Piše: Senad Osmanaj
Vsa potovanja na Azorske otoke >>
Minila je zima in dober del pomladi, kar velik premor do ponovnega povratka na ljubljene Azore, raznolike otoke razmetane po Atlantskem oceanu. Pogrešal sem jih ves ta čas, še posebej njihove čare, poseben zrak, kulinariko, spokojnost, umirjenost, odmaknjenost, samosvojost … Pogrešal sem jih in komaj sem že čakal na prvo letošnje potovanje v zasanjani svet pomorščakov in njihovega življenja.
Pisal se je konec aprila, ko se Azori počasi prebujajo iz zimskega spanca, ko prvi turisti zmotijo ležerni vsakdan domačinov, ko se vreme počasi vse bolj stabilizira in ko prve cvetlice začnejo kazati svoje večbarvne odtenke. Spomladi se še najbolj postavljajo roza azaleje in rdeči nitkasti cvetovi Novozelandskega božičnega drevesa.
Takoj po pristanku letala na otoku Faial globoko vdihnem ta prekrasni atlantski zrak, prepojen z mehkobo in pršico, ki jo prinašajo vetrovi z odprtega oceana. To je zrak brez onesnaženosti iz kakršnekoli težke industrije in z minimalnimi avtomobilskimi izpusti. Ozavestim in začutim ta trenutek – hvaležen sem za ta zrak, ki ga začutijo že takoj na začetku tudi potniki sami. Pri Petru se soočimo z gastronomijo, ki nas bo spremljala do konca potovanja, vsi naročimo tunin zrezek. Najboljši je rahlo zapečen in se lepo ujema z rdečim vinom. Popolna izbira za začetek in dober predogled kulinarične drugačnosti. Zadovoljen sem.
Otok Faial že na začetku potovanja postreže z nekaj posebnostmi. Najbolj zahodna točka tistega dela Evrope, ki leži na evroazijski tektonski plošči, je vpogled v surovo stanje zadnjega kopenskega izbruha otoškega vulkana iz leta 1957. Pokrajina je kot na Marsu – okoli nas vse surovo, prepleteno z energijo vulkanskih kamnin in negativnimi ioni, ki jih prinaša veter z odprtega oceana. Pogledi na razklane in globoke klife so paša za oči. Na otoku se nahaja tudi prekrasna pot po levadah, ki te vodi skozi tunel in čez visok most do zbiralnika ter naprej skozi polomljene gozdove. Pot se vije še skozi zimzelene gozdove japonskih ceder z občasnimi razgledi čez zelene pašnike visoko nad otokom. Človek ne potrebuje veliko, da spozna, da gre za eno najlepših poti po levadah sploh. Napolniš se z energijo in lepoto kraja, ko v trenutku pozabiš na težave od doma in delovne obveznosti. Iz Faiala naredimo tudi izlet na kite in delfine, ki jih je v teh vodah ogromno, za kar poskrbita topli Mehiški tok, ki objema otoke, globina oceana do okoli 2.000 metrov, kjer je voda hladnejša, in obilica hrane. Videli smo nekaj kitov glavačev in več kot sto delfinov. Dovolj za prvič. Otok Faial nas je dodobra vpeljal v lepoto in energetsko moč otokov. Potniki niso pričakovali tako močnega pozitivnega sunka že na začetku potovanja. Nasmeh se jim je vse bolj raztegoval, zenice so se širile, barva kože pa je postajala vse bolj prekrvavljena. Zadovoljen sem.
Tudi sosednji otok Pico je poseben, a hkrati zelo drugačen. Tukaj nas je pričakala surova obala, polna okamele črne lave, z nedodelano grobo obalo, planinskimi visokimi pašniki, skritimi jezeri in prečudovitimi pogledi na otoka Faial in Sao Jorge. Na strehi otoka se ponosno razkazuje najvišji vrh Portugalske. Na vrhu so domačini prišli do izraza, ki najboljše opisuje stanje naroda, pozabljenega sredi Atlantskega oceana: “Atlantic and you!” To ti vse pove. Tukaj smo se fokusirali na vinograde in vino, ki ga pridelujejo v najbolj nemogočih pogojih. Tukaj ni koristne zemlje, pihajo močni vetrovi, ki pršijo sol čez nasade in tukaj je največ vlage v ozračju zaradi bližine vulkana Pico. A bi kdo od vas tukaj vlagal v vinograde? Domačini niso imeli izbire, zato so postavili suhozide in začeli s pridelovanjem. Enostavno jih je življenje pritisnilo. Otok Pico smo podrobneje podoživeli še skozi vpogled o tem kako se nekoč tukaj lovili kite in v tovarnah pridelovali kitovo olje, in tudi o tem kako je nastal Schrimshaw umetnost poslikave na kitove kosti in zobe. Nobeden drugi otok ne omogoča tako slikovitega in bogatega vpogleda v kitolov in pridelovanje vina. Potniki so na trenutke začudeni, prepadeni, čustveno vzburjeni, dogaja se jim sto na uro. Zadovoljen sem.
Otok São Jorge me vedno znova ponese v čase, ko so ljudje v stiski zapuščali ta otok. Ko se približujemo beli vasici Velas, me preplavi domišljija in razumevanje notranje bolečine domačinov, ki so morali zapustiti otok in vedeti, da se morda nikoli več ne vrnejo. São Jorge je predvsem zelo klifast otok s strmo obalo in desetinami »fajas«, nasipov v morju, kjer so domačini ustvarili vikend naselja zaradi mikroklime in dostopa do obale. Največ so stavili na divje vino, lov na skuše in tune, živinorejo in sirarstvo. To je najrevnejši otok z izjemno prijaznimi ljudmi, a tudi z najlepšimi razgledi. Otok, ki ne pusti ravnodušnega nobenega ljubitelja narave. Potniki so v nekakšni nirvani, prijetno utrujeni od sprehodov po čudovitih predelih. Vsaka beseda, vsaka dodatna razprava, vsako nadaljnje dejanje bi bilo preveč. Zato smo tukaj v trenutku, sami s sabo, napolnjeni. Zadovoljen sem.
Potem ko pomisliš, da je vse lepo že za nami in da nas nič več ne more presenetiti, se zgodi še zadnji otok Sao Miguel, največji in najbolj poseljeni otok. Zmoti nas gužva, nismo več vajeni bližine človeka, sploh pa ne mest z 70.000 prebivalci. Zmoti nas hrup, prvi semaforji, obvoznica, avtocesta, veliko letališče. Pademo v začasno krizo, … a zgolj do naslednjega dne. Sao Miguel je drugačen od vseh dosedanjih, njegova starost se kaže v drugačnih geoloških potezah, vse njegove površine so mehko zaobljene, trava je bolj zelena od zelene same, grobe klifaste stene izginejo, pojavijo se vulkani z velikanskimi kraterji, v njih pa gromozansko lepa in velika jezera, pojavijo se izviri tople in zdravilne vode, pojavijo se slapovi. Pred nami zaživi čisto drugačen otok in tudi razpoloženje potnikov se počasi vzpenja nazaj proti vrhu. Otok so včasih zaznamovale SaoMiguelanke, prvovrstne pomaranče, medtem ko je danes prepoznaven po najslajšem ananasu na svetu (samo poleti ko popolnoma dozori), edinih nasadih čaja v Evropi in po izdelavi kakovostnih cigar. Po zadnjem razgledu na v krater ujeto ognjeno jezero se potnik vrne nazaj v delirij, ki ga je spremljal ves čas potovanja. Na koncu so presenečeni in začudeni nad lepoto otokov, rahlo zmedeni od vsega skupaj, še naprej navdušeni, niso še dojeli kaj se jim je zgodilo. Čas po potovanju bo postregel z odgovori in veliko praznino takoj po povratku domov. Tisti ki so dojeli, se za vsak slučaj sprehodijo še skozi mestna vrata. Legenda pravi, vsak ki gre skozi vrata, se bo prej ali slej vrnil nazaj na otoke. Iz lastnega primera vam povem, da ta legenda name deluje. Sprehodil sem se še enkrat, za vsak slučaj, skozi mestna vrata. Zadovoljen sem.
V nestrpnem pričakovanju do naslednjega potovanja na Azore vas lepo pozdravljam iz tega bisera, ki ga je Evropa dolgo časa ljubosumno skrivala.
