Piše: Igor Podgoršek
Pariz je mesto, ki ga lahko okušaš. V njegovih kruhih z maslom, v svežini tržnic, v čokoladi iz Saint-Germain-des-Prés… a nič ni tako poetično minljivo kot sladoled, ki se ti v pariškem popoldnevu topi na dlani. Vsaka kepica je zgodba, vsak okus pa odlomek mesta. Pistacija z vonjem otroštva v italijanski četrti. Mangov sorbet, ki prinaša Azijo v središče Latinske četrti. Čokolada z morsko soljo, ki vabi na sprehod ob Seni, ko veter zmeša lase in spomine.
Berthillon – molitev v kornetu
Na otoku Saint-Louis, kjer ulice še zvenijo v tišini, stoji kraj, ki ga poznavalci izgovarjajo skorajda s spoštovanjem: Berthillon. Nič ne vpije. Lesena vrata, medeninaste tablice, tiha vrsta pred vhodom. A že prva žlica razkrije, zakaj je to več kot le sladoled. To je zamrznjena poezija.
Sadni sorbeti so čisti kot sončna svetloba. Sladoledi iz oreščkov, smetane in karamele niso napad na čute – so povabilo k prisotnosti. Tukaj ne ješ z jezikom, ampak s celim bitjem. In če znaš poslušati, ti bodo povedali zgodbe: o poljih sivke, o starih receptih, o ljudeh, ki še verjamejo v preprostost brez kompromisov.
Sladoled kot notranje stanje
Morda ni naključje, da nas sladoled spominja na otroštvo. Ko se odpovemo drži in pravilom, ko ližemo hitro, preden kaplje prehitijo smeh. Pariz v sladoledu ni zgolj kulinarična izkušnja – je duhovna vaja. Je učenje minljivosti in prisotnosti. Je dokaz, da lepota ne potrebuje trajanja, da bi bila večna.
Les Glaciers Français, Amorino, Comptoir Gustave…
Pariz ima še druge obraze – rožice iz sladoleda, roza flaminge, ki čuvajo vitrine s kremo iz pistacije in turistične kioske, ki pod Eifflovim stolpom ponujajo kepice za nekaj evrov. In veste kaj? Tudi tam je mogoče ujeti čudež – čeprav za kratek trenutek, ko sladko sreča nebo.
A zdaj ne vodim nikogar. Sedim na klopci nekje med senco in soncem, v roki držim kornet, ki se topi z ravno pravšnjo hitrostjo, da me spomni – življenje se ne čaka, življenje se liže. Pred menoj otroci lovijo balone, natakar razliva vino, nekdo prepeva na vogalu. Jaz pa… ne ocenjujem. Ne razlagam. Ne fotografiram. Samo sem. Okusi v moji roki nimajo cene. Ne piše jim, da so iz Berthillona. A vsaka žlica me pripelje bližje resnici, da je lepota povsod – če jo pustiš, da pride.
Sladoled v Parizu ni stvar izbire lokacije. Je odločitev za trenutek. Za prisotnost. Za milost, ki se zgodi, ko se nič ne trudiš, da bi bila.
In preden sem zapustil otok, sem se še enkrat ustavil pri Berthillonu. Ne po sladoled. Tokrat po kozarec mareličnega džema za domov. Ne zato, ker ga nujno potrebujem. Ampak ker vem, da bodo ti okusi, ujeti v steklo, nekoč – nekega torka ob zajtrku – odprli vrata nazaj na to klopco. V Pariz. V ta trenutek. Vame.
Pravi pariški spominki niso majice s stolpom ali ključki z napisi Je t’aime. So tisti drobni opomniki, ki ti pomagajo najti pot nazaj vase. V kraj, kjer si bil resnično živ. Pristen. Brez časa. Brez potrebe po dokazovanju. Sladoled je izginil v nekaj minutah. A to, kar je pustil, ostaja.
Pariz v sladoledu ni kraj. Je stanje duha. In če imaš srečo, ti ostane – v kozarcu mareličnega džema, na jeziku spomina.
