Severni sij je pojav na nočnem nebu, ki je viden večinoma na območjih z visoko zemljepisno širino. Poznamo ga tudi pod imenom aurora borealis, po rimski boginji jutranje zarje, Aurori, in grškem imenu za severni veter, boreas. Podoben pojav je značilen tudi za južno poloblo, kjer ga imenujejo aurora australis.
Polarno svetlobo povzroča sončni veter. To je energija vroče plazme, ki jo sonce razmeče v vse smeri. Na svoji poti skozi vesolje del sončevega vetra prihaja v zemeljsko magnetosfero. Polarna svetloba nastane, ko nabiti delci sončevega vetra in magnetosfere trčijo z atomi zgornjih slojev atmosfere, zemljino magnetno polje pa jih nato usmeri v atmosfero, kjer reagirajo in posledično zasvetijo. Polarni sij se pojavlja zlasti v polarnih območjih, saj potujejo delci v sončevem vetru po magnetnih silnicah zemeljskega magnetnega polja, ki imajo začetek in konec v magnetnih polih Zemlje.
Polarni siji imajo lahko različne barve. Šibki polarni siji so pogosto bele barve, bolj poudarjeni pa rumenozelene in rdeče barve. Te barve nastanejo zato, ker atomi v zgornjih predelih atmosfere (v glavnem atomarni kisik) fluorescirajo, ko jih zadenejo hitri nabiti delci. Zelena svetloba nastane pri reakciji z atomi kisika, ki preidejo v vzbujeno energijsko stanje na višini 100 km, rdeča svetloba pa nastane pri isti reakciji, le na višini 200 km. Vzbujeni dušikovi atomi izžarevajo modro do vijolično svetlobo. Da dušikovi atomi preidejo v vzbujeno stanje, je potrebna zelo velika količina energije, tako da je te barve moč videti samo pri močnih sončevih vetrovih.
Čeprav redko, se aurora lahko vidi na srednjih zemljepisnih širinah kot rdečkasti sjaj na severnem obzorju. Naprej proti severu, blizu tečaja, pa je polarna svetloba pogosto videti kot velika plamteča zavesa, ki visi z neba in niha levo-desno, med tem ko po njegovih naborkih trepetjo oranžni, zeleni in plavi plameni. Na Islandiji je severni sij najlepše viden jeseni, pa tudi spomladi, če je le dovolj jasna noč.
