pa več kot očitno ne.
Po osmi uri se začne druga zgodba. Na nasprotni strani otoka je dogajanje precej bolj živahno. Poleg tržnice je tukaj ogromno manjših lokalov in ponudnikov različnih doživetij. Turistov je enostavno preveč, da bi jih posamezno lovili, zato je pred zgradbami »čakalna vrsta«. Tudi zaradi tega se na cesti delajo prometni zamaški.
Bolj kot vsem ostalim pa se ponavadi smeji surferjem. Imajo precej dober razlog. Pogoji so več kot očitno ugodni. Ravno pravšnji valovi, obala pa zelo blizu. Nekaj zavesljajev in že imaš koktejl na dosegu roke. Upravičeno se obale drži naziv »raj za surfanje«.
Morda še boljši razlog za obisk pa je nočno življenje. Čez dan še dokaj prazni bari se ob večernih urah napolnijo do zadnjega kotička. Sedežne kapacitete se hitro zapolnijo, zato nekateri stojijo kar na ulici. Pleše se večinoma – kako pa drugače – na latino ritme. Seveda nič čudnega, ko pa se lepo da migati. Večina jih vztraja vse do konca, dokler se dogajanje pred drugo uro zjutraj ne preseli v notranjost bližnjega diska. Kolikor razgretih teles lahko ta prenese. Stiki se tudi, ali pa predvsem zaradi dogajanja, zelo enostavno navezujejo. Včasih moški ogovori žensko, včasih pa kar ženska moškega. Ljudje so odprti in pripravljeni na pogovor. A po nekaj zaporednih večerih dobiš občutek, da je precej takšnih, ki dogajanje bolj opazujejo, kot pa se mu zares prepustijo. Mogoče k temu pripomore tudi glasbeni izbor. Ta ni vedno najbolj pester. V razmaku ure in pol se lahko ista skladba ponovi tudi trikrat. Se pa vsaj vtisne v spomin.
Da se vrnem še malo k ljudem. Po pogovoru z domačinko in njeno kolegico sem dobil občutek, da turizem tukaj kljub vsemu ni vedno tako dobrodošel, čeprav so od njega praktično povsem odvisni. Otok živi s turisti in od turistov. Nekaj mesecev na leto je živahen, poln obiskovalcev, glasbe in denarja. Potem pride monsunsko obdobje in slika je drugačna. Svoje pa je pred leti dodala še korona, ki jih je spravila na kolena. V nekem trenutku me je prešinila nenavadna misel: prebivalci imajo tukaj po eni strani vse, po drugi pa skoraj ničesar. Po koroni so potrebovali kar nekaj časa, da so se znova postavili na noge, sedaj pa se rupiji – njihov denar – znova stekajo v žepe. Poleg domačinov je na otoku tudi precej tujcev, ki so se sem preselili in delajo na daljavo. Turizem je tako postal del vsakdana, od katerega imajo veliko, hkrati pa jim prinaša tudi kup stvari, ki jih niso ravno veseli.
Ko se umakneš nekaj korakov od glavne ceste, se pokaže druga plat Gilija. Saj je to že dobro znana in (pre)večkrat dokumentirana zadeva, a vendar. Na ulici je vse skupaj urejeno in prijetno – upravičeno in pričakovano. V notranjosti pa se ob hišah pojavljajo kupi odpadkov, največkrat plastike. Kot se za pravega pohodnika spodobi, sem otok prečkal tudi po sredini. Sredi dneva, da ne bi bilo vse skupaj preveč dopustniško. Vmes sem se ustavil še na odličnem bananinem frapeju. Ti so tukaj res odlični. Še boljši pa je bil izraz natakarja, ko sem mu pustil napitnino. Nasmeh do ušes in vljudnostno vprašanje: »Where are you from, Sir?« Mislim, da je bila zmaga že v tem, da ni debelo pogledal, ko sem mu omenil: »I come from Europe.« Pa nisem želel biti niti najmanj nevljuden do sogovornika. Pred tem mi je celo sam pomagal vzeti slamico iz ovitka, čeprav, roko na srce, tega res ni bilo treba. Ampak ravno v takšnih malenkostih se pokažeta prijaznost in uslužnost, ki sem ju na potovanju srečeval znova in znova.
Mislim, da sem že omenil snorklanje, a ne? Okoli otokov so koralni grebeni in območja, kjer je mogoče opazovati številne morske živali, med njimi tudi zelene morske želve. Z masko na obrazu se nisem povsem spoprijateljil, zato sem vztrajal le nekaj minut. Dovolj za selfi z želvo. Boljša ideja se je zdela skok s čolna v prelepo morje in opraviti še kakšen pogovor z vodnikom. Malo bolj resen in nekoliko manj duhovit je bil možakar kot Wajan. Na vprašanje, kakšna je bila njegova izkušnja z vzponom na vulkan Rinjani na Lomboku, je odgovoril kratko in precej pomenljivo: »Never again!« Pot je bila baje precej pestra. Predvsem zaradi vodiča, ki je v klanec dirjal brez ustrezne obutve. V natikačih na tritisočaka. Na Lomboku je to nekaj vsakdanjega – baje. Na preostalih dveh Gili otokih, Gili Meno in Gili Air, je vse skupaj precej bolj umirjeno. Gili Trawangan je največji in najbolj razvit od trojice ter slovi tudi po najbolj živahnem nočnem življenju, medtem ko sta Meno in Air bolj mirna. Razmišljal sem, da bi končno presekal – zaslužen, kako pa drugače – dopustniški »lenoritis« in prelil misli na papir. A v tem obdobju je bilo še težko pristno opisati občutek tropskega jutra. Težko je ponazoriti zvok električnih skuterjev, ki se prebujajo skupaj s konjskimi vpregami. Zapleteno je sestaviti opis, kako je videti, ko se pred tabo odpre pogled na riževe terase ali ko se izriše neverjetno platno v obliki sončnega zahoda na rajski obali. Za to je vredno iti.
Štirje dnevi tukaj so dobesedno izpuhteli. Najboljše pri tem pa je bilo – si upam priznati – poletno razpoloženje. Z drugimi besedami, da se ničesar »pametnega« ne počne. Kopanje. Sprehod. Kosilo. Knjiga. Pogovor. Sončni zahod. No, ampak tudi to je nekaj.
Najljubše večerno opravilo je bila prijetna zadnja skupna večerja pred odhodom. Pred neizbežnim prihodom dne, ko se moraš posloviti. Mi smo morali naprej – z ladjico proti Lomboku. Naenkrat se je počitniški občutek začel umikati občutku, da se potovanje počasi zaključuje.
Na Lomboku je ostalo le še nekaj ur. Dovolj za hiter ogled živalskega vrta in tradicionalne tržnice v Mataramu, premalo za pravo raziskovanje otoka. Dovolj pa, da sem dobil občutek, da si otok na nemirnem stičišču tektonskih plošč zasluži več časa in pozornosti. Tokrat ga ni bilo.
Čakala je Jakarta. Čakal je nekje za obzorjem Istanbul in še nekaj malega dlje naša mala domovina. Kombinacija raziskovanja Balija in tropskega počitka na Gilijih se je izkazala za eno največjih prednosti tega potovanja. Indonezija namreč ni samo ena sama rajska plaža. Ni samo Bali. Niso samo templji. Je mešanica vsega tega. Je vonj po kadilu pred templjem. Je skuter, ki s hupom opozori nase, ko švigne mimo. Je riževo polje, obdano z zelenjem. So obrazi domačinov, ki ti skoraj vselej podarijo ali vrnejo nasmeh. Je zvok tradicionalne glasbe in plesa. Predvsem pa je dežela, ki ti ne ponudi vsega naenkrat, a dovolj, da razumeš njeno bistvo.
Ali priporočam Indonezijo? Odgovor je vsekakor DA.
