Piše: Mitja Gruden
Če na potovanju po Islandiji srečate domačina, predlagam, da ga nemudoma ogovorite. Tovrstna srečanja so na Islandiji namreč redka, saj na poti večinoma srečujemo popotnike z različnih koncev sveta in gostujoče delavce iz evropskih ter tudi azijskih držav. Na recepcijah nastanitev nas najpogosteje pozdravijo Poljaki, ki so med tujci na tem otoku ognja in ledu najštevilčnejši – več kot 10.000 jih je. Tudi v trgovinah pogosteje naletimo na prodajalce iz baltskih držav, Češke ali Slovaške kot pa na domačine.
Zadnjič sem na recepciji enega od hostlov govoril s Portugalcem, ki je pred petimi leti odšel delat na Islandijo za nekaj poletnih mesecev in se ne želi več vrniti v svojo domovino. Med turističnimi vodniki na Islandiji prevladujejo Italijani, Avstrijci, tudi Francozi. Včasih lahko v kakšni piceriji ali kavarni naročimo kar po slovensko, saj na Islandiji dela tudi precej Slovencev.
Razlog za pisano druščino delavcev iz drugih držav je običajno trikrat višja plača kot doma, brezplačno zdravstvo in šolstvo, visok standard življenja, socialna varnost, malo kriminala …
Islandci so potomci norveških Vikingov, ki so pred dobrim tisočletjem pripluli s svojimi lesenimi ladjami z zmajevimi glavami na premcu – drakarji – in se tu ustalili, se preživljali s kmetovanjem in ribolovom. Do druge svetovne vojne je na drugem največjem evropskem otoku živelo okoli 50.000 prebivalcev, kar je približno 6-krat manj kot danes.
Redka poseljenost, izoliranost, samotno življenje, boj za golo preživetje, pogosti izbruhi vulkanov, potresi, hladno podnebje, dolge zimske noči, nenavadni naravni pojavi kot je severni sij, nenadne katastrofalne poplave zaradi subglacialnih vulkanskih izbruhov, epidemije, staroverski vikinški običaji, krščanstvo in zadnjih 500 let protestantizem skupaj z mačehovskimi danskimi gospodarji – vse to je vplivalo na Islandce, da so takšni kot so: mirni, zamišljeni, sproščeni, vdani v usodo, po drugi strani pa bojeviti, surovi in prvinski.
Najpogosteje se držijo popularnega reka: »Kar bo, pa bo.«
Najhitrejša pot, da obiskovalec v resnici spozna ta severno-germanski narod pa je, da poskusi košček fermentiranega grenlandskega morskega psa, ki mu tu rečejo hakrl. Seveda z obveznim dodatkom močnega krompirjevega žganja brennivin, ki se ga še danes drži ime črna smrt. Potem postane vse kristalno jasno.
