Vrnitev v šrilanški tropski raj
Piše: Nejc Košnik
Pravkar sem se vrnil s prvega potovanja s Šrilanke, po dveh letih premora. Otok je še vedno čudovit, morda še bolj kot pred epidemijo. Turistov je manj, kar pomeni, da je izkušnja bolj pristna, vtisi pa bodo ostali v lepem spominu. Po pristanku v Kolombu nas je pričakala naša že poznana uigrana lokalna ekipa. Namestili smo se v avtobus, naš drugi dom, in se odpravili naši skupni avanturi naproti.
Dogodki so si sledili drug za drugim. Toliko dogajanja! Začeli smo s slonjo sirotišnico v Pinnaweli, kjer imajo sedaj mala, nekaj tednov stara, slonja dvojčka. Radovedno smo ju opazovali, kako se hranita pri njuni mami, mi pa smo bili njima enako zanimivi. In videti, ko se te mogočne, a krotke živali spustijo proti reki, kjer si privoščijo kopel, je še bolj impresivno. Kot bi bilo prvič!
Nadaljevali smo proti mogočnemu kamnitemu osamelcu, Sigiriji. Poznate to zgodbo? Na vrhu naj bi nekoč stala mogočna palača enega od kraljev, najbolj zloveščega v bogati šrilanški zgodovini. Zaradi obnove poti je dostop malo spremenjen, a občutek na vrhu je enak, kot je bil pred leti. Malo nam je ponagajala megla, da pogleda nismo zaužili v vsej polnosti, a smo vseeno dobili občutek, kako mogočna je bila nekoč trdnjava, ki je stala na vrhu in kako zahtevna je bila gradnja na tem hribu. Utrujeni, a zadovoljni in polni vtisov smo se vrnili v naš hotel. Tam nas je pričakala pijača dobrodošlice in odlična večerja. Šrilanški riž in kari le redko razočarata, seveda pa je bilo dovolj izbire tudi za bolj evropske okuse.
Dnevi so si z neverjetno hitrostjo sledili drug za drugim, minevali so, kot bi mignil. Ves čas se je nekaj dogajalo, ker smo bili neprestano v pogonu. Seveda smo si še vedno vzeli čas za počitek, popili smo sveže odprt kokos, se pogostili s šrilanško kuhinjo in posladkali s tropskim sadjem ter lokalnim bivoljim jogurtom.
Ogledali smo si šest Unescovih znamenitosti (od osmih), se dvakrat peljali z džipi na safariju, spoznavali smo lokalne običaje in svete kraje. Videli smo, kako pridelujejo, obirajo in predelujejo čaj, ki ga kasneje prodajajo po celem svetu in posledično konča tudi v naših skodelicah. Spoznali smo Budino življenje, nekatere hindujske bogove in bogato šrilanško zgodovino, ki včasih spominja na znano televizijsko serijo Igra prestolov.
Vožnja z vlakom je bila nepozabna! Sprva je bila gneča in ni bilo prostih sedežev. Čez čas smo se lahko posedli in uživali v prostranih razgledih na čajne plantaže, na osrednje višavje in domovanja domačinov. Za piko na i je skupina lokalnih fantov v vagonu igrala na kitaro in zraven ubrano pela šrilanške pesmi. Zares izjemna izkušnja.
Spoznali smo postopke pridelave svile, različne vrste šrilanškega lesa in izdelke iz njih. Batik. Navdušili smo se nad ajurvedo – najprej preko masaže, ki je bila res odlična, kasneje pa so nam v začimbnem vrtu povedali, katere začimbe uporabljajo v tradicionalni ajurvedski medicini in za kakšen namen. Zanimiva je bila folklorna predstava plesalcev, ki se je končala s svojevrstnim ognjenim vrhuncem. Videli smo opice, slone, krokodile, želvice, bivole, jelene in da, ne boste verjeli, tudi leoparda! Presenetil nas je lokalni botanični vrt s svojim rastjem. Na koncu pa smo si privoščili zaslužene počitnice ob morju in izlet s čolni med mangrovami.
Naj povem, da sem se resnično veselil vrnitve na ta rajski otok. Nanj me veže toliko spominov, prijateljstev in pozitivnih zgodb, da bi težko vse strnil v eno besedilo. Zdaj sem dodal novo izkušnjo, zopet sem se s potovanja vrnil poln in zadovoljen. Po dveh letih sem tudi sam otok na novo odkrival, še bolj pa mi je všeč dejstvo, da so bili zadovoljni in polni vtisov tudi moji sopotniki. Rekli so, da je bilo to eno boljših potovanj, ki so jih doživeli in verjamem, da si ga bodo za vedno zapomnili.
Rad imam Šrilanko, njene ljudi, živalstvo in naravo, budizem in običaje. Na potovanju skušam mojo ljubezen do te dežele v čim večji meri približati sopotnikom, da jo začutijo in doživeto izkusijo. Mislim, da mi je tokrat ponovno uspelo. Sopotniki so bili zadovoljni in polni vtisov, informacij ter doživetij. Vem, da Šrilanko podobno čutijo tudi moji vodniški kolegi pri agenciji.
Šrilanka res veliko da, le vzeti je treba kar ponuja. Prepustiti se in začutiti deželo v celoti, saj je enostavno nekaj posebnega, nekaj drugačnega. Morda je narava drugje podobna, morda dežela deluje kot podaljšek Indije. A Šrilanka je samosvoja in drugačna. Zagotovo vredna obiska.
Kako pa je bilo potovati v teh časih, ko se počasi izvijamo iz primeža pandemije, ki je prizadela cel svet? Gospodarstvo Šrilanke je odvisno od turizma in tako se zgodi, da recimo zmanjka elektrike. Primanjkuje jim bencina. Turisti so, vendar jih je občutno manj, kot pred epidemijo. To nam omogoča, da deželo lažje začutimo, stik z domačini je pristnejši, fotografije lepše. Za vstop v državo je potrebno imeti dve potrdili: o cepljenju in o negativnem testu. Prav tako je potrebno, kot v številnih drugih državah, pred potovanjem izpolniti spletni obrazec, kamor vnesemo naše osebne podatke in omenjena dokazila. Maske so obvezne. Domačini so glede tega bolj strogi na svetih krajih in vhodih v templje, v hotelih in pri drugih znamenitostih pa se tega ne držijo tako natančno.
Če kdaj, potem je zdaj idealen čas za obisk Budine solzice, kot ji pravimo. Doživetje bo najmočnejše in najbolj intenzivno. Mask smo se že tako ali tako navadili in kot rečeno, niso tako strogi, ko ne gre za verske objekte. Če je to cena, ki jo je potrebno plačati, pa naj bo! Vem, da se naslednjič na Šrilanko ponovno vrnem z veseljem in željo po novih izkušnjah.
Bi šel kdo zraven?
Klasična Šrilanka – Oskarjeva Šrilanka – Doživeta Šrilanka – Klasična Šrilanka in počitnice na Maldivih