Piše: Igor Podgoršek
V človeški naravi je, da pripovedujemo zgodbe in obveščamo druge o svojih življenskih dogodkih. Pripovedovanje zgodb, naj bo dejansko ali izmišljeno, je notranja človeška lastnost, vendar se je način komuniciranja z drugimi sčasoma drastično spremenil. Kamorkoli potujemo, se srečujemo z zgodbami.
V Agenciji Oskar smo prav posebej ponosni na svojo zgodbo, kot tudi na zgodbe vseh vas, brez katerih naša zgodba ne bi bila takšna kot je. Pripovedovanje zgodb izvira iz vizualnih zgodb, ki so jih ustvarjali na skalah, na prostem, kot tudi na stenah jam. Zgodbe so se prenašale iz roda v rod z ustnim izročilom. Nato je prišlo do premika k besedam oblikovanim v pripovedi, vključno s pisnimi in video zgodbami. Napredne tehnologije (namenoma ne uporabljam izraza – pametne tehnologije), so nam omogočile, da se tudi sami lotevamo posla, ki je bil v preteklosti rezerviran izključno za poklic(a)ne novinarje. Nikoli v preteklosti informacije niso krožile tako hitro naokoli, kot krožijo sedaj.
Ko pišem tole zgodbo, se nahajam v Maroku, konkretneje v Marakešu, natanko dva tedna po tragičnem potresu, ki je vzel okoli tritisoč življenj. Čeravno se je potres zgodil ob triindvajseti uri in enajst minut, je bila javnost o tem dogodku obveščena že praktično ob nastanku potresa. Jaz sem na svoj telefon dobil prvo sporočilo prestrašenega sopotnika že malo pred sedmo uro zjutraj. Informacije, ki so se pojavljale na spletu, so bile zelo nepreverjene in predvsem kaotične. Prva poročila so govorila o tem, da se je potres zgodil 70km vzhodno od Marakeša, ki da je najbolj prizadeto področje. Govora je bilo o tem, da se je porušila znamenita mošeja Kotubija, da se je porušilo mestno obzidje in ogromno hiš v starem delu mesta.
Takoj sem pisal svojemu kolegu iz Marakeša, vendar sporočilo kar nekaj časa ni bilo dostavljeno, kar me ni navdajalo z optimizmom. V nadaljevanju dopoldneva smo bili deležni še bolj tragičnih zgodb, da so se porušile cele vasi, do katerih reševalci sploh ne morejo. Na fotografiji je gospa Fatima, ki s svojo zgodbo priča že 82 pomladi. Največkrat jo najdete pred medreso Ben Youssef, v starem delu Marakeša, kjer je bilo po pričanju medijev najhuje in se je vse porušilo. In o čem priča gospa Fatima? Preberite članek do konca.
V celotni zgodbi mi je bilo najbolj čudno to, da ne poročajo o smrtnih žrtvah iz Marakeša, saj je Marakeš miljonsko mesto in če se je domnevno vse to porušilo sredi noči, bi morali mrtve preštevati v desettisočih. Na eni strani so mediji poročali o najstrašnejšem potresu v zgodovini Maroka, na drugi strani pa o številu mrtvih, ki se meri v nekaj sto žrtvah. Kmalu zatem sem dobil dva video posnetka od prijatelja iz Marakeša, ki v ničemer nista podpirala teorije o tem, da je Marakeš najbolj poškodovano mesto. Prav nasprotno, posnetki so kazali stoječ minaret Kotubije in kar me je presenetilo še bolj, so bile stoječe in povsem funkcionalne stojnice na znamenitem trgu Jamaa el-Fnaa.
Na eni strani zgodbe, ki so poveličevale zmedo in katastrofalne razmere, na drugi strani pa zgodba s terena, ki ni v ničemer podpirala poročanja medijev. Danes, ko smo s skupino v mestu že drugi dan, smo se lahko še na lastne oči prepričali, kako so bile zgodbe, ki so zaživele v urah po potresu zelo tendeciozne in predvsem škodljive, saj niso bile namenjene drugemu kot populističnim objavam, ki bodo dvignile gledanost in spletne ratinge.
Zakaj vam vse to pišem? Ko boste kdaj v prihodnosti hodili po Marakešu, boste slišali, da je prav taisti trg zapisan v UNESCO-ov seznam nesnovne kulturne dediščine, med drugim tudi zaradi znamenitih pripovedovalcev zgodb. Več tukaj. V ne tako dolgi preteklosti so zgodbe pripovedovali še kje drugje, ne samo na tem trgu. In kakšne zgodbe so to bile!
Zgodbe so govorile o posameznikih, ki jih je življenje zaznamovalo, a so vseeno zmogli dovolj srčnosti, da so se s svojimi dejanji vtisnili v spomin nekoga, ki je zgodbo predal nekomu, ki je poznal nekoga in ta je zgodbo potem povedal vsem, ki so se tistega dne zbrali, da bi prisluhnili zgodbam, ki so v sebi vedno skrivale kakšno sporočilo. Namenoma sem uporabil tako dolg stavek, saj so tudi pripovedovalci zgodb svoje zgodbe na enem mestu pripovedovali po štiri do pet tednov.
Dobri pripovedovalci so lahko osnovno zgodbo razširili z do sto in več junaki. V svoje zgodbe so včasih vpletli tudi kakšne lokalne veljake in bedake (včasih v podobi ene in iste osebe), a na tako tenkočuten način, da so jih v pripovedi prepoznali samo tisti, ki so zgodbe poslušali z odprtim umom in srcem. Otroci, ki so želeli slišati kaj poučnega, so izostajali od pouka ali od hišnih opravil pod pretvezo, da so bodisi v šoli, bodisi da morajo pomagati doma. To so bili časi! Zgodbe, ki so bile nadvse poučne, so se praviloma končale zabavno in veselo, čeravno so v zgodbi kakšni nosilci zgodbe tudi umrli ali zboleli ali kako drugače potegnili kratko, vendar zgodbe so imele lep predvsem pa poučen zaključek.
V neki pogovorni oddaji so govorili o bogatih in revnih pa so postavili vprašnje: “O čem sanjarijo in vizualizirajo bogataši?” Odgovor: “Ja, o čemerkoli hočejo.” “In o čem potem sanjari in vizualizira revež? Odgovor: “Ja, o čemurkoli hoče.”
Vaš vodnik Igor Podgoršek iz Marakeša v Maroku. Zaključeno, dne 22. septembra 2023 ob 23,11.
Vtisi potnikov – Maroška nagajivščina
Spoštovani.
Ne glede na to, da nam je potres v Maroku na zadnji vikend pred našo nagajivščino povzročil nekaj strahu, je za nami čudovito, nepozabno doživetje. K temu je vsekakor prispevala odlična organizacija potovanja. Svoj ščepec h kakovosti so dodali lokalni vodniki, voznik in pomočnik voznika avtobusa. Seveda pa je prav posebno energijo ustvarjal slovenski vodnik gospod Igor. S svojim poznavanjem dežele, verstev, zgodovine in življenja nasploh je dosegel, da je bila Maroška nagajivščina izkustvo tako na fizični kot tudi na duhovni ravni. Vsem, ki ste se trudili, da je vse teklo po pričakovanjih, prisrčna hvala.
Sopotnika Helena&Igor
