Piše: Igor Podgoršek

Tri države. Trije svetovi. Deset dni, v katerih čas dobi drugačen pomen.

Predstavljajte si, da stojite sredi tropskega pragozda. Zrak je nasičen z vlago, pod nogami šelesti listje, nekje visoko med krošnjami pa se nekaj premakne. Obstojite. Pogledate navzgor. Med vejami se prikaže oranžno-rjava postava. Orangutan. Morda vas sploh ne opazi. Morda se za trenutek zazre naravnost v vas. Prav v tistem trenutku se zgodi nekaj nenavadnega. Svet, iz katerega prihajate, se zdi neznansko daleč. Nenadoma niso več pomembni telefoni, urniki, obveznosti in vsakodnevne skrbi. Samo vi, pragozd in bitje, s katerim si delite velik del evolucijske zgodovine.

Kot bi se čas za trenutek ustavil.

Nekje sem prebral zanimivo misel: skrbi in čas so v obratnem razmerju. Več ko imamo enega, manj imamo drugega. Toda ko zares živimo v sedanjem trenutku, oba izgubita svojo moč. Morda je prav to eden najlepših razlogov za potovanje. Da se vsaj za nekaj dni osvobodimo neprestanega razmišljanja o včeraj in jutri ter preprosto doživimo danes.

Dobrodošli na Sumatri. Dobrodošli v povsem drugačni Aziji.

Toda naša zgodba se ne začne tukaj; prav tako se tukaj ne konča. Začne se med nebotičniki Kuala Lumpurja, nadaljuje v divjini indonezijske Sumatre in konča v osupljivem Singapurju. V desetih dneh bomo spoznali tri države in tri tako različne svetove, da se bomo včasih vprašali, ali smo še vedno na istem planetu. Ker potujemo prav ob koncu decembra, bomo na tej poti doživeli še nekaj posebnega: slovo od starega in pozdrav novemu letu.

Kuala Lumpur – Azija, ki nikoli ne obstane

V Maleziji nas najprej pričaka obraz sodobne Azije. Kuala Lumpur je mesto kontrastov, v katerem se bleščeči nebotičniki dvigajo nad starimi četrtmi, sodobni nakupovalni centri stojijo ob tradicionalnih tržnicah, v zraku pa se mešajo vonjave kitajske, indijske in malajske kuhinje. Nad mestom kraljujeta slovita Petronasova stolpa. Nekoč najvišji zgradbi na svetu sta še danes izjemen simbol azijske gospodarske samozavesti. Vendar pravo bogastvo Kuala Lumpurja ni v njegovi arhitekturi – je v ljudeh.

Malezija je dežela, kjer se islam, hinduizem, budizem in druge verske tradicije srečujejo skoraj na vsakem koraku. Kjer se lahko v enem samem dopoldnevu sprehodimo skozi različne kulturne svetove, ne da bi pri tem zapustili mesto. Spoznali bomo zgodovinsko srce prestolnice, njene tržnice, templje in mošeje ter z razglednega stolpa KL Tower občudovali sodobno metropolo.

Potem nas bo pot zanesla še do jam Batu, kjer pod mogočnimi apnenčastimi stenami stoji zlati kip hindujskega božanstva Murugana. Barvita stopnišča, romarji in starodavno svetišče ustvarjajo prizor, ki bi ga prej pričakovali nekje v Indiji. Prav takšna je Malezija: presenetljiva, raznolika in polna življenja. Toda najlepše presenečenje tega potovanja šele prihaja.

Sumatra – tam, kjer ima narava še vedno glavno besedo

Ko pristanemo v Medanu, začutimo spremembo. Tukaj je Azija nekoliko bolj nepredvidljiva, glasnejša in manj uglajena. Promet ima svoj ritem, ulice živijo pozno v noč, na stojnicah se pripravljajo jedi, katerih imen ne poznamo, a nas njihove vonjave vabijo bliže. Medan je mesto številnih kulturnih in verskih vplivov. Spoznamo sultansko palačo, mogočno mošejo in nenavadno cerkev Annai Velangkanni, ki s svojo arhitekturo preseneti še tako izkušenega popotnika. A Medan je le uvod. Naslednje jutro zapustimo mestni vrvež. Pokrajina se začne spreminjati. Ob cesti se vrstijo plantaže kavčukovcev in oljnih palm, vasi postajajo manjše, zelenje vse gostejše. Naš cilj je Bukit Lawang, majhna vasica ob reki, tik ob narodnem parku Gunung Leuser. Tu se cesta našega vsakdanjega sveta skoraj konča. Začenja se pragozd. Pred nami je eden najdragocenejših tropskih ekosistemov na Zemlji, življenjski prostor številnih redkih in ogroženih živali. Med njimi tudi sumatranskega orangutana.

Srečanje z gozdnim človekom

Beseda orangutan izhaja iz malajskih besed orang, človek, in hutan, gozd. Gozdni človek. Težko bi našli primernejše ime za bitje, katerega obraz, gibi in pogled nas tako močno spominjajo na nas same. Orangutani danes v naravi živijo le še na Sumatri in Borneu. Izginjanje njihovih življenjskih prostorov jih je pripeljalo na rob preživetja. Zato je možnost srečanja z njimi v njihovem naravnem okolju nekaj resnično dragocenega. Mi bomo odšli prav tja – ne v živalski vrt, ne v razstavni prostor, temveč v njihov svet. Na celodnevnem pohodu bomo raziskovali tropski pragozd, hodili po gozdnih stezah, premagovali vzpone in spuste, opazovali bujno rastlinstvo ter prisluhnili zvokom džungle. To ne bo običajen sprehod. Čaka nas od sedem do deset kilometrov hoje po razgibanem, vlažnem terenu. Nekaj napora bo potrebnega, toda prav ta pristnost daje doživetju posebno vrednost. V naravi ni scenarija. Živali se ne pojavijo na ukaz in nobeno srečanje ni zagotovljeno. A prav v tem je čar. Morda bomo opazovali orangutana, kako se počasi premika med krošnjami. Morda samico, ki ob sebi vodi mladiča. Morda bomo preprosto za trenutek začutili, kako majhen je človek v svetu, ki je obstajal že dolgo pred nami.

Kosilo si bomo privoščili sredi džungle, popoldne pa nas čaka še prav posebno doživetje. Po reki se bomo na preprostih splavih počasi vrnili proti Bukit Lawangu. Nad nami bodo visele veje tropskih dreves, okoli nas bo šumela voda. V nas bo ostal občutek, da smo se dotaknili nečesa prvinskega. Nekaterih doživetij ne moremo kupiti. Lahko si le omogočimo priložnost, da jih doživimo.

Ko staro leto obstane na Sumatri

Po dnevih, preživetih v bližini pragozda, se bomo vrnili v Medan. Prav tukaj, na indonezijski Sumatri, bomo pričakali novo leto. Pravzaprav je nekaj simboličnega v tem, da bomo zadnje dni starega leta preživeli tako daleč od doma, v okolju, kjer so naše vsakdanje skrbi nenadoma izgubile svojo običajno težo. Ob prehodu v novo leto ljudje radi gledamo nazaj. Seštevamo uspehe, obžalujemo zamujene priložnosti, delamo načrte in si obljubljamo, da bomo prihodnje leto živeli drugače. A kaj, če bi tokrat naredili izjemo? Kaj, če bi zadnji večer leta preprosto uživali v tem, da smo tukaj? Na drugem koncu sveta, med ljudmi, s katerimi smo še pred nekaj dnevi delili le željo po potovanju, zdaj pa nas povezujejo skupni spomini.

Ko bo ura odbila polnoč, se bo na koledarju spremenila številka. Toda morda bo pomembnejša neka druga sprememba: da bomo v novo leto vstopili z manj skrbmi in več zavedanja, kako dragocen je sedanji trenutek. Staro leto bomo pustili na Sumatri. V novo pa bomo odpotovali naprej.

Singapur – iz pragozda v prihodnost

Prvi dan novega leta nas čaka skoraj neverjeten preskok. Še pred kratkim smo hodili po blatnih poteh sumatranskega pragozda, zdaj pa stojimo sredi enega najmodernejših mest na svetu. Singapur! Mesto, v katerem se zdi, da je prihodnost prispela nekoliko prej kot drugam. Njegova zgodba je pravzaprav izjemna. Iz nekdanje britanske trgovske postojanke je zrasla ena najuspešnejših in najrazvitejših držav našega planeta. Toda Singapur ni zgolj mesto stekla, jekla in bleščečih nebotičnikov.

Je tudi mesto tradicije. Če nam bo čas dopuščal se bomo sprehodili po kitajski in indijski četrti, obiskali starodavni tempelj Thian Hock Keng in spoznavali, kako so različne priseljenske skupnosti ustvarile to nenavadno mestno državo. Ob tem bomo odkrivali še eno veliko singapursko strast – hrano. V mestu, kjer se srečujejo različne azijske kuhinje, je lahko že obisk preproste ulične restavracije pravo kulinarično potovanje.

Kaj, če bi novemu letu nazdravili še z malo kolonialne elegance?

Po želji si privoščimo obisk legendarnega hotela Raffles, ene največjih singapurskih ikon. V njegovem znamenitem baru Long Bar je leta 1915 nastal koktajl Singapore Sling, ki je s svojo nežno rožnato barvo in tropskimi okusi postal simbol mesta. Pravijo, da so ga sprva pripravljali tako, da je bil videti kot sadni sok, saj se za dame tedanjega časa ni spodobilo, da bi v javnosti pile alkohol.

Danes je kozarček znamenitega koktajla v ambientu kolonialnega Singapurja svojevrsten obred. Še zanimivost: v baru, kjer sicer tako urejeni Singapur skoraj ne dopušča odpadkov na tleh, lahko lupine arašidov brez slabe vesti odvržemo kar na tla! Majhen košček starega sveta sredi mesta prihodnosti. Kako lepo bi se zaokrožila naša novoletna zgodba!

Novo leto bomo pričakali na Sumatri, nazdravili pa mu bomo v Singapurju.

Med obema trenutkoma bo le kratek polet, a simbolično bomo prepotovali velikansko razdaljo – od prvinskega sveta narave do drznih dosežkov sodobne civilizacije. Za zaključek nas čaka še otok Sentosa, singapurski svet zabave in sprostitve. Nad pristaniščem se bomo popeljali z žičnico, občudovali razglede ter se v velikem akvariju podali še v skrivnostni podvodni svet. Tako bomo v nekaj dneh spoznali različne obraze jugovzhodne Azije – od starodavnih kultur in neukročene narave do drznih zamisli sodobnega človeka.

Čas, ki ga ne merimo z urami

Zakaj nas takšna potovanja spreminjajo? Ker nas spomnijo, da svet ni samo takšen, kot ga poznamo doma. V Kuala Lumpurju bomo občudovali, kaj vse je ustvaril človek. Na Sumatri bomo odkrili, kako veličastna je narava brez njega. V Singapurju pa bomo razmišljali, kako daleč lahko sega človeška domišljija. Tri države. Tri različne zgodbe. Tri povsem drugačne izkušnje. Vendar bo najbrž prav nekaj najbolj preprostega ostalo najgloblje v našem spominu. Ne najvišji nebotičnik. Ne najlepši tempelj. Morda niti ne znameniti Singapore Sling. Temveč trenutek nekje v zelenem srcu Sumatre, ko se bomo zazrli v oči orangutana in za hip začutili, kako čudovit, krhek in dragocen je svet, v katerem živimo.

Takrat ne bomo razmišljali o preteklosti in ne o prihodnosti. Ne bomo gledali na uro, preprosto bomo tam. Prav v tem je lepota misli o času in skrbeh – dokler živimo med spomini na včeraj in pričakovanji jutrišnjega dne, nam sedanjost vztrajno uhaja. Ko pa smo resnično prisotni, čas za trenutek izgubi svojo oblast nad nami. Skrbi pa svojo težo.

Prav zaradi takšnih trenutkov potujemo. Ne zato, da bi pobegnili pred vsakdanjim življenjem, temveč zato, da bi se vanj vrnili nekoliko bogatejši. Morda novo leto zato ne potrebuje toliko novih zaobljub. Morda potrebuje predvsem več trenutkov, v katerih smo zares živi.

Novo leto. Novi svetovi. Novi spomini.

Zakaj bi konec leta preživeli tako kot vedno? Tokrat lahko praznične dni zamenjamo za tropsko toplino, vonjave azijskih tržnic, skrivnosti pragozda in srečanja, ki ostanejo z nami še dolgo po vrnitvi domov.