13. okt, 2010   Člani pišejo, Indija  

 

Indija

 

Letalo pristaja nad indijsko prestolnico in vidijo se številne lučke. Oh Indija, kako sem vesela, da sem spet tukaj. Čakanje na vstop in prvi chai na poti po prtljago. Čakam, da se zdani in gledam skozi okna letališke stavbe. Začutim tisti znani vonj. Vonj Indije, edinstven in neponovljiv pa tudi neopisljiv. Tokrat je nekako domač. Vožnja do hotela mine hitro… Ljudje se počasi zbujajo v velikem mestu. Tu je še en dan, ki ga bo treba preživeti. V soncu, prahu in neizmerni vročini…

Naporen prvi dan v Delhiju preživim v krasnem in velikem novem templju na obrobju mesta. Prijetno se je sredi dnevne vročine skrivati v senci na neštetih klopicah. Spiti veliko čajev in še več svežih sokov… Tekočina kar izpareva… Rikša me popelje nazaj na mojo ulico in treba je še na železniško postajo po karto. Zdaj se še odločam, kam. Ni stresnih vrst pred okenci, kajti tu imajo posebno pisarno samo za tujce. Zato je nakup karte neverjetno enostaven! Smer pa je Haridwar. Mesto, nekako pet ur vožnje oddaljeno od Delhija. Komaj čakam, a tudi nov dan v mestu mine hitro in prijetno med pogovori z mimoidočimi, trgovci, rikšarji… In seveda ob lasiju ter neizogibnem ekstra pekočem thaliju. Opravkom kar ni videti konca in že je tu naslednji dan, ko me zgodaj zjutraj bicikel rikša odpelje na postajo in novim prigodam naproti.

Ruzak je težak, a preden ga odložim, moram poiskati pravi peron. Dva različna uniformirana gospoda me napotita na šesti peron. Tam seveda ni nobenega vlaka niti sledu o tem, da bo od tu odpeljal vlak v Haridwar. Ženski glas po zvočniku nekaj govori in ravno ko omenja moj vlak v angleškem jeziku, mikrofon zapiska in prekine. Zato hitro izvlečem slovar in ugotovim, da solah pomeni šestnajst. Ruzak ponovno na rame in navzgor po stopnicah na pravi peron… Tipično, si mislim. A tokrat je stvar prava in moj vlak že čaka! Veselo najdem svoj sedež in se namestim v udobnem vlaku. Nenavadno, a ob uri odhoda natančno odpeljemo s postaje! Mimo nas bežijo kar nekaj časa slike mesta in komaj še vem, kje se konča eno mesto in začne drugo. Tu je tudi Yamuna, ena od sedmih svetih indijskih rek, ki teče skozi prestolnico. Črna je kot nafta in spada med najbolj onesnažene reke na svetu. V njeni vodi pa še vedno stojijo otroci in grabijo po njej z rokami, iščoč karkoli… Roke pogosto ostanejo porezane… Tukaj so številna naselja šotorov, barak… Ljudje se zbujajo in opravljajo jutranja opravila nekje na prostem. Umivanje zob ob počeni vodovodni cevi, ko mimo beži vlak. Samo del indijskega vsakdana.

Postrežejo nam s kavico in počasi zapuščamo mesto… Vožnja mine izjemno hitro. Okolica je enostavno preveč zanimiva in čas dobiva druge razsežnosti. Sploh pa, kaj je pet ur vožnje v Indiji. Praktično nič… Haridwar je hitro tukaj in že se je treba znajti v novem mestu. Tokrat manjšem in prijaznejšem. Kot nalašč vse hotele, kjer vprašam za sobo, prenavljajo! Na koncu vzamem edino že prenovljeno sobo v zadnjem hotelu in se takoj odpravim proti centru mesta, k sveti Gangi. Najbolj sveta reka Indije je sigurno Ganges in teče ravno skozi Haridwar oz. stoji mesto ravno na njenem obrežju… Čudovito je. Poseben občutek in močna energija. Povsod sveti možje – sadhuji oz. babe. Mnogo romarjev, ki se zgrinjajo k reki, da bi se očistili vseh grehov in uživali v njejni bližini… Ozke uličce peljejo k glavnemu delu mesta, k glavnim kopalnim vratom. Povsod so trgovinice z raznoraznimi spominki in pisanimi stvarmi, ki vabijo k sebi… Tu so tudi številni lokalčki s hrano, trgovinice ki prodajajo sveže pripravljene berfije – mlečne slaščice in na vogalih prodajalnice, specializirane v prodaji sveže pripravljenega lassija. Treba je biti pozoren na gnečo ljudi, med katero se trudijo voziti še bicikel rikše in motorji, kolesa… A kar naenkrat se nariše pred nami prekrasen prizor osrednjih vrat z množico ljudi. Pomešam se med njih in se bližam sveti reki…

Tudi tukaj ure minevajo neverjetno hitro. Ker je nas tujcev tako malo, se vsi domačini želijo slikati s tabo ali enostavno, da ti slikaš njih in jim potem sliko pokažeš. To je prava zabava in težko je prehoditi par metrov ne da bi te kdo ustavil. Najraje se slika mali razbojnik, ki se široko smeji. Počasi se prebijam proti glavnemu delu, pred katerim je treba pustiti čevlje in se sprehoditi bos. Takoj me ustavi eden od duhovnikov oz. brahminov, ki na nekakšnih lesenih stojnicah dremavo ležijo tik ob reki. Tu so zato, da opravljajo puje oz. daritve reki za romarje in s tem tudi dobro zaslužijo. Rečejo jim tudi pande in bolj kot k duhovnosti so usmerjeni k zaslužku! Moj brahmin mi pokaže odtis stopal boga Vishnuja, mi pritisne rdečo piko na čelo, poda v roke ladjico s cvetjem in nekaj žebra. Potem moram ladjico prižgati in jo spustiti po sveti reki. Na koncu želi kar nekaj sto rupij. Ne dam se in jo odnesem srečno z samo nekaj malega donacije…

Lepo je opazovati ljudi, ki uživajo v kopanju v sveti reki. Si samo predstavljati, koliko jim to pomeni. Proti sončnemu zahodu se začne ob reki nabirati vedno več ljudi. Med njimi se pojavijo prodajalci papirja, ki služi namesto stola, prodajalci sveže skuhanega čaja in tisti, ki prodajajo plavajoče ladjice s cvetjem za pujo oz. daritev. Čas je namreč, da se začne večerni aarti. Gre za vsakodnevno daritev sveti reki Gangi, katere se udeleži mnogo ljudi. Sonce je že skoraj zašlo in vzdušje je naravnost magično. Sedim med domačini na vročih tleh in čakam. Kmalu se začne. Ogenj, vzkliki, obredi… množica diha skupaj. Nekateri pametno izkoristijo priložnost in delijo rdeče pike na čelo. Za nekaj rupij seveda. Tu je še sveti očiščevalni ogenj in pobiranje donacij s strani uniformiranih uslužbencev. Zatem se množica počasi razkadi. Spet je treba med ozke uličice in divji promet. Ne gre brez okusnih slaščic in odrešujočih svežih sokov… Mesto mi je že priraslo k srcu in odločim se, da ostanem še najmanj en dan…

Ajda