Piše: Matjaž Rajh

Potovanja v Peru >>

Vsako leto 24. junija se v Cuscu, nekdanji prestolnici inkovskega imperija, odvije rekonstrukcija praznika starodavne andske civilizacije – Inti Raymi ali Praznik Sonca. Letošnje praznovanje je potekalo v še večjem obsegu in je bilo veličastnejše kot kdaj koli doslej.

 

Inti Raymi (v kečuanščini »Praznik sonca«) je bil najpomembnejši praznik Inkov. Ob zimskem solsticiju (najkrajšem dnevu v letu) je vladar Sapa Inka skupaj z ljudstvom izražal hvaležnost bogu Sonca, Intiju, svojemu božanskemu »očetu«. Festival je predstavljal ponovno rojstvo Sonca in simbolični začetek novega kmetijskega leta. Leta 1535 je bil Inti Raymi zadnjič uradno praznovan pod inkovsko oblastjo, nato pa so ga Španci prepovedali. Leta 1944 je bil praznik ponovno uprizorjen v Cuscu in danes velja za drugo najpomembnejše praznovanje v Južni Ameriki, takoj za karnevalom v Riu de Janeiru.

 

Letošnje praznovanje je tradicionalno potekalo na treh zgodovinsko simboličnih lokacijah:

1. Koricancha (Tempelj Sonca) – Ob 9. uri zjutraj se je začel slovesen pozdrav Soncu. Sapa Inka je s tradicionalno krono nagovoril Sonce z molitvijo v kečuanščini. Willak Uma (glavni duhovnik) je vodil ritualne daritve koke, cvetja in koruznih zrn. Koreografijo obreda so spremljala avtohtona pihala in tolkala.

2. Plaza de Armas (glavni trg Cusca) – Okoli 10.30 se je procesija pomaknila proti glavnemu trgu, kjer je Sapa Inka simbolno sprejel predstavnike štirih regij (suyujev) inkovskega imperija. Vsak delegat je prinesel daritve: tekstil, sadje, zelišča in cvetje. Izvedena je bila tudi prerokba iz koke ter predaja kipuja (vozlovnega zapisa) županu kot izraz spoštovanja in reda. Množica je sodelovala s plesom in vzkliki »Haylli Inti!« (Slava Soncu!).

3. Sacsayhuamán – Višek praznovanja se je med 14. in 17. uro odvil pod mogočno utrdbo nad mestom. Pred več kot 4.000 gledalci na tribunah in tisoči drugimi okoli prizorišča so se zvrstili prizori: prihod Sapa Inke, prerokba iz jeter simbolno žrtvovane (lutkaste) lame, obredna molitev Soncu, plesne in vojaške koreografije ter zaključek z javnim pozivom k enotnosti, zdravju in blaginji.

 

Inti Raymi je več kot zgolj zgodovinska rekonstrukcija, je praznik s številnimi plastmi pomena:

• Duhovni pomen – v središču praznika je zahvala Soncu (Intiju), ki je bilo za Inke božanski izvor življenja, reda in moči. Daritve, molitve in post simbolizirajo očiščenje, prenovo in ponižnost pred naravnimi silami.

• Politična in družbena simbolika – nekoč je Inti Raymi krepil enotnost imperija, saj so morali vsi štirje deli imperija poslati daritve in prisostvovati obredu. Danes ohranja občutek identitete in ponosa peruanskih skupnosti.

• Koledarski prelom – praznik zaznamuje zimski solsticij na južni polobli (najkrajši dan v letu), ki je pomenil prehod v novo kmetijsko leto.

• Poustvarjanje identitete – po stoletjih kolonialne represije Inti Raymi danes simbolizira preporod avtohtone identitete, jezikov in običajev. Je močan izraz kulturne kontinuitete ter spodbuja varovanje dediščine.

• Pedagoški pomen – vključevanje šol, univerz in kulturnih društev mladim omogoča spoznavanje lastne zgodovine skozi umetnost, jezik in nastop.

V obredih je sodelovalo okoli 900 oseb: igralcev, tradicionalnih plesalcev, glasbenikov in pevcev.

Vsi kostumi so ročno izdelani v obrtnih delavnicah v okolici Cusca iz lokalne volne (alpaka, lama), z naravnimi barvili ter okraski iz kovine in perja. Cena enega kostuma znaša od 35 do 90 evrov za običajne vloge, medtem ko kostumi za Sapa Inko, Qoyo in svečenike lahko presegajo 1.000 evrov. Oblikovanje temelji na zapisih iz kronik (Garcilaso de la Vega, Cobo) ter na umetnostnih motivih z najdb v grobovih, keramiki in tkaninah. Dogajanje je trajalo ves dan, saj je bilo treba na vsako lokacijo priti približno uro in pol pred začetkom, da si je bilo mogoče zagotoviti primerno mesto za ogled. Moja pričakovanja so bila več kot presežena.

 

Letošnji Inti Raymi je bil poln presežkov: bogate koreografije, obujena duhovna dediščina ter spektakel za oči in srce. Vendar praznik ni le turistična atrakcija, temveč izraz globoke kulturne kontinuitete andskega sveta. S tem, ko se vsako leto v Cuscu znova dvigne glas: »Pachamama kawsayta qusunchikpaq!« (Naj mati Zemlja živi za nas!), se potrjuje, da tradicija Inkov ni zgolj preteklost, temveč živa sedanjost.

Potovanja v Peru >>