Piše: vodnica Daša
Osnovni krog po Maroku, ki ga agencije običajno nazivajo »Klasični Maroko«, traja osem dni. Mi, Oskarjevci, ga začnemo v Casablanci, nadaljujemo v Rabatu, Meknešu, skočimo v antični Volubiis in sveto mesto Moulay Idris, v Fesu pokukamo v srednji vek, potem pa čez Atlas odpotujemo na rob Sahare. Očara nas južni Maroko z rdečkastimi kasbami in ksarji ter rodovitnimi zelenimi palmeraji. Občudujemo Ait-ben-haddu in se čez Visoki Atlas vrnemo na atlantsko stran v vedno vroči in izzivalni Marakeš. Potovanje sklenemo v Casablanci, kjer po intenzivnem tednu urejamo spomine in si želimo, kako bi ostali še dan ali dva in …
No, tu pa vskoči naša BERBERSKA PRAVLJICA.
Na teh potovanjih namreč naš osnovni maroški krog lepo in prijetno razširimo. Vas zanima kako?
Iz Mekneša nas pot vodi na obalno gorovje RIF. Skoraj na višini naše Pokljuke se nahaja belo-modro mesto Chefchouan, ki se stopničasto naslanja na lepe hribe. Prepustimo se opojnemu utripu mesteca, kjer se zbirajo popotniki, umetniki, glasbeniki in vsi ljubitelji narave in …
Na poti čez Srednji Atlas, kjer se nam običajno zelo mudi, saj moramo priti do večera do puščavskega Erfouda, si vzamemo čas. Ogledamo si vulkansko jezero, pijemo najboljšo vodo v Maroku kar iz izvira in prespimo v MIDELTU. To je kraj, ki je središče maroškega sadjarstva. Nahaja se na visoki planoti sredi Atlasa, kjer ni nikoli vroče, le prijetno toplo. In sredi mesta je na francoskem krožišču veliko rdeče jabolko – simbol mesta. Ja, ja, v Maroku rastejo tudi jablane, pa čeprav je to težko verjeti.
Na našem razširjenem potovanju vsak dan hodimo, spoznavamo izjemno raznovrstno naravo, srečujemo domačine in ugotavljamo, kako zelo je pomembna voda. Sredi popolne puščavske pokrajine je od kanalih vse zeleno, rastejo datljeve palme, v njihovi senci pa so rodovitni vrtovi s paradižniki, paprikami, žitom, krompirjem, deteljico za živino in prav vse drugo. Zraven pa še nasadi mandljevcev, oljk in rožni grmi … Zdi se nam, da smo dobesedno v raju na zemlji …
Nekaj izjemnega in neponovljivega je noč v puščavi. Iz obpuščavske vasice Merzouga gremo pozno popoldne s kamelami na dolg pohod do oaze. Tam se namestimo v šotorih, čeprav kasneje skoraj vsi raje spimo kar zunaj pod zvezdnim nebom. Naši fantje, domačini – kamelovodci, nam skuhajo izjemno dober tajine. Saj ne vemo, a je res tako dober, ali je to zaradi fantastične okolice in lakote. Po večerji se razleže glas bobnov in otožna berberska glasba.
Berberi nočejo biti več BERBERI – tako so jih imenovali Rimljani. Radi bi bili to, kar so – ljudstvo AMAZIGT!!
Kanjoni Visokega Atlasa so kar 3 dni naš cilj. Radi bi vam povedali, da je program narejen tako spretno, da se lahko kakemu sprehodu vedno izognemo, malce več počivamo ali posedimo ob metinem čaju. Trije kanjoni, tri zgodbe. Todra, Dades in Bou Tahrar. Ne moremo se odločiti, kateri kanjon nam je bil najbolj všeč. Vsak po svoje je poseben, v vsaki dolini živijo drugačni ljudje, večinoma so to Amazigti, navajeni na trdo gorsko življenje. Večinoma so živinorejci, v skromnih palmerajih pa gojijo hrano za vsakodnevno življenje. Spimo v preprostih družinskih hotelčkih – aubergih in jemo samo domačo hrano – juhico hariro in tajine na vse načine …
Zadnje dneve našega razširjenega potovanja pa preživimo na Atlantiku. Iz Marakeša se peljemo skozi nenavadno polpuščavsko pokrajino, kjer rastejo arganova drevesa. Samo tam in nikjer drugod na svetu. Kar 100 kg arganovih oreščkov je potrebno streti, jedrca zmleti, da dobimo slab liter dragocenega arganovega olja … ogledamo si proizvodnjo in seveda kupimo kako kremico ali čisto olje.
In na koncu ESSAUIRA – nekdanja portugalska trdnjava ob Atlantiku, bela lepotica z imenitno lego, slastnimi ribicami v malem portu, ki jih nalovijo domači ribiči, čudovito peščeno plažo in prijetno toplim morjem in dolgimi sprehodi. V Essauiri tud Evropejci najdemo prav vse kar si želimo na potovanju – drugačnost in vse to, kar imamo doma radi …
Smo vas prepričali? Greste z nami?
Oskarjeva Berberska pravljica vas čaka!
Vaša Daša
