Piše: vodnica Ajda
Prihod ali od kod ves tisti smeh
Začelo se je v Benetkah, ko smo želeli »čekirati« našo prtljago vse do Yangona in so zahtevali potrdilo o pridobitvi vize na prihodu v Mjanmar. Prijaznim dekletom sem izročila tiste uradne papirje, vse v burmanski pisavi, za nas torej prava »španska vas«. Edina stvar, ki jo je bilo mogoče razbrati, so bila naša imena. Kar tri so gledale 
v tiste papirje in ko so želele poklicati še eno osebo za pomoč, smo vsi skupaj bruhnili v smeh. Bilo je dovolj in naša prtljaga je šla naravnost v Yangon! Tukaj se je začelo z našim smehom, nadaljevalo pa naslednji dan v Bangkoku, ko smo za las ustavili letalo in po spletu neverjetnih ne – naključij rešili na prvi pogled nerešljivo situacijo. Smeh je odmeval po letalu še dolgo po vzletu in pomislila sem, to pa je res dežela smejočih ljudi. Še preden prideš na cilj, poskrbi za toliko smeha. Le kaj bi lahko bilo lepše, kot s širokim nasmehom po tako dolgi prepotovani poti prispeti na cilj?
Ko smo pristajali nad Yangonom, sem razmišljala o tistem času, ko sem prvič iz zraka gledala na Mjanmar in bila prav tako kot sedaj brez pravih pričakovanj. Toliko različnih informacij, izkušenj… Brez prave trdne podlage. Pričakovanja je enostavno težko sploh imeti. Tako je izolirana in skrita med svoje velike in znane sosede, ki jo povsem zasenčijo, ta neverjetna dežela. Zanimalo me je, koliko se je spremenilo v času, ko me ni bilo. Spet sem čutila tiste prijetne metuljčke v trebuhu, ki se sicer pojavijo v stiku s kakšno novo deželo. O Mjanmar, kako sem vesela, da prihajamo, sem si mislila in že so me v oči zbodli vrhovi vseh tistih številnih zlatih pagod, posejanih prav povsod v bližini kateregakoli naselja. Tukaj smo!
Naslednji val smeha je
prišel ob prihodu in vsemu obveznemu kaosu, ki ga je spremljal. Od hrustljavih dolarskih bankovcev do avtobusa brez mikrofona, kjer sem preizkušala svoje glasilke. Že smo se ustavili pred mogočno Shwedagonsko pagodo s skoraj 100 m višine, pravo identiteto vseh prebivalcev Mjanmara in njihov ponos! Kdo bi si mislil, da smo prepotovali pol sveta, ko pa smo s takim navdušenjem bosi zaokrožili v smeri urinega kazalca okrog te izjemne stvaritve človeških rok. Je bila to pagoda s svojo močno energijo in osmimi lasmi Bude, skrbno zaprtimi v skrinjico nekje pod vso tisto zlato gmoto? Ali pa enostavno energija ljudi, ki so skupaj z nami krožili in se izgubljali med vsemi tistimi oltarčki, kipci, tempeljčki? Kakorkoli že, utrujenost je prišla šele z vselitvijo v hotelske sobe in po odločitvi, da naslednji dan nadaljujemo že pred sončnim vzhodom. In le – ta ni bil prvi in zadnji, pač pa le prvi v vrsti mnogih na našem potovanju!
Nati ali kako pripraviti prebivalstvo k temu, da preneha na črno sekati drevesa
Zgodnje jutro nas je popeljalo proti gori z imenom Popa. Nemogoče je bilo pot izpeljati v enem kosu. Najprej nas je zaustavila glasna poroka in mladoporočenca sta nas povabila, da se jima pridružimo pri zajtrku. Zagrabili smo vsak svoj krožnik in ga napolnili z riževimi rezanci in pikantno omakico. Seveda ni šlo brez obveznega fotografiranja. Vsak posebej z mladim parom in na koncu še skupinska fotka. Naslednji postanek je zagrešil vol, ki je vztrajno gonil neko napravo v majhnem krogu, vodil pa ga je nek domačin. Prizor, da kar sam zaustavi avtobus. Le kdo bi uganil, vol je gonil stiskalnico za arašidovo olje. 
Tudi mi smo lahko poizkusili in spet je smeh odzvanjal daleč naokrog. Nati so se očitno odločili, da moramo do njihovega prebivališča prispeti ob točno določeni uri.
Mjanmar je seveda budistična dežela in budizem narekuje način življenja tukaj. Pravijo, da je v deželi vsaj milijon pagod oz. templjev. In vsaj še enkrat toliko kipov Bude. Kljub vsemu budizem ne preživi brez natov. Gre za ostanek starodavnih verovanj v duhove, bitja z nadnaravnimi močmi. 37 jih je, tistih Velikih in še precej ostalih. Verovanje v nate je izjemno močno prisotno v vsakodnevnem življenju vsakega prebivalca Mjanmara. Vsaka še tako majhna vas ima vedno tudi majhno svetišče, posvečeno natom. Spoštovanje natov je zelo pomembno in treba je paziti, da so vedno zadovoljni. Še posebej nati ne marajo, da bi mislili slabo drug o drugem ali jedli preveč mesa, še posebej svinjskega. Prav posebni darovi so namenjeni samo natom v njihovih svetiščih in so povezani z zgodbo vsakega nata posebej. Recimo nat Ko-dži-džo vedno dobi v dar steklenice žganih pijač, saj zgodbe govore, da je že v času življenja na zemlji rad spil kak kozarček! Seveda je zato dobro tudi sem in tja spiti kozarček ognjene vode v čast Ko-dži-džoju, kateri to vedno podpira! Vse v določeni meri, seveda!
Prav na vrhu gore Pope, kjer nati tudi živijo, je v enem od svetišč celo postelja nata, ki je živel v 20.stoletju. Gora Popa velja za originalno prebivališče vseh natov in je zato tudi čisto poseben kraj. Gora je v bistvu vulkanski bazaltni monolit, ki je prav zaradi izjemne lege ob vznožju davno ugaslega ognjenika postal tako priljubljen in svet. Danes je velik kompleks mnogih svetišč, pagod, jam,… Živi in diha, predstavlja tudi pomemben romarski kraj za vse prebivalce Mjanmara, tako budiste kot preostale. Saj verovanje v nate je starejše od budizma v Mjanmaru. Še ena zgodbica pa govori o tem, kako domačini resnično spoštujejo nate. Ko so v Mjanmaru prepovedali nelegalno sekanje dreves v gozdovih, so ta območja tudi opremili s tablami o prepovedi. Nihče ni spoštoval prepovedi in oblasti so si razbijale glavo, kaj narediti. Nekdo je predlagal dobro idejo: na table so napisali, da če bodo ljudje sekali drevesa, se bodo s tem zamerili natom. Nelegalno sekanje dreves se je takoj prenehalo!
Pot v Mandalay
O njej je pisal že Rudyard Kipling in kasneje še Robbie Williams. Danes je poti v Mandalay precej. Ena najlepših je tista, ki vodi z ladjo po slavnem Irrawaddyu v to mesto z zvenečim
imenom. Tudi mi smo jo ubrali. Po dveh čudovitih dneh v mestu tisočih templjev, Baganu. In mesto še enkrat videli prav iz ladje, v prelepi svetlobi… Ja, uganili ste, sončnega vzhoda! Vse tiste špičke čudovitih templjev, katere je začel graditi slavni kralj Anawratha v 11. Stoletju. In že smo pluli v Mandalay, kot v času kolonialne Burme. Počasi smo drseli mimo vsakodnevnega obrečnega življenja, ki je mirno potekalo ob nas ter nas poneslo v prijetno počitniško vzdušje. Mandalay smo začeli slutiti v bližini šele pozno popoldne, ko smo dosegli prvi most čez reko. Zagledali eno od starodavnih prestolnic s tisoči zlatih pagod, Sagaing. Življenje ob reki je postajalo živahnejše, ladij je bilo vedno več. Bližal se je Mandalay in s tem tudi naša pot do njega. Pot po tej življenjski žili Mjanmara, ki tako lepo razreže deželo na dva dela in predstavlja njeno »središče«. Bila je razlog, da so se tukaj naselili prvi prebivalci in ostali. Danes je razlog, ki zanima sosednje države, saj ponuja lep strateški prehod v Indijski ocean. Zelo plovna reka je in zato
vedno prometna.
Mandalay nas je pozdravil z Brkatimi brati in njihovo predstavo že prvi večer. Spet smo se nasmejali, hkrati pa tudi zamislili. Uživali smo na svojevrstnih mandalajskih kolesnih rikšah in ugotovili, da je praktično zvečer avto ali motor parkirati kar v trgovino ali restavracijo, ko jo zapreš! Presenetile so nas široke in pravilno načrtovane ulice, na katerih se zelo lahko izgubiš, ker so si podobne kot jajce jajcu. V okolici mesta pa smo odkrili številne nenavadne ostanke preteklosti. Ko smo si že rekli, da nas nič več ne more presenetiti, smo na eni od stojnic s hrano odkrili polpete iz mušic! Kakšna poslastica, če dodaš veliko čili omake! Še ena prava »pot« nas je čakala, ko smo se kar po »kopnem« odpravili hribom naproti.
Proti Pindayi po Mjanmarski Toskani
Rana ura zlata ura, pravijo. Tokrat je bilo točno tako. Zapeljali smo skozi jutranjo meglico gorskega Kalawa proti odmaknjeni Pindayi. Meglica se je hitro dvignila in 
okrog nas so se naslikali čudoviti prizori. Do zadnjega kotička obdelana zemlja s poljščinami različnih barv je bil od daleč videti kot najlepša fotografija italijanske Toskane. Vsak ovinek je bil vreden postanka! V Pindayi pa so nas pričakale stopnice, ki so vodile do nekih čisto posebnih jam. Zgodba govori o sedmih princeskah, ki so se rade kopale v jezeru Pindaya. Nekega dne so se pozabile pravočasno vrniti domov in ujela jih je noč. Zato so prenočile v bližnjih jamah. Zjutraj so se zbudile in z grozo ugotovile, da je 
zlobni pajek čez vhod v jame spletel mrežo in jim zaprl izhod. Kot nalašč je prav takrat v bližino prijahal princ na belem konju in slišal klice na pomoč. Pomagal je princeskam in se kasneje poročil z najmlajšo med njimi. Živela sta srečno… Tako pravi zgodba.
Ljudje pa so v jame postavili preko 8000 Budinih kipov! Nihče več natančno ne pozna izvora vseh kipov in ni točnih dokazov o zgodovini jam. Do njih vodi kar nekaj stopnic – saj kot pravi Buda, je življenje trpljenje in za dosego cilja se je treba potruditi. Notranjost je osupljiva in povsod, kamor seže oko, so kipi Bude. Pod vsakim kipom je tudi ime donatorja ali tistega, ki je doniral obnovo kipa. Hitro se zapleteš v labirint kipov in kar izziv je najti spet pravo pot na sončno svetlobo. Pindaya je poleg tega, da je romarsko, tudi trgovsko mestece. Znano je po pisani tržnici in seveda se tudi mi zapodimo med številne ozke uličice s še številnejšo ponudbo skupaj z domačini, ki so prišli od blizu in daleč, da bi nakupili vse kar potrebujejo! Od trdo kuhanih prepeličjih jajc do kokosovih palačink, plastičnih natikačev do ročno pletenih torbic, bambusovih žog in pisanih longyijev.
Jezero Inle ali romantična pravljica?
Od daleč zgleda kot še eno od mnogih jezer. Od blizu zgodba postane pravljica. Ob dovodnem kanalu do jezera avtobus zamenjamo za dolge čolne, ki nas zapeljejo v sončni zahod. Občutek je fantastičen, kot da ne bi bili več na tem svetu. Globoka modrina jezerske gladine se lesketa v barvah zahajajočega sonca, ribiči poganjajo svoje kanuje in ustvarjajo spokojno vzdušje. Tam sredi jezera je tudi naš »plavajoči« dom, kjer prespimo eno noč in se prepustimo tej zavajajoči romantiki. Vse do jutra imam občutek, da sanjam lepo pravljico. Ko pa se ponovno zbudim v te čudovite prizore ob pljuskanju vode ob kole, na katerih stoji naš »plavajoči« hotel, ugotovim da smo res 
tukaj! Še en dan mine kot v sanjah. S čolni se podimo med vasicami in prepuščamo vzdušju čarobnega Inleja. Navdušijo nas spretni domačini, ki so se naselili na jezeru in z vsakim postankom se znova čudimo njihovi iznajdljivosti.
Popoldne se odločimo za krajši sprehod po eni bolj »trdnih« plavajočih vasic. Že za tretjim ovinkom nas brezzobi sivolasi gospod s širokim nasmehom vabi v svojo hiško. Seveda pridemo! In že se brez čevljev vzpenjamo po lesenih stopnicah v prvo nadstropje, kjer živi prijazen gospod z družino. Tako se smeji, da komaj utegne kaj povedati in kmalu se nalezemo njegovega smeha tudi mi. Posedemo se na tla pred domači oltarček, namenjen Budi, v polkrog pred gospodarja hiše. Pri prevajanju nam pomaga naš Dvajsetak, saj gospod ne zna niti besedice angleško. Sprašujemo vse mogoče in on tudi nas. Njegova žena nam postreže s čajem, riževim čipsom, slaščicami… Par minutk se zavleče v debelo uro in pride čas za slovo. Kajti sončnega zahoda ne smemo zamuditi, saj nočna vožnja s čolni ni najbolj priporočljiva! Na koncu se prijaznemu gospodu zahvalimo za vse in z nekaj drobiža odkupimo za vse traparije, ki smo jih spraševali, kot je navada pri domačinih. V zahvalo dobim tudi velik klobuk, ki je kasneje do doma prepotoval dolgo pot in je zato še bolj cenjen!
Peš v hribe med prijazne ljudi
Da smo vsem prevozom na našem potovanju dodali še piko na i, smo se v vasice hribov okrog jezera Inle in mesteca Kalaw odpravili kar peš. To ponuja tudi tisti največji izziv in hkrati najlepšo priložnost, kako od blizu spoznati vsakodnevno življenje domačinov. Naši ekipi smo dodali še deset ljudi, ki so nam kuhali, nosili odvečno prtljago, 
hrano ali pa nas zgolj spremljali, da smo našli pravo pot. In katera je sploh prava pot? Mi smo se kar prepustili, da nas je zapeljala in nas sama izbrala. Vmes smo srečali čudovite ljudi in spoznali, kako malo je potrebno za široke nasmehe. Ugotovili, da je tudi preprosto življenje lahko lepo in kakšno razkošje nam pomeni že sam stol pri jedi! In to je le začetek. Natančen opis te poti je enostavno težko podati, saj smo padli v tisto pravo brezčasje in bili popolnoma izolirani od zunanjega sveta.
Nekega večera smo se odpravili k sosednji hiški, kjer se je domnevno dalo dobiti tudi kako steklenico piva. Nakup piva je spontano postal družaben obisk in domačini so nas povabili k ognju. Prisedel je starešina hiše in si nas najprej dodobra ogledal, mi pa njega. Zatem smo začeli pogovor. Vrtel se je le okrog starosti vseh prisotnih.
Tako preprosto, a tako zabavno in prijetno. In gospod je kot bi vedel, ženskam prisodil precej let manj kot jih je v resnici! Še in še smo se smejali in večer zavlekli pozno v noč, torej do devetih!
Takšna pravljica se je nadaljevala vse do počitnic na morju. Seveda, imeli smo plažo, toplo morje, palme, morsko hrano… Ampak, zapomnili smo si pa najbolj prijaznost nasmejane tetke Htay Htay. Osvojila nas je s svojim širokim srcem in brezmejno gostoljubnostjo. Tudi, če si prišel le na lahek prigrizek ali kavico, si odšel precej kasneje kot si nameraval in to sit do popolnosti. Le malo tega vsega se je znašlo na naših računih. In ko nam je zadnji večer prav vsem podarila majhno darilce ob slovesu, so se mi nabrale solze v očeh. Hvala draga tetka Htay Htay, da ljudem iz dneva v dan vračaš vero v človeško dobroto. To je naš čudovit Mjanmar. Izjemno prijazni, gostoljubni ljudje, ki vtisnejo nepozaben pečat na prelepo kuliso te neverjetne dežele!
