Piše: Renata Drolc
»Kam greš pa tokrat?« me je na prvi septembrski dan vprašala prijateljica.
»O, a res? Tja sem si vedno želela! Kako pa je tam zgoraj?«
Brez pomisleka ji odgovorim: »Drugače!«
»Veš, že ko se letalo približa Keflaviškemu letališču, je iz zraka opaziti, da tam ni kakšnih prostranih polj, kot jih ponavadi opazujemo nad Evropo. Neka čudna mešanica črnih, rjavih in zelenkastih odtenkov je tam spodaj. Morda v tistem trenutku izgleda kot neka pusta dežela, a po nekaj prevoženih kilometrih je jasno, da temu ni tako. Pokrajina se dramatično spreminja na vsakem koraku. V enem trenutku se voziš mimo sandurjev, črne ravnine, ki so jo nanosile ledeniške reke, potem pa pokrajina kar naenkrat ozeleni in opazuješ z mahom pokrite kamnite gmote, pa prostrane pašnike, polne ovac in islandskih konjev. Potem se iz meglic ob teh ravninah pojavijo mogočni klifi z nešteto slapovi, v ozadju pa se dvigajo beli ledeniki in črni vulkani. Razen prestolnice velikih mest tam ni in včasih se počutiš, kot da daleč okrog ni žive duše. Še bolj nenavadno pa je, da tam ni gozdov, ki smo jih pri nas tako vajeni.«
»Ali te nič ne skrbi zaradi vulkanskih izbruhov? Sem zasledila, da je ravno prejšnji mesec bil eden …«
»Ne, ti so za Islandijo precej običajni. To je namreč ena najmlajših kopnin na svetu. V celoti je vulkanskega nastanka in se je na površje dvignila le kakšnih 16 milijonov let nazaj. Leži namreč na srednjeatlanstkem hrbtu, prav med severnoameriško in evropsko tektonsko ploščo. Ker se ti ves čas nekoliko odmikata ena od druge, lava ves čas sili na površje in ga spreminja. In to niso eksplozivni izbruhi, kot je bil na primer tisti na Vezuvu. V resnici si želim, da bi do kakšnega prišlo, ker se lahko takrat vulkanu približaš in opazuješ, kako iz njega mezi vroča lava!«
»Kaj pa vreme? A ni tam ful mrzlo?«
»O, vreme je šele posebno, prava atrakcija! Glede na to, da je Islandija tako visoko na severu, sploh ni tako zelo mrzlo. To je zato, ker otok obliva topel morski tok, ki priteka iz karibskega morja. Res pa je, da zaradi mrzlega polarnega zraka, ki priteka s severa, tam nastajajo precej dramatični vremenski pojavi. V enem trenutku te lahko v tem letnem času greje prijetno sonce, že v naslednjem pa bo začelo deževati in močno pihati, pri čemer dežnik čisto nič ne pomaga. Islandci se radi pošalijo, da če ti vreme pri njih ni všeč, počakaj pet minut in ti bo še manj.«
»Zanimivo. Potem so pa tudi Islanci zagotovo nekaj posebnega, če živijo v takem okolju?«
»To drži. Islandija je edinstvena tudi zaradi njenih prebivalcev. Ti so potomci Vikingov, ki so se tu naselili v devetem stoletju. Si vedela, da so že v desetem stoletju zaradi želje po svobodi in neodvisnosti ustanovili svoj parlament, Alting? Poleg divje vikingške krvi je njihov značaj odločilno oblikovala okoljska strogost. So zelo samosvoji, z močnim občutkom za enakopravnost. Ponosni so na svojo bogato kulturno dediščino. So visoko izobraženi in slovijo kot najbolj pismen narod na svetu. Zanimivo je, da večina Islandcev napiše vsaj eno knjigo ali pesniško zbirko v življenju. So pa tudi zelo okoljsko ozaveščeni – odličen primer sobivanja z naravo. Naravo spoštujejo in vanjo posegajo čim manj, tudi zato, ker jih večina verjame, da med njimi živijo škrati in velikani, ki bi se utegnili maščevati, pa čeprav zaradi premika ene same skale na polju.«
»Veš kaj, meni se zdi, da bom šla naslednjič kar s tabo! Izgleda, da je to res ena čisto drugačna dežela!«
