Piše: Gvido Pevec
Celo pot proti Venezueli se mi v glavi vrti legendarna pesem Hej Caracas. V nedogled si ponavljam verze Draga Mlinarca o daljni deželi, kjer je večno sonce, kjer se vse dogaja bolj počasi, kjer so ljudje prijazni in kjer izginejo vse težave.
Hej Caracas, Hej Caracas, Prijatelj pozabi skrbi in reci manjana, vse skrbi so na drugi strani oceana, si v mislih neprestano prepevam s pesnikom in se noro veselim vodenja in potovanja, ki je pred menoj. Kaj je lepšega, kot se s skupino znancev, že skoraj prijateljev, odpraviti na raziskovanje čudovite dežele.
Venezuela je fantastična dežela, tako z vidika narave, ljudi, zgodovine, kulture, prehrane predstavlja redko viden presežek. Ni čudno, da je Krištof Kolumb, ko je obiskal delto velike reke Orinoko, navdušeno zapisal, da je odkril raj ter da toliko zelenja, vode in življenja še ni videl nikjer drugje. Kasneje v 19. stoletju je veliki naravoslovec Alexander von Humbold prav tako navdušeno pisal in govoril o lepotah Venezuele.
Zaradi politične situacije v deželi praktično ni obiskovalcev. Tekom mojega bivanja februarja 2024 nisem srečal niti ene skupine turistov, le tu in tam par posamičnih obiskovalcev. In tudi letos smo bili Oskarjevci praktično sami v deželi. To predstavlja veliko dodano vrednost, ker je dežela zadržala pristnost kot le še redko katera na tem planetu. Ker veliko potujem, znam ceniti dejstvo, da se na nekaterih najlepših krajih sveta nahajaš praktično sam. To je danes v svetu, kjer je turizem v velikem vzponu, velika, velika dragocenost, redkost in vse bolj iskana dobrina. V Venezueli pa kjerkoli že si, si praktično sam, edini turist. Pa naj bo to visoko v Andih, v raziskovanju močvirja Los Llanos, na karibski obali, v delti reke Orinoko ali pa ob pogledih na mogočni slap Angel, ni nikjer nikogar okoli tebe. Nepredstavljivo.
Zato je Venezuela resnično skriti biser Južne Amerike, ki tiste redke obiskovalce nagradi s pristnostjo, s svojimi lepotami ter neskončnimi nasmehi domačinov.
Caracas nas pozdravi v soncu kakor so sončni obrazi domačinov. Že v prvih urah se počutimo varni, nobene agresije, nevarnosti ni čutiti in zelo hitro se vsi sprostimo. Ja, potrebno je paziti na osebne stvari, a nič bolj kot vsepovsod po svetu.
V Meridi, prestolnici Andov, se z gondolo zapeljemo vse do najvišje točke na 4700 metrih. Na vrhu lovimo redek zrak, težje dihamo, a na obrazih se sami od sebe rišejo nasmehi. Kasneje ko se vozimo po andski cesti skozi male vasice, večkrat naletimo na verske povorke. God lokalnega svetnika je za prebivalce daleč največji praznik. Stari in mladi, prav vsi se zberejo na tem praznovanju. Skozi vas nosijo podobo svetnika, oblečeni so v živahne barve, na veliko igra glasba in pleše se vsepovsod. Nadvse popularni so ognjemeti in streljanje s starimi puškami, ki se nabašejo s smodnikom. Naša pot, edina cesta je zaprta, svetnik ima prednost pred življenjem in prav je tako.
Pomešamo se z lokalnimi prebivalci in postanemo del festivala. Prav kmalu smo lokalna atrakcija in vsi bi se radi fotografirali z nami. V glavi mi odmeva od višine, glasbe in streljanja vsepovsod. To je povorka življenja, festival življenja, upanja in ljubezni. Nobene žalosti, jokanja in občutkov strahu ni čutiti. Čista radost in veselje do življenja. Še je upanje za svet, si mislim in upam, da bo nekoč tako veselo, sproščeno ozračje tudi v naših krajih.
Napolnjeni s to dobro energijo se odpravimo naprej odkrivati lepote te čudovite dežele, ki čakajo na nas.
