17. mar, 2010   Člani pišejo, Šrilanka  

 

Čudeži so se zgodili na poti po Šrilanki

Piše: sopotnik Milan Petek Levokov

Tale pot po Šri Lanki je res ena čudna reč. Po vrnitvi sem o marsikakšnem potovanju imel vedno veliko za povedat, zdaj pa nič. Kot da mi je ob vseh vtisih  s poti zmanjkalo pravih besed. Čudež.

Po vrnitvi domov me na ulici sreča znanec, zaprisežen turistični domoljub, in ko mu pojasnim, da moja barva na
obrazu ni od smučanja na Krvavcu temveč s plaže na Šri Lanki, je bil rahlo razočaran: – Tja si šel? Le zakaj?

– Zato, zato … zato, ker tam z ženo še nisva bila, odvrnem. V tistem trenutku se ne morem spomniti boljšega razloga.

– In kako je bilo – tam so zdaj monsuni, kajne? Vrta dalje znanec. In komarji? 

– Niti ne, odkimavam. Vreme je bilo sončno, no, tudi dežja je bilo še kar, in vlaga.

– Lepo, mi kima sogovornik. Zaradi dežja in vlage ti ne bi bilo treba tako daleč od doma! Si pa vsaj videl kakšno eksotično žival?

– Videl; slone, opice, pave, kuščarje, in zdi se mi, da sem videl tudi leoparda …

– Samo zdi se ti? Doma bi ga v živalskem vrtu sigurno videl, leoparda in še veliko več živali, modruje znanec. In hrana – ste dobro jedli?

– Jedli, jedli, prikimavam. Odličen riž imajo, pa banane, ananas in še vse ostalo sadje.

– Riž in banane – je to vse? Ste vsaj kaj zanimivega doživeli, kaj res divjega, da se vtisne človeku v spomin?

– Zanimivega, nepozabnega? Ja, na silvestrovo smo se vzpeli na en hrib, ampak to ni bilo nič divjega, hujša je bila hoja po mestnih ulicah, bosih nog po vročem asfaltu  …

– Hoja po vročem asfaltu? Mu vzame sapo. Da nisi v kakšni sekti, ki hodi po žerjavici?

– Ne, kje pa, čeprav smo bili zraven, ko so eni hodili.

Sogovorniku je to dovolj. Nejeverno strese z glavo in se naslednji hip spomni, da mora nujno na nek sestanek. Oprosti, mudi se mi, reče in odhiti. Ko odhaja, vidim kako še vedno stresa z glavo.

Presneto, le kaj si bo mislil, pomislim. Res se mu čudno odgovarjal, a je tudi čudno spraševal. O Šri Lanki in o našem potovanju bi mu lahko veliko povedal, veliko več kot samo o dežju, bananah in opicah. Seveda, če bi zmogel spraviti vse tiste vtise v besede: modrina neba in morja, rože, na tisoče rož, dež in spet dež in nato sonce, džungla, glasovi džungle, okusi, začimbe, ljudje, nasmehi, pozdravi, prijazni pogledi, zvezde na nebu, čaji, morje čajev, ribe in spet sadje, pravi cunami sadja in okusov, templji in stupe, potem gekoti v sobah, pijavke v travi, psi na ulicah in plažah, miroljubni, kot so miroljubni ljudje in ves navidezni kaos mest, ki v resnici ne izgledajo kot prava mesta … 

Hja, vse to bi lahko naložil mojemu znancu, morda bi me takrat razumel. To so sicer malenkosti, a vse so svojevrstni čudeži. Nenavadni biseri. Kot to, da smo na začetku bili vsi popotniki med seboj popolni neznanci, potovanje pa zaključili kot dobri prijatelji. In da sem med sopotniki spoznal sošolko s faksa, ki je pred dobrimi dvajsetimi leti, v študentskem hitenju proti diplomi, nisem utegnil spoznati. In da sem prvič v življenju zrl v ozvezdje Južnega križa na nebu. In se potapljal v morju in utapljal v množici čajnih okusov in začimb. Občudoval stoično spanje (meditiranje?) šrilanških psov po cestah in plažah, čeprav so se mimo njih kotalili valovi prometa in morja. Zavidal sem jih, do takšne spokojnosti duha meni še veliko manjka, čeprav se trudim.

En majhen čudež se mi je pripetil tudi pod vrhom svetega Mihinitaleja. V dežju in vetru, ko so se še domačini zatekli v zavetje, sem jaz v eni roki z dežnikom, v drugi z nahrbtnikom, v tretji s fotoaparatom, v četrti pa še držal ženo za roko, rinil proti vrhu, in tik pod njim doživel razsvetljenje. Na mokrih, v kamen vklesanih stopnicah, mi je spodrsnilo in z roko (peto, seveda!) sem treščil po sveti skali. Sporočilo zame je bilo jasno in ponižno sem se, bosonog in čofotajoč po lužicah, vrnil z gore. In – od kod pet rok se morda kdo vpraša? Ne vem, to je spet eden izmed čudežev, ki se lahko zgodijo samo na Šri Lanki. Dobro vem, kaj vse sem imel v rokah in da sem ob tla udaril s prosto (peto!) roko. Še eden izmed čudežnih biserov s poti, pravzaprav safir, ki jih lahko najdeš samo tam. Tako kot jih je našla žena; zdaj se barva njenih modrih oči podvaja v safirjih na rokah in v ušesih. Bi moj znanec vse to razumel? Morda.

A tistega o komarjih pa najbrž ne. Komarji na Šri lanki namreč sploh niso problem – če imaš ustrezno zaščito. Bioenergetsko, seveda. Spet majhen čudež. Zaradi te zaščite, ki mi jo je v začetku izgradil Marjan, čisto pravi šaman med našo družbo popotnikov, se me komarji izogibali do konca potovanja, in tudi doma imam zdaj mir pred njimi. Res je doma zima in sneg, ampak vseeno, čutim, da čudež s Šri Lanke še vedno traja. In ne samo to, tudi pred zoprnimi in tečnimi ljudmi, ki jih človek v življenju vedno srečuje in se jim skoraj ne more izogniti, imam v zadnjem času mir. Niti na enega zoprneža, ki so mi običajno pili kri, še nisem naletel. Kot da se me zdaj izogibajo. Ne vem kako in kaj, a sumim, da je pri tem majhnem čudežu, tako kot pri komarjih in še pri čem, imel vmes svoje prste Marjan, naš dobri šaman s poti po Šri Lanki …