1. april, 2015   Agencija Oskar, Vodniki, Vodniška šola  

Deset dni & deset noči, ki jih več ni, a so BILI!

 

Deset dni & deset noči, ki jih več ni, a so BILI!

Turčija moja! Kje začeti … pa naj bo to v skladih mehke ognjeniške kamnine.
Turčija - vodniška šola 2015Še dva dni do konca. Zvečer v sobi hotela, pri odprtem oknu, opazujem razsvetljeno pravljično Kapadokijo. Ravno v času klica k molitvi. Takrat zares dojamem, da smo že osem dni v popolnoma drugem svetu. Svetu islama. Svetu ljudi z iskrivimi očmi … Tudi sama v sebi sem drugje. Z drugačnim pogledom na nekatere stvari. Ni bilo lahko. Nikakor! S potovanjem po Turčiji sem se sprehajala tudi po sebi. Prijetno me je utrudil ta sprehod. Nikoli doslej se nisem tako ”na očeh javnosti” soočala sama s seboj. Prvič v življenju nisem ”blestela”. Težki in novi občutki … do sedaj, česar koli sem se lotila, mi je uspevalo. Tu pa ne. Tudi jokala sem, kričala, delala salte navznoter …
Skoraj ne bi šla. Pa kaj mi je treba stresa, ocenjevanj, “kravžljanja” možganov!!! Povsem lepo mi je brez tega!!! Joj, hvala. Ne, ne grem se. Pa sem šla!
Čisto vsak dan v Turčiji je bil svoja zgodba. S svojo energijo. V desetih dneh sem se uspela vsak dan desetkrat intenzivno navdušiti in prav tolikokrat razočarati. Sveže, nove ljubezni imam. Turčijo. Turistično vodenje. In vse Živali, ki so me v teh dneh obkrožale. Še vedno sem malo bolj tam z vsemi, kot doma. Še vedno potujem po Egeju, sezuta in pokrita obiskujem mošeje, sledim modremu očesu, večkrat na dan v mislih zagledam kapadokijske obline, se pogovarjam z domačini, pijem turški čaj z enormnimi količinami sladkorja, jem kot bogovi, uživam v energiji velikih mestnih središč in majhnih pristnih vasic … lepo mi je pri srcu. Čutim, da nam je to potovanje vsem dalo veliko.

Turčija - vodniška šola 2015Sama sem resnično morala iti preko sebe. Nekako do sedaj nevajena kritike, sem jo morala posvojiti, vzeti za svojo. Jo imeti rada in se iz nje učiti. Želela bi, da bi to storila že prvi dan. A ni šlo takoj. Nato pa ”užaljenosti” sploh nisem več občutila. Vse je bilo dobronamerno. Napakice, ki smo jih delali, so bile popolnoma neusodne in so nas odprtih rok čakale, da se iz njih nekaj naučimo. Če bi šla še enkrat, bi na potovanje že od samega začetka gledala drugače. Nič več se ne bi ”bala” … popolnoma bi se sprostila … za samoizpraševanje v tistih dneh ni bilo časa. Parada dogajanja in občutkov nas je v vsakem trenutku peljala naprej. Toliko vsega sem imela v sebi, kdaj mi je to uspelo deliti z ostalimi, na trenutke pa sem se počutila kot eden od ”zamašenih” turških vulkanov.
Vsak dan smo med Turki ”iskali novo zgodbo”. Ali bolje, ona je našla nas. Srečanje s Turkinjo, ki me je božala, kot da je prvič v življenju srečala nekoga ”svoje vrste”. ”Izgubila” sem se sredi istanbulske tržnice, ko je kar naenkrat zmanjkalo elektrike. Pogovor s Turkom, ki ni znal nobene tuje besede. Vse sva se zmenila in mogoče razumela bolje, kot bi se z obema znanimi besedami. Ko sem bila povabljena v turško mesnico, kdo bi si mislil, prav prijetno je bilo tam. Gostoljubnost in nevsiljiva pozornost na vsakem koraku … Vse to so Turki.
Turčija - vodniška šola 2015Ogromno trenutkov se mi riše pred očmi … tudi, kako sem bila v sekundi pahnjena v vlogo vodnice na kakem kraju in kar sredi nočnih predavanj na mesto vodnice dneva. Nervoza in cmok v grlu, zdaj vas res ne potrebujem! Ježevi prijazni akordi za budilko, Nojeve ”tople” besede na turškem večeru, kako mi je Sršen prepeval, dež me nikoli ni motil … veliko je trenutkov, ki niso prenosljivi na papir. Ostajajo le moji in naši.
Vsak je v sebi doživljal svojo lastno zgodbo. A pisali smo jo skupaj. Skupaj smo pluli v neznano. Veselili, bodrili, spodbujali, pomagali smo si. Bili kritični. Pa ne kar tako, to bi bilo preprosto. Konstruktivno kritični smo bili. Pohvalili smo, ko je bilo to na mestu. Bili iskreno veseli in žalostni z vsakim.
Kako lepo je bilo videti Ježa, ko se je rešil okov svoje profesionalnosti. In njegove bombone. In prijazne besede na vsakem koraku. Papigo, ko je začutila, da nam lahko da še veliko več, kot le svoj nasmeh. Pogumna je postala. Gosko, ki za svojo strogostjo skriva nežnost in pripravljenost vedno pomagati. Noj je v nekem trenutku kar na novo zaživel in ”bruhal lavo”. Sršena je bilo veselje poslušati. Ogromno ve in sedaj zna to tudi elegantno deliti. In njegova prijaznost in obzirnost. Prav tako Komarjeva. Njegova skrbnost in vljudnost. Roda je prava karizmatična dama. Muha s svojo izkušenostjo, zagnanostjo in čutom za podporo. Čaplja, hvala za pristnost, za vse, tudi za neprespane noči.
Turčija - vodniška šola 2015In mentorji. Slon, Zajčica, Sraka. Vse napotke sem vsrkavala vase. Ne samo vaše izkušnje. Resnično dajete občutek iskrene pomoči. Hvala gospa Zajčica in gospod Slon za še zadnji kažipot na letališču. Gospoda Zajca sem se kar malo ”ustrašila”. A ugotovila, v katerem grmu tiči zajec.
“Teşekkür ederim” Vsem! Ali kot pravi Zajec, po gorenjsko: “Te-še-kr-uderem!”
Bilo je … uf, naporno, kdaj kar nečloveško. A bilo je nepozabno. Sveže. In še kako človeško. Bolj preprosto, odprto, na glas in v obraz. Paše.
Potovanje je za nami. Počutim se mirno v sebi in lepo. Doma pravijo, da delujem ”utrjeno” … Kaj mi je ostalo? Cel kup dispozicij, zapiskov, posušen cvet, ki smo ga žene dobile za osmi marec, golobji kakec iz nočnega raziskovanja ptičjega mesta Kušadasi, Slonovo Alahovo oko, nekaj podarjenih parfumov, tradicionalna pletena torbica podeželske gospe, pravi mali bazar turških začimb in čaja … ter ogromno Spominov. Občutkov. Uvidenj. Lepih poznanstev. Zagona …
… tudi tale pesem, ki je odmevala po Kapadokiji, ko smo se namenili v Dolino ljubezni, mi ostaja kot spomin na Našo Turčijo! Rada vas imam!
Pusti tisoč dni in tisoč noči, ki jih več ni,
če sploh ne veš, da so kdaj bili.
Vzemi le en dan, ki skril si ga tja na srčno stran,
pozabil ga nikoli več ne boš.

To je bil tvoj dan ljubezni,
najlepši dan, ki ne mine nikdar.
Svet živi za dan ljubezni,
dan, ki da ti vse in vse ti vzame.
Tega nikdar ne veš …

Kdaj prišel bo zate spet ta dan,
naj te upanje ne zapusti.
Le zaspi, ko jutro te zbudi,
to bo ljubezni dan.
P.S. Sršen je sporočil, da ne potrebuje več uspavalnih tablet!
~ Miška ~

Invalid Displayed Gallery