Madeira je otok večne pomladi, ki slovi predvsem po eksotičnem cvetju, čudoviti neokrnjeni naravi in osupljivih razgledih. Vedno bolj priljubljene – še posebej med pohodniki – pa so tudi levade, ki omogočajo stik z naravo in zgodovino otoka hkrati.
Levade so umetni vodni kanali – akvadukti, ob katerih so speljane sprehajalne poti. Ime levada izvira iz portugalske besede levar, kar pomeni nositi.
Zgradili so jih za dovajanje vode iz namočenega in goratega severa otoka na bolj sušen in sončen južni del. Voda se steka direktno iz izvirov in slapov v posebne zbiralnike, nato pa je preusmerjena v široko mrežo vijugastih kanalov, ki so pravo umetniško delo. Madeira se tako ponaša z najdaljšim namakalnim sistemom na svetu. 
Lepo urejene in vzdrževane poti ob levadah nas popeljejo v neprehodne predele otoka, kjer se lahko zlijete s čudovitim gozdom lovorikovca, ki je eno izmed sedmih čudes Portugalske. Znajdete se v osrčju otoka med strmimi gorami, previsnimi stenami, ter slapovi in tolmuni s kristalno čisto vodo.
Graditi so jih začeli prvotni prebivalci, zaradi potreb razvoja kmetijstva na kulturnih terasah in vse večjih nasadov sladkornega trsa v 16. stoletju. Sladkorni trs je postal gonilna sila gospodarstva, trgovina s sladkorjem je cvetela in Madeira je kmalu zaslovela po vsem tedaj znanem svetu. Skladno z razvojem gospodarstva so rasle tudi levade in danes jih je preko 2000 km. Gradnja je bila polna ovir, ki so jih morali premagati, če so hoteli vodo speljati na jug in drugod po otoku. 
Delo je bilo izredno težavno in nevarno, zato so ga opravljali afriški in arabski sužnji in kaznjenci. Veliko jih je izgubilo življenje v strmih previsnih stenah. V trdne bazaltne skale so ročno vklesali vodne poti in zgradili predore skozi gore; najdaljši, skozi katerega se lahko sprehodimo še danes, je dolg kar štiri kilometre.
Prvotno so bile levade namenjene za namakanje kmetijskih površin, predvsem sladkornega trsa, oskrbo vasi z vodo, ter za poganjanje mlinov in žag. 
Mlini so služili za obdelavo sladkornega trsa, žage pa za razrez lesa, ki je bil pomembna surovina za gradnjo in izvoz. Eden najstarejših poklicev na Madeiri je lavadeiro, ki je upravljalec in skrbnik levade, in prav zaradi njih so zgradili vse te poti ob kanalih, po katerih se lahko sprehajamo tudi mi. Danes so levadas namenjene namakanju plantaž (bananini nasadi, vinska trta) in kmetijskih površin, oskrbi z vodo, izkoriščanju hidroenergije, ter seveda pohodništvu. Imajo tudi velik turistični pomen. Izjemna mreža sprehajalnih poti skozi gozd lovorikovca, nasade banan in majhne vasice je nekaj, kar morate doživeti!
Nejc B.
