Ko se odpravljaš na potovanje ali le na kratek izlet, se seveda odpraviš v kraje, od katerih nekaj pričakuješ – nekaj lepega, novega, drugačnega, zanimivega. Dlje, ko si želiš narediti ta izlet, bolj ko si želiš ogledati deželo, bolj se pričakovanja stopnjujejo, zorijo. Tako nekako je bilo tudi z mojo Islandijo.
Kar nekaj časa sem si, ko sem gledala fotografije in brala o tej deželi, govorila: “Uuau, to moram enkrat videti! Neverjetno, kako je lepo!” in podobno. In prišla je odločitev – grem! Preden sem šla, sem se kar malo bala – kaj, če ne bo tako, kot si predstavljam? Kako pa si sploh predstavljam? Olja na ogenj so prilili še drugi s svojimi komentarji – “Ooo, na Islandijo greš? Tam mora biti res lepo! Odštekano! Noro …”. Po drugi strani sem dobivala vprašanja v stilu “Zakaj rineš gor, ko pa si tako zmrzljiv človek?”. Po vsem tem tudi sama nisem vedela točno, kaj naj sploh pričakujem. Vendar sedaj sem se odločila in moje želje so utišale vsa nepotrebna vprašanja …
In prišel je dan odhoda. Ko smo leteli čez ocean in sem zagledala kopno, mi je srce zaigralo – to je to! Ledenik je bil viden že iz zraka, potem pa veliko snega in kasneje zeleni hribi z belimi flikami. Pristanemo. Že ko smo stopili iz letala, sem pogledala proti hribom in zagledala potočke in slapove, ki se vijejo po pobočju hribov, malo višje tudi sneg. Pogledam naokoli, na drugem hribu so se pasli islandski konji. Potem pa srečanje z Islandci na letališču, ki so s svojo mirnostjo in počasnostjo naredili vtis, kot da ne živijo v tem času.
Tak je bil moj prvi vtis, ki se je samo še širil in poglabljal tekom potovanja. Potočki in vodotoki so preraščali v veličastne slapove, ki jih je Islandija polna. Sneg in led sta se spremenila v velike ledeniške jezike, ki, ko jih vidiš blizu, šele zares doživiš, kako so veliki in mogočni. Islandske konje in ovce smo videli na vsaki planoti na naši poti po otoku. Živali na Islandiji so lahko srečne, ker uživajo v svobodi in sožitju. Čigave sploh so te ovce in konji, smo se spraševali celo pot, nikjer ograj, nobenih meja, le ena neskončna zelena prostranost … 
Cela dežela diha eno svojo zgodbo in ritem, ki ga je vredno doživeti, sploh če si ljubitelj narave. Mogoče pa bi jo morali obiskati tudi tisti, ki hitijo iz dneva v dan, se ne znajo ustaviti in ne vidijo lepot okoli sebe. No, na Islandiji ta tempo ne pride v poštev, ker se Islandci preprosto ne dajo. Na kavo lahko čakaš kar nekaj časa, v trgovinah so prijazni in ti pomagajo, četudi nimajo pojma, kaj iščeš. Predvsem pa se nikjer nihče ne razburja, ker preprosto sploh ne pride do situacije, da bi se bilo potrebno razburjati …
In sedaj, ko sem doma, ko se sicer vtisi še urejajo, lahko rečem le – ja, pričakovanja so izpolnjena in so tudi krepko presežena! Islandija me je očarala in začarala! Ta mir in svoboda, ki jo čutiš v deželi tako lepih naravnih lepot, se ne da opisati. Vsem ljubiteljem narave resnično toplo priporočam pot na sever. Tudi če vas skrbi mraz – v tej obilici lepot, ki jih boste doživeli, vam še zdaleč ne bo prišel do živega!
Damjana
