Piše: Gorazd Bernard
Potovanja v centralno Azijo >>
Na potovanju »Klasični Uzbekistan in Kirgizija« se Oskarjevci po ogledu nižinskega in puščavskega Uzbekistana proti koncu potovanja pomaknemo v zavetje gora divjega in zelenega Kirgizistana. Že zastave na meji, ki imajo v sredini upodobljen vrh jurte, nam povedo, da smo v gosteh nomadskega ljudstva. Ko prečkamo Suusamyrsko planoto, se naslednji dan povzpnemo visoko do jezera Song Kul, kjer nas čaka niz romantičnih kirgiških noči, ki jih preživljamo med domačimi polnomadi in seveda v zavetju jurt.
»Dobrodošli, vstopite,« nas pozdravijo in povabijo v jurto. V roke nam potisnejo skodelico kumisa, fermentiranega kobiljega mleka. Posedemo se na širdake, lepo izvezene preproge, in opazujemo okolico. Na steni visi tush kyiz, dovršeno izvezena stenska obloga, ki jo je mati najverjetneje izdelala ob rojstvu prvega otroka. Oprema je preprosta: nekaj omar in skrinj, nekaj slik, prostor za kuhanje, preproge in blazine za spanje. Na sredini gori majhna pečka, ki pa oddaja presenetljivo veliko toplote. Dobrodošli pri kirgiških nomadih!
Jurta je izraz, ki izhaja iz turških jezikov in pomeni preprosto šotor. Zanimivo je, da se izraz pogosto uporablja tudi v pomenu doma oziroma domovine (na primer: »Moja jurta je v dolini za Kochkorko.«). Jurte še danes uporabljajo nomadi v Srednji Aziji in Mongoliji, kjer jim pravijo ger. Tradicija je stara že tisoče let; o njih je pisal že grški geograf Herodot. Zlasti v Kirgiziji in Mongoliji so jurte še vedno v uporabi, tudi turisti pa imamo priložnost preživeti nekaj noči v njih ter tako vsaj za hip izkusiti način življenja naših prednikov.
Pravijo, da domačini jurto postavijo v dveh do treh urah. Prav tako jo hitro razstavijo, naložijo na poltovornjak (nekoč na kamele in konje) ter se preselijo drugam. Jurta je idealno bivališče za nomadski način življenja. Kljub temu pa je za šotor izjemno trdna in obstojna. Ogrodje je izdelano iz prožnega lesa, povezanega v nekakšno mrežo, v katero na enem mestu vstavijo vratni okvir. Strešna konstrukcija je sestavljena iz palic, ki se na sredini stikajo v t. i. »krono« oziroma kompresijski obroč, ki jurto drži skupaj. Ta je upodobljen tudi na kirgiški zastavi in se imenuje tunduk.
V manjših jurtah je konstrukcija samonosna, v večjih pa jo podpirajo notranji stebri. Ko je ogrodje postavljeno, ga izolirajo s klobučevino oziroma filcem. Ta je debel nekaj centimetrov in zelo dobro zadržuje toploto. Čez izolacijski sloj običajno dodajo še belo platno, ki ščiti pred dežjem in snegom. Po tleh razgrnejo preproge, na sredini pa zakurijo v »gašperčku«, da je prijetno toplo.
Domačini spijo kar na blazinah na tleh, za obiskovalce pa imajo običajno pripravljene jurte s posteljami, blazinami in odejami. Ena jurta praviloma predstavlja dom ene družine, torej približno petih oseb. V večjih jurtah lahko spi tudi do petnajst ljudi. Kraljeve jurte so bile v zgodovini lahko zares ogromne in so sprejele tudi po sto oseb.
Nočitev v jurtah ne pomeni le bližnjega srečanja z nomadsko tradicijo, večernih pogovorov ob ognju, meketanja ovac in okusnih pojedin izpod rok rdečeličnih gospodinj. Spanje v jurti pomeni tudi vstop v svet neokrnjene narave, ki bi nam sicer ostal nedostopen, saj tam ni turistične infrastrukture. Prav zaradi jurt lahko ponoči občudujemo jasno zvezdnato nebo, zjutraj stopamo po pašnikih sredi gora, ogovarjamo svizce ali se celo okopamo v gorskem jezeru.
Jurte nam približajo čudovito, neokrnjeno naravo, kjer nam je na srečo dano tudi prespati nekaj noči. Vabljeni z nami v Kirgizistan, kjer jurte niso le del preteklosti, temveč živa tradicija, katere del za kratek čas postanemo tudi sami.
