Piše: Daša Ganna Mahmoud
Saj vem, kaj pričakujete od tega pisanja! Prelepe plaže, turkizno morje, belo drobno mivko, romantične resorte, odlično hrano, živo pisane ribice, mante, delfine in morske pse, tropske napitke, viseče mreže … Vse to so res Maldivi in vse to je bilo že večkrat opisano v različnih člankih, tudi na strani agencije Oskar, da ne omenjam številnih romantičnih filmov na platformi YouTube. Ampak Maldivi so še veliko drugega. Za začetek – so država z burno zgodovino, saj ležijo na starodavni »morski svileni cesti« med Indijo in Afriko. Raziskovalci starodavnega sveta so se na nekaterih otokih ustavljali na svojih poteh, da so se založili z vodo in hrano. Maldivi so veliko več kot tropski azil sodobnega sveta …
Maldive si lahko predstavljamo kot ogromno podvodno vulkansko gorovje, ki se razprostira v smeri sever-jug. Ime podvodnega gorovja je Chagos–Laccadive greben. Najjužnejši atol Addu sega že nekaj geografskih minut južno od ekvatorja, najbolj severni otok pa je na šestem severnem vzporedniku. Glavno mesto Malé se nahaja 4° in 10 minut severno od ekvatorja. Otočje sestavlja 26 velikih atolov in okoli 1200 otokov, po nekaterih kriterijih celo 2000 otokov, od katerih je 200 naseljenih. Najvišja točka je, ne boste verjeli, 2,4 m visok naravni hribček na otočku Viligili, ki nosi ponosno ime Mount Viligili.
Pred približno 2500 leti so otoke naselila dravidsko-tamilska ljudstva s Šrilanke in južne Indije. Zaradi oddaljenosti od kopenskih tokov mešanja azijskega prebivalstva so ostali otoki in prebivalci na njih povsem unikatni. Govorijo poseben jezik divehi, njihova pisava je nenavadna mešanica arabskih, indijskih in latinskih črk, vsekakor pisava, ki je zelo lepa, ampak za nas težko berljiva. S številnimi zakoni in pravili želijo ohraniti svojo posebnost in samobitnost kljub vdoru številnih turistov in iskalcev služb v turizmu.
Zdaj pa gremo na pot! Z Oskarjem potujemo na Maldive malce neklasično. Vodniki smo navajeni raziskovanja, iskanja vezi z domačini, okušanja vsakdanjega življenja lokalnih prebivalcev in tudi na Maldivih je tako. Najlažje je obiskati resort in nekaj dni živeti neke sanje. Namestiti potnike v romantične hišice sredi tropskega gozda ali pa celo nad turkizno, vedno toplo morje, jim ponuditi nekaj atraktivnih izletov, jih tu in tam srečati in poklepetati. Ampak mi želimo drugače.
Zato je naš cilj lokalni otok Guraidhoo, kjer živi okoli 2000 ljudi. Nahaja se južno od glavnega mesta Malé, v istem Kaafu atolu. Do otoka pridemo s »hitrim čolnom«, ki gre zaradi mogočnih motorjev res kot puščica, in vožnja je pravo doživetje.
Na otoku se namestimo v hotelu z lokalnimi 3 zvezdicami, ki pa ima prav vse, kar rabimo v tropskih krajih – čisto belo posteljo, klimo, lepo kopalnico, okusne zajtrke in večerje, ki so mešanica indijsko-šrilanško-nepalske kulinarike, in zelo prijazno osebje.
Že prvi dan naredimo sprehod po otoku, kasneje pa raziskujemo vsak dan. In kaj ugotovimo? Da ima Guraidhoo prav vse za mirno življenje daleč proč od »ponorelega sveta«.
»Es-salamu alejkum« pozdravim vsak dan strička, ki sedi v doma spletenem stolu pred hišo in vrne mi »Alejkum salam«. Maldivijci so v 12. stoletju prevzeli islam od arabskih trgovcev in pomorščakov. Prej so bili hindujske ali budistične vere. Na otokih sicer ni ostal niti en hindujski ali budistični tempelj, je pa ostalo na 59 otokih nekaj artefaktov, ki so povezani z obema verama. Muslimanska vera je na Maldivih uradna vera, domačini so zelo verni in dosledno spoštujejo vse običaje islama. Na Guraidhooju sta dve mošeji. Ena povsem nova, izjemno lepa, z enim minaretom in majhnim, z leseno mašrabijo ločenim prostorom za ženske. Druga je stara, v bistvu molilnica brez minareta. Iz obeh petkrat na dan mujezin v živo pokliče vernike k molitvi. Domačinke na Guraidhooju, starejše in mlajše, so v dolgih oblačilih in pokrite.
Zaradi muslimanske vere moramo biti na lokalnih otokih spoštljivo oblečeni, tako moški kot ženske. Kopalke so dovoljene le na tako imenovanih »Bikini plažah za turiste«. Na Guraidhooju je »bikini« plaža res lepa, kot iz pravljice.
26 atolov sestavlja Maldive. Razporejeni so v 21 upravnih enot in 8 regij. Prav vsak od naseljenih otokov pa ima vse za vsakodnevno življenje.
Zelo pomembna stavba je šola. Odkar so Maldivi republika (1968), so na vseh naseljenih otokih zgradili šole. V bistvu je to šolski kompleks, ki vsebuje predšolo (od nekako 2. do 5. ali 6. leta), sledi osnovna šola, ki traja 5 let. Ko jo otrok zaključi, je star 10 ali 11 let. Na vsakem otoku je potem še nižja srednja šola (2 leti) in višja srednja šola (prav tako 2 leti).
Edina univerza na Maldivih je v glavnem mestu Malé, ustanovljena je bila leta 1999. Področja študija so medicina, inženiring, turizem, znanost in management. Za vse ostalo pa mora mladina v tujino, največ v Indijo, na Šrilanko in v Malezijo. Posamezni bogataši pošiljajo svoje otroke tudi v Evropo.
Šola na Guraidhooju je zelo simpatična, velika, čista, obdana z zelenjem. Mimo gremo, ko je konec pouka. Iz modrih razredov se pripodijo otroci, veseli, da je konec za tisti dan, vsi lepo oblečeni, vsi v uniformah. Fantje imajo modre srajce, črne hlače in usnjene čevlje, dekleta temna krila, modre srajce, pisane rute in sandale. Okoli šole so nenavadne table z natančno določenim urnikom, kdaj ob šoli nihče ne sme parkirati, da ne ovira otrok. Niti kolesa ne!
Kakšna pa so vozila na Guraidhooju? Vse ulice so peščene in to je čudovito. Nobenega betona ali asfalta. Hodiš po mehki peščeni cesti, pred trgovino se vsak sezuje in bos stopi v prostor. Na ulicah pa smo videli nekaj koles, nekaj vesp in drugih lahkih motorjev. Tu in tam je električni motor s prikolico, s katerim prevažajo po otoku čisto vse – od vreče cementa do kovčka turistov ali pa tudi otroke v šolo. Sicer pa je tako – to, kar nam »celincem« pomeni avto, tu pomeni čoln. Ni družine, ki ne bi imela čolna. Nekateri so ob izbruhu množičnega turizma hitro pogruntali, da se usluga vožnje s čolnom da ponuditi in od nje kaj zaslužiti. Prevoz v Malé in nazaj, pa na sosednji, bolj živahni Maafushi in nazaj. Ali pa izlete, ki jih ponujajo turistom. Edino pravo vozilo na otoku je bil še pred dvema letoma majhen rešilni avtomobil. Lokalni hoteli in številni »guest house-i« imajo male električne avtomobilčke za prevoz kovčkov in obiskovalcev s kakšnimi omejitvami pri hoji. Največ prebivalcev se vozi z motorji. Dopoldne vidiš na motorjih mlade fante, ki hitijo na pomorske izlete, popoldne pa cele družine, ki se peljejo pač nekam. Sicer pa vsi hodijo peš. Ampak letos smo opazili vsaj tri čisto spodobne avtomobile azijske izdelave. Ponosno stojijo pred malimi hotelčki in oznanjajo novo dobo! Tudi Maldivijec na lokalnem otoku ima lahko avto!
Na vsakem otoku mora biti lokalna zdravstvena postaja, ki vsebuje nekaj ordinacij pa tudi nekaj bolniških sob. Zdravstvena oskrba je dobra, kakršnokoli zavarovanje pa ima le 10 % prebivalcev Maldivov. V okviru zdravstvene postaje deluje tudi nova lekarna, kjer dobi domačin in tujec prav vse. Tudi antibiotike brez recepta. Seveda se je treba za zahtevnejše preglede in posege nujno s čolnom odpeljati v Malé. Porodnišnice otok nima. Osebje pomaga pri porodu, za kaj bolj zapletenega pa je spet Malé. Malce pogledamo po hodniku. Nekaj mamic in otrok sedi na stolih in nekaj odraslih. Tu se hodi na preglede zvečer, ko se malce ohladi, seveda pa urgenca deluje 24 ur na dan. Na srečo je nismo potrebovali. (Maldivska vlada pripravlja nov zakon, po katerem bi socialno in medicinsko zaščito dobili vsi, ki so starejši od 65 let, mamice samohranilke in osebe s posebnimi potrebami.)
Glavna ulica je zelo živahna. Živilske trgovine, krojačnice, prve dokaj dobro založene trgovinice s spominki, lokalne restavracije, agencije, ki ponujajo izlete na koralne grebene in potapljanje. Odvetniška pisarna in kar nekaj zapuščenih lokalov, kjer se zdi, da je nekdo začel z neko dejavnostjo, pa hitro obupal.
Na sprehodu pridemo do nove mošeje, ki jo krasi imeniten minaret. Molilna dvorana je izjemno lepa in čista. Na tleh je bel marmor, uvožen s celine, vsak prinese molilno preprogo s sabo. Prostor za ženske je ločen z lepo leseno mašrabijo.
Stavba poleg mošeje je sodišče prve stopnje. Manjše prekrške rešijo kar na otoku, naš sodelavec Mario pravi, da kriminala skoraj ni. V pristanišču je tudi občinska palača. Dokaj velika za majhen otok in spet – večino dokumentov za vsakodnevno življenje domačini dobijo kar na svojem otoku. Guvernerja otoka postavi država, drugega, po naše župana, izvolijo na lokalnih volitvah. Idealno je, da se ta dva človeka nekako razumeta in delata skupaj za dobro prebivalcev. Vendar vedno ni tako. Mario mi pove, da na njihovem otoku še nikoli ni bila izvoljena nobena ženska, na nekem oddaljenem atolu pa točno ena!
Stopimo čez travnik do stavbe, iz katere močno buči in šumi. Na tablici pri vhodu piše STELCO – State Electric Company. Ena državna družba skrbi za potrebe prebivalcev po elektriki. Na vsakem naseljenem otoku je elektrarna na nafto. Cena elektrike je nizka in vsakemu dostopna. Zato ima vse več domačinov klimatske naprave. Vse več pa je tudi hotelov, privatnih namestitev in domačinov, ki imajo na strehah panele za solarno elektrarno. Če imajo česa Maldivi dovolj, je to večno toplo ekvatorialno sonce.
Kaj pa voda? Na vseh otokih skrbno zbirajo deževnico, ki jo uporabljajo kot komunalno vodo. Za pitje pa je primerna ali kupljena ustekleničena voda (uvožena iz Nepala ali druge azijske države) ali pa voda iz tako imenovane sladkovodne leče. Nemški raziskovalec Herzberg je raziskoval fenomen talne vode, ki jo Maldivijci črpajo na otokih že stoletja. V peščeno podlago atolov so ujete leče vode. Spodaj je težja slana voda, nad njo pa lažja sladka pitna voda. Za potrebe domačinov je te vode dovolj. Problem pa nastaja, ker zadnja leta Maldivi postajajo zelo priljubljena turistična destinacija in predvsem v resortih porabijo preveč te vode.
Naš sprehod končamo na obali, v priljubljenem barčku, kjer se nehote ali hote zbira vsa skupina vsaj enkrat na dan. »Thundi« bar! Zdaj pa je na vrsti čaj masala, kava na več načinov in predvsem sadni sokovi vseh vrst in mešanic. Za otroke pa odličen milkshake, enkrat z mangom, drugič z ananasom in kokosom. V ta barček prihajajo tudi domačini po delu na turističnih ladjicah, debatirajo, izmenjujejo izkušnje, pijejo čaj in jedo riž s curryjem.
Tako izgleda lokalni otok Guraidhoo. Decembra lani so po dolgih letih dogradili in odprli nov imeniten hotel s 4 zvezdicami. Januarja sem si ga s pomočjo vodje hotela, gospoda Prathapa, natančno ogledala. In kaj sem izvedela? Da je eden od managerjev Slovenec! Spoznala sem ga in kmalu bomo sodelovali.
Neprecenljiva izkušnja je, če bivamo na Maldivih na lokalnem otoku, med domačini. Poleg vsakodnevne pravljice v obliki koralnih grebenov, tisočerih pisanih ribic in snežno belih morskih sipin (sandbank) vidimo in začutimo utrip življenja v tropskem pasu, na tako zelo posebnih in unikatnih otokih, kot so Maldivi.