Piše: sopotnik Niko Jereb, IDRIJSKE NOVICE, 22. maj 2015
Fotografije: Marijana Panić in Ana Hočevar
Več … Oman – V znamenju Khandžarja in kadila (7. del)
Neutrudne oklepnice plavajo v Indijskem oceanu
Izpod neba je padel del Lune in naredil luknjo v Zemlji
Ime Oman naj bi izviralo iz besed Umm an nar, kar pomeni mati ognja. Po legendi se je nekoč iz morja dvignil vulkan in ustvaril Oman. Je pa to dežela sonca. Ljudje so prijazni, vozniki obzirni. Z lučmi opozorijo češ, izvoli, pojdi. Ali pa samo dvigneš roko in ustavijo. Prehodov za pešce in semaforjev skoraj da ni. Z avtomobili ne drvijo, kot pri nas. Zagrožena je visoka kazen celo za umazan avtomobil! Tudi pijanih voznikov ni, alkohol je prepovedan. Morda prav zato skoraj ni videti ruskih turistov!
Kakih 40 kilometrov moramo prevoziti do cilja, kjer bomo prebili noč ob morju. Še prej pa bomo zaplavali v njem. Ras al Hadd in Ras al Jinz, dva najvzhodnejša rta Arabskega polotoka nas pričakujeta. Med vožnjo po Omanu sta nas Marjana in vodič Juma kdaj pa kdaj poskušala naučiti nekaj osnovnih arabskih besed. »Kdo zna šteti do deset? Nagrada je cede z arabsko glasbo!« Preden sem dvignil roko, me je ustavila.»Ne ti Nikolaj!«
»Pá nič!« sem poudaril na a. Priimek vodičke je namreč Panić. Nekdo se je okorajžil in si prislužil nagrado, čeprav ga arabski vodič skoraj ni razumel.
Na vzhodnem robu Arabskega polotoka
Gola kamnata ravan se je naenkrat spustila v morje. Prispeli smo v Ras al Hadd Turtle Beach Resort. Zalivček turkizne barve in bela mivkasta plaža. Za simbolnim okrastim obzidjem so pritlične zgradbe in dolga vrsta hišic ob morju. Vabljiv pogled. Tu bomo nocoj. Ko sem dobil »kvartir«, sem v kovčku poiskal kopalke in brisačo. Morje je vabilo, želodec pa krulil. Prednost sem dal slednjemu. Gostinski del je zgrajen kot napol potopljena arabska barka. Trupi je odprt proti morju. Nekaj popotnikov je sedelo tam.
Vroče je bilo, zato najprej vroča zelenjavna juha, potem pa še samek, pečena riba in solata in sok. Naročil sem hitro in gledal na rahlo skodrano gladino, ki se je pobliskavala v soncu. Komaj sem čakal, da se namočim. Arabci pravijo, da je naglica hudičeva iznajdba. Zelo se ga bojijo in kot se je pokazalo, naglice tudi. Dolgo smo čakali na hrano. Počasi se je jel vzdigovati veter. Imel sem občutek, da iz minute v minuto bolj narašča. Za tri riale sem docela potolažil glad. Sedaj pa na kopanje. Le par nas je splavalo, ostali zaviti v jope in vetrovke so poležavali na plaži. Res, pod vodo je bilo topleje, tako je že vleklo. Brskal sem za naplavljenimi koralami in školjkami. Na drugi strani zaliva se je v pečevje divje zabijal Indijski ocean, da je prš mokril daleč naokrog.
Po četrti uri popoldan je soncu hitro zmanjkovalo moči, meni pa veselja do kopanja, saj je brisača okrog mene frfotala kot raztrgano jadro. V zavetju verande pred hišico sem nekaj prebiral in mu delal družbo. Očitno sonce ni bilo zadovoljno z mano, kmalu se je poslovilo. Stemnilo se je hitro. Ubral sem jo na večerjo. Pri tej naglici kot sem jo doživel, bom do postrežbe ravno prav lačen.
K sreči smo si postregli sami. Prebiram imena jedi: masala, wadai, fattoush in tako naprej. Ribe imam rad. Tu so sveže. Zraven še krompir in špinača in ne vem kaj. Ko si nalagam, se moški za menoj smeje, ko ga pogledam. Nekam znan je, ampak čuden. Le kje sem ga videl in zakaj se mi zdi čuden? On se že skoraj krohota, jaz pa vedno bolj trapasto gledam. Potem mi useka. »To je naš vodič Juma!.« Vse dni doslej je bil v belem dišdašu in turbanu. Nocoj pa v bermuda hlačah in pisani srajci. Udarila sva petko in se skupaj režala. Na koncu sem si privoščil še humus. Brez skrbi vrtičkarji! Ne jem zemlje! Nisem deževnik! To je rumenkast namaz iz čičerike, sezamovega masla, začimb in kaj vem kaj še.
Bogastvo rta Ras al Jinz
Po večerji je bil zbor. Vodička je predlagala, da bi namesto zjutraj, raje kar to noč odšli na Ras al Jinz pogledat, kaj se dogaja. »Morda ne bomo ničesar videli« je rekla. »Vendar brez strahu, Agencija Oskar zna poskrbeti za svoje popotnike.« Pri tem je pomenljivo pogledala kvišku in dahnila: »In Šalah! Kakor je božja volja!«
Kratka vožnja z avtobusom in bili smo tam. V zgradbi, kjer je znanstveni center za proučevanje življenja želv in sprejemni prostor za obiskovalce, sem prebral, da se nahajamo na 22º 25′ 31” severne širine in 59º 49′ 41” vzhodne dolžine. Torej smo pod Rakovim povratnikom. Zgoščena arabska tema je nas objela in svetilke, ki so nihale v ritmu hoje, so jo komaj prebadale. Tiho smo korakali proti dogodku te noči, ki se bo, upajmo, odigral pred našimi očmi. Že smo začutili droben pesek pod nogam in rahel šum morja, ki je gladil obrežje. Pred nami je bil rojstni kraj morskih želv!
Od Ras al Jinza se proti jugu vleče zaščiteno območje, kamor na mivkasto obalo že od nekdaj redno prihajajo morske želve odlagat jajca nad mejo bibavice. Kakih dvajset tisoč, večinoma zelenih morskih želv, ki spadajo v ogroženo vrsto, letno gnezdi tu. Najbolj množično se pojavljajo med junijem in septembrom. In vsakič, ko se približno po dveh mesecih izleže zarod, se na tem belem pesku odvija najbolj krut »tek za življenje«. Le nekaj metrov imajo mlade želvice do morja, ki pomeni rešitev pred kopenskimi roparji.
Razgledi v temi
Krajevni vodič nas je zaustavil. Ugasili smo svetilke. Nedaleč spredaj je poplesaval stožec medle svetlobe. Očitno je nekaj skupin že naletelo na želve. Treba bo počakati, da se nagledajo. Nobenega negodovanja ni bilo, saj smo imeli ta hip na voljo najbolj razkošno predstavo, ki jo ponuja narava. Z zvezdami posuto nebo, kot ga je videti le v arabskih nočeh! Ni na ogled zgolj tisto, kar je zapisano v programu. Vsako potovanje lahko da več, a le, če popotnik vidi ponujeno. Zato je treba potovati odprtega duha. Duh je namreč kot padalo, ki deluje le, če je odprto!
Okrog nas tišina in sprijemajoča tema. Nad nami pa široko odprt Sezam z vsemi bleščečimi zakladi Ali Babe. Nebeški svod je sijal od biserov in draguljev. Nudžum, zvezde so se lesketale iz davne preteklosti in nepojmljivih razdalj. V zenitu se je prepoznavno mirno svetil planet Jupiter v ozvezdju Dvojčkov, rahlo južneje je stal Orion, najlepše ozvezdje neba s tretjo najsvetlejšo zvezdo Rigel. Vzhodno pod njim pa Sirij, najsvetlejša zvezda sploh. Tam doli na jugu pa sem prvič uzrl žareči Kanopus, v obsežnem ozvezdju Ladje Argo, ki je onkraj nebesnega ekvatorja. Mnogi iz skupine so se ozirali v to razkošje, bližnje pa sem s tiho pripovedjo mojega skromnega poznavanja popeljal po najzanimivejših ozvezdjih. In za nameček se je na vzhodni strani tik na črti obzorja rdečkasto in belo zalesketalo. Iz Arabskega morja sta skoraj hkrati vzhajala planet Mars in zvezda Spika v Devici. Resnično, to ni bilo čakanje, to je bil pogled v globine preteklosti, to je bilo doživetje neskončnosti.
Doživetje v noči in jutru
Dobili smo znamenje, da smo na vrsti za ogled. Brez besed smo sledili vodniku. Zastrt snop je osvetlil prizorišče. In glej, v plitvem jarku je bila velika želva. Molče smo jo spremljali. Le sem ter tja tih šepet občudovanja. S sprednjimi plavutastimi nogami je počasi odmetavala mivko nazaj prek sebe, z zadnjimi pa jo je zajemala in zasipala gnezdo ter se počasi premikala naprej. Prekritje, ki je ostajalo za njo, je bilo tako enakomerno poravnano, kot bi ga naredil mojster z ravnilom. Kdo pravi, da narava ni mojster! Njeni gibi so bili počasni in vsake toliko je počivala. Bila je utrujena od rojevanja in težaškega dela. Peščena zibelka v katero je izlegla svoje potomce, je bila že skoraj gotova. Še nekaj zamahov in počasi bo oddrsala v morje. Za njo bo na obali ostala brazdasta sled, za njo bodo tam ostali njeni otroci, ki ne bodo nikoli prepoznali svoje matere, čeprav jo bodo na dolgih morskih poteh nekoč morda srečali..
Malo vstran smo naleteli še na večjo. Kakih sto kilogramov je morala imeti. Legla je jajca in kupček belih žogic v jami se je večal. Tiho, spoštljivo smo opazovali prvi del rojevanja bodočih želvic, zaprtih v svetu hranljivih tekočin. Čudež življenja se je dogajal pred nami. Večno uganko, kako je nastalo življenje znanstvenikom še ni uspelo zadovoljivo razrešiti. Teorija prajuhe je dokaj bizarna. Znameniti angleški astronom in mislec Fred Hoyle je zanjo dejal, da je toliko verjetna, kot je verjetno, da bo tornado, ki divja čez odpad starega železa, sestavil letalo!
Čez mesec ali dva bo dozorel čas, ko bo nov rod zapustil varno zavetje in pokukal na svetlo ter se, sledeč klicu narave, pognal v svoj življenjski prostor. Le redkim želvicam bo uspelo, da bodo zaplavale do neznanih obal in sledile brazdam jadrnic pravljičnega Sindbada Pomorščaka tja na drugi konec Indijskega oceana vse do Avstralije. Večina bo na poti do svojega morskega domovanja končala kot hrana požrešnih ptic in lisic. Za te plenilce je obala mladih želvic kot miza pojedine, prekrita s prtom belega peska. Preživeli osebki se bodo po dolgih potepanjih znova vrnili prav sem in izlegli nov rod za novo življenje. Vse to se ponavlja že na milijone let v ritmu narave, naše znane neznanke.
Jasno jutro. Sonce že kaže svojo moč. Odhajamo. Komaj po nekaj deset metrih vožnje že kričimo:«Ustavi! Ustavi!« V blatni kaluži je bila velika želva, ki se je mučila proti morju. Malo naprej skale, ki jih najbrž ne bi mogla premagati. Domačin je od nekje prinesel cerado in šesterica naših jo je na njej odnesla na mivkast breg. Kar ni hotela v vodo, kot da je presenečena. Ko smo jo škropili, se je počasi splazila in hitro zaplavala. Kdo ve proti katerim obalam bo zaveslala čez odprto morje.
S hitrimi koraki skozi Wadi Shab
Znova peljemo skozi Sur. Na bencinski črpalki sem dvakrat pogledal na cenik. Liter bencina samo 0,146 riala. To je komaj 0, 28 evra! Nič čudnega za Oman, saj imajo nafto za podtalnico! Vozimo mimo kraja Bilad as Sur s trdnjavo – sur pomeni v arabščini obzidano utrdbo, in naprej na obalno cesto. Ob poti stoji razsoljevalnica morske vode, še malo dlje, na morski strani vidimo obsežno napravo za utekočinjanje zemeljskega plina. Velike cevi so speljane na ploščad. Tam je prislonjen ogromen tanker. Plinovod poteka iz notranjosti Omana. Vse območje Perzijskega zaliva plava na fosilnih gorivih. Ko so začeli črpati nafto, so se bogati šejki vozili v ameriških limuzinah. Takrat so dobili vzdevek »cadillac Arabec«.
Še vedno nas spremlja morje. Kraj, ki bo nas navdušil se bliža. Wadi ash Shab. Pred mostom, ki je razpet čez wadi, zavijemo dol skozi naselje do njegovega ustja. Leta 2007 je Oman prizadel monsunski ciklon. Hudourniki sicer suhih wadijev so porušili kar nekaj vasi. Menda je sultan Qaboos dal najbolj prizadetim zgraditi nove hiše na državne stroške! Tu je voda odnesla dostop v wadi. Moramo v čolne, ki nas zapeljejo pod mostom do levega brega. To je pravi kanjon. Gaj datljevih palm porašča začetek poti. Potem naprej po suhem prodnatem koritu Le tu pa tam se pokaže voda. Kanjon se oži. Sto metrske stene nad nami štrlijo v modrino neba. Kjer je le kaj zemlje so palme in bujno grmičje. Pod stezo se začenjajo globoki tolmuni, ki zelenkasto vabijo. Nazaj grede bomo zaplavali! Sonce močno pripeka in med stenami je še bolj vroče. Skoraj se slečem.
Marijana je nam dala dve uri svobode. »Uro navzgor po kanjonu in prav toliko boste potrebovali za vrnitev,« je naročala. Pretikali smo se po stezi in občudovali tesen, ki jo je oblikovala voda. Wadi ash Shab nudi vrsto adrenalinskih užitkov. Od plezanja po stenah, skakanja v globine bistre vode, raziskovanje podzemnih vodnih jam s kapniki in sigami, skratka kanjoning in pol.
Pogledujem na uro. Pot se zlagoma vzpenja. Najzanimivejši del sem videl, zato je čas obrata, če se hočem še namočit. To si želim. Vračajoč se, izberem tolmun. Voda ob belih skalah je skoraj črna od globine. Vili in žena že plavata. Hitro sem pripravljen. Stopim na nizek odskok in začofotam v prijetnem objemu. Kako se prileže! Pa tako čista je. Lahko bi jo pil. Kje je Marjana, da bi nam podaljšala bivanje, predem se vrnemo civilizacijo.
Kar nisem bil voljan zapustiti te hedonistične kopeli. Odlašal sem do zadnje minute. »Nazaj čez prodnat del lahko tudi tečem,« sem v mislih zavlačeval. Potem sem jo ubral. Kar v kopalkah. Se bom že posušil, sonce žge in zrak je suh. Le sandale sem nataknil, kapo na glavo, nahrbtnik s cunjami čez ramo in v hitri korak. Nekje na pol poti sem že dohitel naše. Docela sem se posušil in še malo popekel zraven. Smuknil sem v obleko. Vsi smo prišli pravočasno do čolnov. Moram pohvaliti našo popotniško druščino, ker smo se vedno držali dogovorjene ure, kar je vodički olajšalo delo.
Wadi ash Shab je večji, bolj divji in ima zavratno globoke, med bele stene urezane tolmune. Navdušil me je, a Wadi Bani Khalid očaral. Vanj smo namreč prišli naravnost iz puščave ter ugledali zelenje in vodo. Sprememba razveseljuje, so vedeli že Stari Rimljani in tisto z Bani Khalidom je bila res sprememba.
Kos Lune je padel na Zemljo
Klima v avtobusu je bila pravšnja, hladne vode v zabojniku dovolj, pa še libanonska pevka Fayrus nam je pela. Kaj bi še radi? Da ne bi bila pevka le na cedeju! S ceste prašno zavozimo na vzpetino tik nad morjem. Prijetno pihlja. Fins, bela, peščena plaža se razprostira pod nami in se na dolgo vleče proti jugu. Penasti valovi oceana jo oblivajo. Gola je, brez palm, brez sence. In prazna. Nekam dolgočasno deluje. Ne vem zakaj je znamenita.
Komaj kratko vožnjo naprej je večja zanimivost, potopljena jama Bimmah blizu kraja Dibab. Nastala je, ko se je podzemni kraški jami zrušil strop. Ima 50 do 70 metrov premera in globino 30 metrov. Voda v njej pa kot bi s soncem mešal zelenkasto in modro barvo. Je somornica. Morje je oddaljeno približno 500 metrov in priteka vanjo skozi podzemne razpoke. Domačini verjamejo, da je nekoč tu padel izpod neba kos Lune in naredil luknjo. Arabsko ime za to jamo Bimmah Hawiyat Najm pomeni prav to. Res je videti, kot bi nekaj okroglasto preluknjalo površino.
Spustil sem se po zelo strmih stopnicah do vode in bredel po njej. Bilo je nekaj kopalcev, še več pa japonskih oziroma korejskih turistov. Le kdo bi jih ločil. Vsi s pametnimi telefoni in tablicami. Fotoaparati so že redkost. Slikam oblečen pakistanski par. Do kolen se moči. Moški me grdo gleda. Nasmehnem se in pokimam. Pogled zgubi ostrino.
Ustavimo se še blizu mosta čez wadi. Tik ob cesti je drevo kadila, Boswellia. Opisoval jo je že grški učenjak Herodot in navajal, da je kadilo nevarno nabirati zaradi kač na drevju. Poročal je, da pri delu zažigajo smolo drevesa Styrax, ker ta dim odganja kače. Drevo Boswellia ni ugledno, morda je štiri metre visoko, razvejano, a svoje bogastvo skriva pod skorjo. Marijana del olupi in zareže v les. Drobno belo in aromatično se zasolzi. To se tudi žveči. Ko se sok posuši v smolo je čas nabiranja. Nismo čakali.
Lepotica Al Said
Vozimo naprej proti malemu ribiškemu mestu Qurayyatu. » Check point«, kontrolna točka je. Pripravite potne liste in bodite resni,«je opozorila Marijana. Ustavili smo. Vstopi mlad častnik. Drži se slovesno resno, zavedajoč se svoje moči. Skozi okno vidim stražarnico, poleg nje rjavkast džip z veliko strojnico in dolgo anteno. Poleg njega nekaj vojakov v rjavih uniformah. Vsi imajo brzostrelke. Častnik pozorno pregleduje dokumente. Vse je v redu. Lahko nadaljujemo. V Omanu je služenje vojaščine prostovoljno. Sultanovim oboroženim silam je namenjeno 11,4% BDP. Največ denarja za vojsko baje namenja Pakistan.
Malo pred Qurayyatom smo zavili pred coffee shop. To ni kavarna, pač pa nekakšna gostilna kjer strežejo toplo hrano. Pospravil sem chicken shawarmo in kozarec svežega mangovega soka. Kupil sem še banane za večerjo. Nasproti je osamljena mala mošeja z minaretom. Ni bil čas molitve. Par črno zatrtih žena je postavalo naokrog. Že gremo naprej. Še dobrih sto kilometrov nas loči do končne postaje, Muscata. Odmaknili smo se od morja pod zadnje obronke gorovja Al Hajar ash Sharqi. Zvečer smo v mestu. Hotel Ruwi, kjer smo bili prvo noč, nas čaka za zadnjo noč.
Po namestitvi smo prosti. Večina gre na večerjo. Zapeljemo se na obalo. Bil sem poln banan zato mi ni bilo do hrane. Raje grem na potep. Z vodičko se dogovorim, da se dobimo pred vhodom v Mutrah souk. Mahnem jo po obalni cesti Al Bahri. Drevored diši po mimozah. V Sultanovem pristanišču nasproti je še vedno navezana njegova jahta Al Said. To je četrta največja zasebna jahta na svetu. Dolga je kar 155 metrov in vredna približno 300 milijonov ameriških dolarjev! Zgrajena je bila leta 2007 v ladjedelnici Lürssen v Bremnu. Posadka šteje 140 mož, sprejme pa do sedemdeset gostov! Ima heliport in bazen in kdo ve kaj še! Sploh največja pa je 180 metrov dolga jahta Azzam. Njen lastnik je Khalifa Bin Zayed Al Nahyan, predsednik Združenih arabskih emiratov in emir Abu Dabija. Po njem se imenuje tudi koničast 830 metrov visok nebotičnik Burj Khalifa v Dubaju.
V labirintu souka
Preden zavijem v Mutrah souk si privoščim še qisr, omansko kavo. Nimam namena prespati tistih nekaj ur, ki nas ločijo do odhoda na letališče. Počasi jo srkam, prižgem cigareto in tuhtam, kaj naj poleg kadila še kupim za spomin. Videti je treba in že zdrsnem v reko ljudi, ki se je pretakala v vse smeri. Mutrah souk je obvladljiv, večji je Sova Waqif v Dohi. Daleč ju presegata souk v Fezu v Maroku in sploh Khan el Khalili v Kairu. Vsak souk je nekakšen »speculum mundi«, ogledalo sveta. Oči so me vodile od ene do druge trgovinice. Izložbe in vhodi zatrpani z različnim blagom, od jedil in sadja do bakrenih uporabnih in okrasnih izdelkov. Skoraj povsod prodajajo kadilo. Kupil sem ga nekaj. Tistega, skoraj belega, boljšega. Izbiram med malimi lončenimi kadilnicami. »Rilin,« mi reče, kar pomeni dva riala. Privoščim si še prgišče datljev sokkari, velikih, sladkih.
»Bi kam, hada, koliko je to,« pokažem na khandžar, čeprav sem že v naprej vedel, da ga ne bom kupil. Lep, ročaj in nožnica okovana s srebrom. Pogajam se. Nekaj je spustil, a še vedno predrago. Vreče začimb vseh barv. Vzamem zelenkasto zrno kardamoma in ga žvečim. Zraven rumene kurkume vtaknem prst v rdeče in ga obliznem. Ogenj! Hitro datelj v usta. Zagledam se v izložbo z ženskimi oblekami. Vseh barv, tanke kot dih, prosojne in ozaljšane z bleščicami. Ja, potem pa vso to krasoto z obrazom vred prekrijejo s črnim ogrinjalom. Vonj po začimbah in kadilu je v zraku in pravljice arabskih noči se odslikujejo pred mano.
Izbiram razglednice in vprašam po arabsko za znamke. Prodajalec me gleda. »Zopet ga lomim s svojo arabščino,« pomislim. »Aiwa,« se oglasi možakar poleg njega. Da vprašani še ne razume arabsko, ker je komaj prišel iz Kerale iz Indije, je povedal. Seveda mu angleščina dobro teče. Hodim kot v procesiji. Znajdem se v zlatarskem predelu. Vse se blešči. Koliko dragotin! Zlata, kot bi bil Oman res svetopisemska zlata dežela Ofir. Preučevalci zgodovine so jo pred časom zmotno postavili v Afriko, v Zimbabwe. Res so od 9. stoletja dalje Arabci od tam po trgovskih poteh dobivali zlato.
Eni potujemo po deželi, drugi po trgovinah
Pri izhodu sem presenečen našel tisto, česar doslej v Omanu še nisem uspel videti. Poštni nabiralnik! Sedel sem na tla poleg njega, kot bi se bal, da mi zaradi kakšne coprnije ne izgine in napisal zadnje pozdrave. Običajno sem pošto oddajal v hotelskih recepcijah. Prišla je Marijana z nekaj sopotniki po zadnje nakupe. Pospremil sem jih na souk. Trgovinice so že zapirali. Luči so ugašale in ljudi ni bilo več. Kje je tisti vrvež in pisanost zgodnjega večera? Zdi se, kot da ga je tema vsrkala vase.
Na letališču sredi noči poslavljanje. Z Jumo se prijateljsko objameva. Tudi Marijana po nekaj mesecih gre z nami domov. Kontrole in kontrole potem pa v airbus 310 Turkish Airline. Salam aleikum, Oman! Sedim čisto zadaj v repu. Zato venomer trese. Zapletem se v pogovor s potnicama ob meni. Bili sta v Dubaju po nakupih in nista nehali hvaliti založenost in imenitnost trgovin. Vprašam, če sta videli še kaj drugega. Da sta videli eno dolgočasno puščavo, sta bili enotni. V Dubaj na šoping, to je ta pravo! Eni hodijo kupovat v Milano, eni pa na potovanje po trgovinah Dubaja. Nekateri potujemo tudi zaradi puščav. Tiho sem bil. Oglasil se je turški kapitan letala in nam zaželel prijetno vožnjo, afiyet olsun!
Čez Bahrain, Kuvajt in Irak smo lovili zadnje sence teme. Nad Turčijo je nam v rep že posijalo jutranje sonce. Spodaj se je začelo oblačiti. Ko smo leteli čez Balkan, so megle že stkale preprogo, ki se je vlekla do Brnika. Tam je nas, začuda, obsijalo šibko popoldansko sonce. Dober dan Slovenija!