Saj ne verjamete več v pravljice, dragi sopotniki, kajne, da ne?
Oh, pravljice, zgodbice, risanke … Ja, to je povprečno mnenje povprečnega odraslega … dokler ne obiščete Maroka in to ne kar tako, ampak na našem najdaljšem potovanju.
Ne le, da prihajate v deželo trdnega in priljubljenega kralja Mohameda VI. in kraljice Lalle Salme ter mladega kraljeviča Hasana III, ki v lokalnem klubu igra nogomet skupaj s svojimi vrstniki, princeska Lalla Khadija pa se rada igra z Barbikami kot naše deklice, ne le to, Maroko je preprosto pravljična dežela, ki jo morate spoznavati počasi z vsemi drobnimi detajli, to pa je mogoče le z našo berbersko pravljico …
Ko stopite na letališču Mohameda V. v Casablanci iz letališke zgradbe, vas prevzame svetloba in vonj. Preprosto diši, Maroko diši. Diši v belem Rabatu, v prestolnici, ki se nahaja nad divjim Atlantikom in kjer počiva kralj Mohamed V. v prelepi beli grobnici. Zadovoljen, ker je Maroko popeljal v svobodo, ki jo gradijo njegovi sinovi in vnuki.
Diši na Rifu, kjer nas belo–modri Chefchauen prepriča s preprogami, tkaninami, pomarančnim sokom in gorskimi potoki, ki tečejo skozi mesto.
Diši v Volubilisu, po sivki, oleandrih, oljkah, suhocvetnici in drugih rožah, ki so jih sadili in sejali že stari Rimljani …
Diši v prelepem riadu Passiflora, kjer nam naš prijatelj Rachid ponuja elegantne sobe, prelesten hamam, razvajajoč bazen na vrtu in mmmm odlično hariro!
Diši na Atlasu, kjer ravno cveti timijan, gorska materina dušica in kjer od stare nasmejane Berberke s tisoč gubicami na obrazu kupimo vrečko čaja.
Diši v Merzougi … sipine, kakršne so samo še v Namibiji, čistina neba in modrina vode v oazi in nežen vonj po nekih suhih rožah …
Diši v palmeraju reke Todre, kjer se prepletajo vonji mandljev, figovcev, granatnih jabolk, paradižnikov in paprike ter bučk in zelišč in ne veš, kaj bi prej povonjal ob pogledu na sotesko Todro … In diši berberska omleta mame Fatime, ki jo dobimo za večerjo v gorskem riadu Le Ciel Bleu …
Diši soteska Dades, kjer ustanovimo »klub plavalcev«, diši voda in dišijo rastline v soteski, utrgamo figo in prvo grozdje, ki raste kar tako, na bregu reke Dades.
In diši Essauira … diši po morju in soncu in galebih in pečenih ribah v pristanišču in diši po arganovem olju z jasminom … Diši skrivnostna tiha ženska, ki mi na roko nariše prelep tatoo …
Največ dišav pa je seveda v Marakeshu, oh, mesto, ki so ga ljubili in ga še ljubijo modni kreatorji, pesniki, slikarji, glasbeniki, politiki, uživači, športniki in vsi, ki niso ne to in ne ono, enostavno vsi ljubitelji lepega.
In še enkrat Casablanca na koncu in slovita mošeja Hasana II. na obali, kajti božanski prestol je na morju, piše v svetih knjigah …
Dragi prijatelji, vse in še veliko več je naša Berberska pravljica …
Vodnica Daša
