01. feb, 2012   Indija, Vodniki  

 

Darjeeling

 
DARJEELING,
najbolj slavna med vsemi indijskimi gorskimi postojankami
Vozi me vlak v višave
Indija se rada pohvali s svojimi še delujočimi gorskimi železnicami, ki so jih v času kolonizacije zgradili Britanci, da so se iz vročih nižin laže umaknili na svež gorski zrak. Gorske železnice so ozkotirne, po njih pa vozijo vlaki, katerim domačini radi rečejo igračke zaradi njihove majhnosti v primerjvi z ostalimi vlaki. Navadno je potovanje z gorsko železnico izjemno počasno, saj se vlaki vzpenjajo preko hribov proti visokim ciljem. Je pa zato takšno potovanje tudi čudovita priložnost opazovati okolico in uživati v menjajočih se slikah, ki bežijo mimo okna. Najbolj slavna med indijskimi gorskimi železnicami je sigurno tista, ki vozi v Darjeeling. Kraj je postal slaven zaradi različnih razlogov. Od tega, da tam raste eden najboljših čajev na svetu, do tega, da je bil gorsko letovišče vsej vladajoči kolonialni eliti, ki je živela v prestolnici Britanske Indije, Kalkuti. Darjeeling je kmalu postal tudi sinonim za izhodišče v veličastno Himalajo, tam so ustanovili gorski inštitut in od tam se na najbolj jasne dni že lahko vidi snežene kape najvišjih vrhov sveta. Železnica pa točno tisti dan, ko sva se znašla na postaji, ni obratovala. In namesto počasne, 6 – urne vožnje z majhnim vlakom, smo se v Darjeeling odpravili kar z džipi in potrebovali slabe 3 ure do cilja. Vožnja je bila prav tako zanimiva in vratolomna ter verjetno precej hitrejša kot vlak. Indijske železnice imajo za takšne primere lepo pripravljeno tudi alternativo in sicer ponujajo v Darjeelingu dvo – urno vožnjo z malim vlakcem, da imajo prav vsi možnost se peljati s to legendarno železnico, ki jo je zaradi starosti in inovativnosti zaščitil tudi Unesco.
Šampanjski čaj in kako težko je priti do skodelice v mestu samem
V okolici Darjeelinga so prve čajne nasade uredili Britanci v sredini 18. Stoletja in poskrbeli za fenomen, ki ga še danes imenujemo »šampanjec« med čaji. Kajti njegov okus je žlahten, nevsiljiv, ravno prav je močan in se s svojo značilno aromo razlikuje od ostalih vrst čajev. Čaj sam je sicer zelo zanimiva rastlina in je v resnici ena sama vrsta, iz katere pa kasnejša predelava pripelje do čajev vseh mogočih okusov in moči. Prav črni čaj je tisti, ki pozna največ različic in je izjemno občutljiv, saj je v njegovi predelavi tudi postopek fermentacije, ki odloča o končnem okusu čaja. Zato obstajajo čajni mojstri, strokovnjaki, poznavalci,… In odločajo o tem, kam se kakšna vrsta čaja uvršča. Nekako velja, da višje na nadmorski višini kot je čaj gojen, boljši je! Darjeeling leži na prbl. 2000 m, odvisno od tega, kje v mestu se nahajate. In plantaže v okolici se lahko dvignejo tudi par sto metrov više. In to naj bi bil eden od razlogov, zakaj je prav čaj iz okolice Darjeelinga tako okusen! Kakorkoli že je, povpraševanje po tem čaju je veliko, plantaže so obširne in ko ga imaš enkrat v skodelici pred sabo, se hitro strinjaš z vsemi ugotovitvami… A kako si privoščiti skodelico tega okusnega čaja prav v Darjeelingu? Težko. Kajti tukaj se pogosto zgodi, da celo mesto stavka, ker si prebivalci želijo neodvisnosti. Neodvisnosti znotraj Indije, svoje državice Gorkha. Seveda je bilo tako tudi v mojem primeru. Mesto je stavkalo kar tri dni in zaprte so bile vse trgovine, restavracije, čajnice… Nič ni pomagalo. Nihče ni vedel, kdaj bo stavke konec. In povem vam, kako težko je, ko ne moreš v trgovino niti toliko, da bi si kupil kaj za pojest. Seveda so nam gostitelji postregli z rižem, da smo potešili lakoto. A najlepše je bilo opleniti eno od lekarn, ko se je odprla in smo ugotovili, da med drugim prodaja tudi piškote in čokolado! Čaj pa sem si privoščila ob prihodu domov. Bil je kupljen v enem od naših supermarketov, britanske znamke a pravega porekla, iz Darjeelinga.
Je to sploh še Indija?
V Darjeelingu boste med svetimi kraji lahko obiskali budistične pagode in templje, tibetanske samostane, krščanske cerkve in seveda tudi hindujska svetišča. Vsega po malo, bi lahko rekli. Kraj je namreč strateško lepo postavljen prav na križišče, kjer se srečujejo vsi mogoči narodi. Tibetanci, Nepalci in Indijci so sicer v večini, ne manjka pa tudi ostalih. Krščanstvo je seveda zapuščina kolonizatorjev in mnoge lepo ohranjene cerkvice iz 19. stoletja še vedno stojijo. Mesto ima zaradi te mešanice različnih ver tudi mnogo praznikov skozi celo leto. Zakaj pa ne bi praznovali vsega, če pa so prazniki tako super! Poleg kulture se tukaj zamenja tudi hrana. Še vedno je sicer moč dobiti vse specialitete indijske kuhinje, a ob njih se pojavijo tibetanske posebnosti, kot so momoti, nekakšni z mesom ali zelenjavo polnjeni in na pari kuhani cmoki, thukpa, tibetanska juha z rezanci, shakpalay, tibetanski kruh, polnjen z mesom. Čaj še vedno ostaja najbolj priljubljena pijača. Ampak tudi temu slavnemu indijskemu chai-ju v Darjeelingu dela družbo tibetanski čaj z jakovim maslom. Vse to je le začetek odkrivanja zanimive kulinarike v Darjeelingu, saj zanimivim jedem nikakor ni konca. Tudi zunanja podoba mesta je drugačna. Kolonialne hiše in lepo urejene ulice na prvi pogled zavedejo obiskovalca, da je prišel v čisto drug svet. A skok na tržnico spet razkrije tisto pravo Indijo. Kakorkoli že je, najlepše je zvečer. Takrat je pogled na mesto tako romantičen z vsemi tistimi lučkami, razprostrtimi po mnogih hribčkih.
Uzreti prve bele lesketajoče se kape najvišje gorske verige na svetu
Skozi trdo temo se vozila prebijajo proti razgledni točki v bližini Darjeelinga, imenovani Tigrov hrib. Tam se že zbirajo obiskovalci v upanju, da bo novo jutro prineslo jasen razgled na tretjega med najvišjimi vrhovi sveta. To je za hindujce sveta gora po imenu Kanchenjunga, nadvse impresivna s svojimi 8595 m višine. In na jasen dan je tako lepo vidna s Tigrovega hriba, na kar so še kako ponosni v Darjeelingu in tudi na to, da se tu in tam, na še posebej jasen dan, lahko uzre celo slavni Mount Everest. Prvi sončni žarki Kanchenjungo neizmerno lepo obarvajo. Kljub temu, da smo tukaj že precej bližje visokim hribom, smo hkrati še vedno tako zelo daleč. Počutimo se majhne ob vsej tej mogočnosti, a hočemo več! Hočemo bližje k tej lepoti, katere privlačnost je neopisljiva in nerazložljiva. Začne se torej v Darjeelingu in še kako zanimivo izhodišče je to za vse, ki si želijo več. Hribov, narave, pustolovščin,…
Ajda Šter