Piše: Branko Struga
Maroko je izjemna potovalna destinacija. Zaradi svoje lege, saj je le 14 km oddaljen od Evrope, je mešanica afriških, arabskih in evropskih vplivov. Obsega zelo različna pokrajinska področja: atlantsko in sredozemsko obalo, planotast svet na tej in oni strani pogorja Atlas, hribe, gore in visoke vrhove, puščavo, rečne doline, gozdove, travišča in celo (akumulacijska) jezera. V preteklosti so ga pomembno sooblikovali priseljenci, Judje, temnopolti Afričani in nomadski prebivalci Sahare. Njegovi staroselci, pred zmagovitimi arabskimi vojaškimi osvajanji v sedmem stoletju, pa so bili Berberi, ljudstvo neznanega porekla s svojim jezikom, pisavo, kulturo in naravnim danostim prilagojenim načinom življenja. Sebi pravijo Amazigh, svobodni ljudje. Pred nadvlado okupatorjev so se skozi zgodovino umikali v odročne dele maroške notranjosti in ohranjali svoj način življenja, vse od zgodnje antike naprej. So živa vez s človeško preteklostjo v severni Afriki, inovativni, samozavestni, zabavni, gostoljubni, pošteni in drugačni. Eden njihovih poselitvenih centrov je še danes južni Maroko, med atlantsko obalo, Visokim Atlasom in alžirsko mejo. Predel umaknjen od turističnih množic in že samo zato vreden obiska.
Potovanje po južnem Maroku običajno začnete v Marakešu, zgodovinskem, danes pa milijonskem mestu, pod Visokim Atlasom. Treba je prevoziti gorski prelaz in se spustiti na visoko planoto, v Ouarzazate, mesto s tremi filmskimi studii in mnogimi tujimi obiskovalci. Od tu proti jugu, se turisti redčijo, naselja postajajo manjša in bolj prašna, ceste ožje, zato pa so nasmehi domačinov vedno širši. Obisk tujcev v teh krajih ni sam po sebi umeven in tisti, ki pridejo sem, so deležni pozornosti in gostoljubja tu živečih Berberov. Že imena večjih krajev spominjajo na trgovske karavane, kamele in njihove vodiče, na dragoceno blago, ki so ga prenašali, na potovalne izzive in nevarnosti, pogum in znanje ljudi, ki so prečili veliko puščavo proti vzhodu in še bolj proti jugu. Iz znamenite karavanske postojanke, Zagore, je bilo 52 pustih in suhih dni do bajeslovnega Timbuktuja, v današnjem Maliju. Dobički iz karavanske trgovine so seveda končali v žepih velikih trgovcev in njihovih političnih botrov, zato so navadni ljudje skozi stoletja ostali osredotočeni na preživetje. Obdelovali so zaplate zemlje, gojili datljeve palme in črede drobnice. Če odmislimo službe v državnem aparatu, tudi danes ni prav drugače!
Od tu naprej gre dobesedno do konca ceste. Presedlati je treba na terenska vozila in po skorajda brezpotju nadaljevati v smeri, ki jo določa in izbira voznik prvega džipa. Poskakujemo po suhem rečnem dnu, grušč in pesek prekinja grmičevje. Vseskozi nas spremlja staro vulkansko gorovje, vsake toliko pa pričevanja človeške prisotnosti. Potem onemimo, v daljavi uzremo sipine. Niso rekordno visoke, so pa zlate in kot oceanski valovi se širijo v vse smeri. Erg Chegaga, nekaj več kot 500 kvadratnih kilometrov veliko področje peščene prostranosti, nedaleč od alžirske meje. Ko enkrat obiščete puščavo, je ne morete pozabiti. Občutja so primerljiva z občudovanjem oceana, velike reke, visoke gore ali pa z bolščanjem v odprt ogenj. Hodimo po sipinah, jahamo kamele, posedamo ob ognju in sanjamo ob zvezdah!
Pesek zamenjamo za suhe vzpetine Antiatlasa in mesto Tafraoute. Tu je vse, po kar smo prišli; ohranjene utrjene vasi, kolektivne shrambe na izpostavljenih vrhovih, dobra hrana, sveže sadje, tržnice in celo trgovine s spominki. Privoščimo si pravi kolesarski izlet v bližnjo okolico in le nekaj kilometrov iz mesta presenetimo skupino gazel. Začudi nas jutranja svežina in razvaja prijetna toplota vstalega dne.
Sledi počasna vrnitev v bolj organizirane sredine. Na robu kmetijskega področja ob reki Souss se sprehodimo skozi palmov nasad in občudujemo pridnost in domiselnost kmetovalcev. Ustavimo se v Taroudantu, mestu z imenitnim obzidjem in dan končamo v obmorskem, atlantskem Agadirju. Po vsem pomanjkanju vode je pogled na drugi največji ocean na planetu navdihujoč in navdušujoč!
Zjutraj se, vsak po svoje, sprehodimo po dolgi peščeni plaži in prisluhnemo valovom, opoldne pa vrnemo v Marakeš, v naročje organiziranega in komercialnega sveta.
Še kako razumem tiste, ki zberejo pogum in se iz teh koščkov starega sveta ne vrnejo v modernost globaliziranega planeta.
