Piše: Roman Požeg
Kuba, tako veličastna, tropsko prelepa, unikatna, topla, drugačna … a od skoraj celotnega sveta popolnoma pozabljena. Ne glede na to, da sem Kubo obiskal velikokrat, se vsakič znova, ko je le možnost, z največjim veseljem usedem v časovni stroj, ki me vrne v neke druge čase. V čase, kjer lahko ozavestim, kako zna biti človeško življenje skozi težko delo, preprostost, bolečino in skromnost tudi dokaj srečno, zadovoljno življenje. Že od mojega prvega obiska Kube me vsakič bolj in bolj s tem načinom življenje navdušujejo Guajiri, ki domujejo in vladajo na kubanskemu podeželju.
»Guajiro« je izpeljanka iz besede war hero. Gre za besedo izpeljano iz angleščine in pomeni »vojni junak«. Ta naziv so si kubanski kmetje pridobili v špansko-ameriško-kubanski vojni l.1898, v kateri so zaradi svoje neustrašnosti in požrtvovalnosti odigrali pomembno vlogo za neodvisnost otoka nad …?
Prvi guajiri so bili vzgajalci tobaka na zahodnem delu Kube. Bili so sinovi prvotnih španskih naseljencev, ki so se združili v uporu proti tobačnemu monopolu Španije l.1717 in od takrat velja ta neustrašnost in ljubezen do svobode! Kljub temu, da je v tistem času plantažništvo slonelo na suženjstvu, so še vedno obstajale manjše kmetije, na katerih so gospodarili in delali svobodni ljudje (neke vrste današnji s.p.)! Ne glede, kje so imeli svoje obdelovalne površine in ne glede, kaj so pridelovali, ti kmetje niso imeli popolnoma ničesar skupnega z velikimi plantažniki, ki so imeli drugačna merila in so izkoriščali sužnje kot brezplačno delovno silo.
Guajiro je v osnovi kubanski kmečki moški (poljedelec, farmer, rejec). Je romantična verzija »campesina« ali obdelovalca zemlje. Pravi Guajiro se je rodil na podeželju, ki ga je vzgojilo in utrdilo. Popolnoma je predan zemlji z vsem srcem in dušo, poleg tega pa neizmerno ljubi svobodo in vedno trdno stoji za svojimi odločitvami. Po tradiciji in navadi živi daleč stran od ponorelega mestnega življenja, v neokrnjeni naravi. V naravi ima svoj dom, večinoma narejen iz naravnih materialov in v njem živi z družino. Zaščitni znak njegovega doma je terasa z gugalnim stolom. V neposredni bližini hiške je po navadi na kolu privezan konj in v bližnji okolici rovarijo prašički in poskakujejo kure.
Stereotip guajira je, da je redkobeseden, molčeč in nezaupljiv do neznancev, posebno do ljudi iz mesta in kmetijskih birokratov. Še posebej do tistih, ki določajo cene in kvote za proizvode, ki jih prideluje. Kljub pritiskom svojih žena in države naj svoje posestvo preda velikim državnim, nekoliko naprednejšim zadrugam, ostaja neomajen v svojem načinu življenja. Kot človek kmetovalec v 21. stol. še vedno z volom in plugom obdeluje zemljo, še vedno, kot njegovi predniki, oblečen v vrečaste hlače, dolgo srajco z ovratnikom in kratkimi rokavi, s širokim zavihnjenim klobukom in obut v stare zguljene čevlje ali gumijaste škornje; dela od svita do zore, z vmesnim odmorom za kosilo. Sprošča se ob cigari na gugalnem stolu in s šilcem ruma v roki. Zna pa se včasih popolnoma prepustiti gostiji s pečenim pujsom, glasbeno obarvani s tipično kubansko kmečko glasbo in tako rekoč ne pozna stresa.
Kljub njegovi vsakodnevni preprostosti, pa je guajiro pustil večni in prepoznavni pečat v kubanski modi oblačenja s svojo Guayabero – belo bombažno srajco, ki se lahko nosi za vsakodnevna opravila ali posebne priložnosti. V 19. stol., ko so se Kubanci upirali španski nadvladi, je srajca postala celo del vojaške paradne oprave, medtem, ko je kasneje, v 20. stol. srajca postala obvezen del mestne garderobe havanskih boemskih posebnežev, ki so jo nosili v najbolj znanih barih, igralnicah in nočnih klubih. Danes Guayabera ostaja za mnoge Kubance in tudi za najvišji državni politični vrh najpomembnejši del njihove garderobe, prav tako pa ta del garderobe radi kupujemo tudi mi turisti, saj predstavlja neke vrste posebnost in zaščitni znak otoka.
Kljub slabi izobraženosti pa je guijiro na kubansko podeželje pripeljal poezijo v obliki decime, ki originalno izvira iz Španije, iz 16. stol. Decima vsebuje deset osemzložnih ritmičnih vrstic, improvizirano odpetih v petih kontrapuntih s spremljavo treh inštrumentov: kitara tres ali loud, palčke clave in suha buča, el guiro. Pesmi po navadi opisujejo življenje guajira, njegovo veselje in bolečino, zaupanje ali goljufijo, vzpone in padce ali pa se nanašajo na določeno temo. Se je pa kasneje iz decime porodil prav poseben kubanaski poetsko umetniški stil, punto guajiro ali punto cubano, ki ga je pod svoje okrilje vzel celo Unesco l. 2017 kot pomembno človeško kulturno dediščino.
Ko smo ravno pri kubanski kmečki glasbi, ne morem, da ne bi na koncu tega pisanja omenil še, da je najbolj znana, največkrat predvajana skladba vseh časov, zimzeleni, večni »štikelc«, ki pa ravno naključno ali pa tudi ne, govori o življenju kubanske podeželanke, skladba, ki jo je moč slišati na vsakem koraku, v vsakem baru tega ritmičnega z glasbo prežetega otoka in že dolga desetletja razveseljuje vsakega obiskovalca. Gre pa takole:
Guantanamera
Guajira Guantanamera
Guantanamrera
Guajira Guantanamera
Yo soy un hombre sincero
De donde crecen las palmas
Yo soy un hombre sincero
De donde crece la palma
Y antes de morir yo quiero
Echar mis versos del alma …
No, upam, da so vam na površje priplavali nepozabni spomini in si jo še vedno prepevate … za tiste, ki pa je ne poznate in bi si jo želeli slišati v živo ali izvedeti, kako Gujiro nabira mango, pa se vam želja uresniči, ko se zagledamo v živo na popotovanju po Kubi. Trenutno žal še vedno traja obdobje, ko vas ta tropski otok, država toplih srčnih ljudi – in guajiri, pripravljeni na široko odpreti svoj dom in pokazati svoj način življenja samo za vas, več kot potrebujejo!
