29. June, 2010   Člani pišejo, Peru  

El Condor Pasa

 

El Condor Pasa

 Tekst in foto: Matjaž Pirš

Ko so pred štiridesetimi leti perujski graditelji cest dobili nalogo, da povežejo mesto Arequipa s pozabljeno dolino Colca, skrito v nedrjih Andov, si najbrž tudi v sanjah niso predstavljali, kaj jih čaka na oni strani gora. In ko so s skoraj 5000 metrov visokega gorskega prelaza pokukali v globoko dolino, je bilo presenečenje popolno; živahna reka, ki si je na poti proti morju urezala globoko sotesko, pisana polja prepredena s starodavnimi terasami, barvito oblečeni domačini, katerih življenje je bilo še vedno prepleteno s starimi miti in vražami … nad vsem tem, visoko med vrhovi nikoli spečih vulkanov pa so v vsej svoji mogočnosti letali kondorji.

Danes, štirideset let kasneje, je še vedno podobno in hkrati zelo drugače. Cesta je domačine povezala s preostalim Perujem in s seboj prinesla zunanje dražljaje. In prinesla je turiste, ki si v to skrito dolino pridemo pogledat kondorje, za nas največje letalce na svetu, za domačine pa še vedno tista bitja, ki na nebo vsak dan prinesejo sonce, bitja, ki na oni svet odnesejo dušo umrlega in ki povezujejo ta naš svet z onim drugim, kjer visoko nad vsem bdijo bogovi.

Tam nekje daleč, kjer se dolina že malo razširi in pogledi zaplavajo, stoji kamnit križ, Cruz del Condor. Večino dneva sameva, le zjutraj, ko se leden mraz še plazi z visokih vrhov, pridejo sem prvi radovedneži, ki postavajo na prepadnih robovih in s pogledi nestrpno begajo tja nekam proti globinam kanjona pod njimi. Vedno več se jih zbira in kakšno uro kasneje je včasih že kar težko najti mesto na tem naravnem balkonu nad vrtoglavim prepadom. Sonce počasi prežene jutranji mraz, kondorjem, skritim v stenah kanjona, pa ponudi topel vzgornik, na katerem razprostrejo svoja krila in se neslišno zapeljejo nad globinami. Kar čutiti je, kako med opazovalci naraste vznemirjenje, ko globoko pod seboj zagledajo takrat še majhno piko, ki se elegantno vozi gor in dol med stenami kanjona. Potem se prikažejo še druge pike, ki postajajo vse večje in večje in ki vse bolj dobivajo pravo obliko. Krepak trup, glava obrobljena z belim »šalom«, na vsako stran pa ogromna krila, ki se končajo s kot prsti razprtimi peresi. Neslišno se vozijo gor in dol ter v naročju vetra nabirajo višino. Kar naenkrat so v višini opazovalcev, potem le malo premaknejo peruti na repu in že so daleč, na oni strani prepada. Toliko elegance in toliko mogočnosti je v njihovem letu … in kot da bi se tega zavedali, včasih preletijo radovedne obiskovalce tik nad njihovimi glavami, včasih tako blizu, da skoraj čutiš piš vetra, ki ga ustvari mogočni velikan.

Vedno večje kroge delajo in vedno više so, dokler spet ne postanejo drobne pike, potem pa odletijo med zasneženimi vrhovi gora nekam daleč proč.

Radovedneži odidejo, trgovke, oblečene v barvita krila in bluze pospravijo svoje, iz alpakine volne pletene puloverje v velike cule in odidejo v male vasi visoko nad dolino. Cruz del Condor se spet za en dan pogrezne v tišino in samoto in kondorji se zvečer, daleč od oči radovednih opazovalcev, vrnejo domov v svoja gnezda, skrita v votlinah nad prepadom.

El Condor Pasa. Malo je pesmi, ki bi tako dobro zadele tisto kar opevajo, kot ta.