01. jun, 2011   Agencija Oskar, Peru, Vodniki  

 

Beli možje v deželi Inkov

Piše: vodnica Nataša Tanko

V starem svetu se je modrost črpala iz vidnih in nevidnih svetov. Rdeči možje so bili tesno povezani z naravo, ki je bila njihova zvesta svetovalka in spremljevalka na vsakem koraku. Z njo so živeli v sozvočju in v harmoniji. Med njimi se je spletla močna vez, ki je rodila  vzajemno spoštovanje in zaupanje. Da so jo znali slišati, videti in čutiti, so gojili pozornost in občutljivost tako za vidne kot nevidne svetove.Peru 2 Nevidni svetovi so se dotaknili le nekaterih. Izbranih. Posvečenih. Le ti so posvečeno vedenje skrbno hranili in varovali ter ga predajali naprej tistim, ki so bili za to izbrani. Prehajal je iz roda v rod in ostajal namerno nezapisan. Da se ga ne zlorabi, da se mu ne izneveri. Le delček tega vedenja se je strnil v zgodbe, legende, ki še krožijo med nami.

Prišli so beli možje in pretrgali vez med staroselci in naravo.

Dandanes, ko potujem po deželi Inkov, srečujem ljudi, ki razen barve kože, nimajo nič skupnega s svojimi predniki. Večina prebivalcev, se bori iz dneva v dan za golo preživetje in utaplja svojo usodo v koki in pijači. Na težko dostopnih predelih obdelujejo košček male zemlje, ki jim je dana v last, če je še niso pohrustala pohlepa lačna bela usta. Ali pa iščejo priložnosti v velikih mestih, ki jih s svojim hrupom in betonom zmelje kot kamen v prah. Za knjige in učenje ni jim mar, tako da mnogi od njih ostajajo neuki in nepismeni. Jezik, ki ga govorijo, quechua, je bogat in pisan, tako kot so pisana njihova oblačila, vendar je težak in redek jezik, ki predstavlja mi mejo, prepreko, da bi se zbližala z njim, inkovskim človekom, ki prebiva na tej posvečeni zemlji. Povečini bežim mimo njega in vse kar uspem izmenjati, je pogled, ki me sprašuje čemu prihajaš sem, pogled, ki se sprašuje čemu prihajam sem.

Sem prihajam, da vidim, slišim in čutim. Tisto, kar je večina njih danes izgubila. Pozabila. Zakopala. Je pa še vedno skrito v njihovih očeh, v sključenih ramah, v hitrem in drobnem koraku, ukradenemu nasmehu, ki velikokrat je žalosten in osamljen. Prepojeno v podobah vklesanih v kamen, v mogočnih belih očakih, v izgubljenih poteh in neskončnih prostranstvih. Sem prihajam po Svetost. Čarobnost. Zamaknjenost. Odmaknjenost.

Sem prihajam po mite in zgodbe.