V srcu turkmenske puščave Karakum (Črna puščava), ki je dobila svoje ime po barvi peska, ki jo tvori, se nahaja idilična pokrajina pol-nomadske vasice Derweze. 
Domačini živijo v negostoljubni puščavi v jurtah ali hišah iz blatnih opek ter se preživljajo z vzrejo kamel za meso in mleko ter predvsem volno. Iz kamelje volne spretne domačinke izdelujejo raznovrstne preproge, tkanine in okrasne trakove ter otroške igrače. Veter nosi valove peska v zraku, a to kamel ne moti, saj imajo izredno dolge trepalnice, ki jih branijo pred peskom, in obilico kože, ki obdaja njihove oči. Domačinka ravno molze eno od kamel in po opravljenem delu pripusti njenega mladiča k sesanju. Nekatere kamele se prosto sprehajajo po vasi in sploh ne čutijo strahu pred prišleki. Z vseh strani prihajajo zvoki kamel in kameljih mladičev, ki zvedavo opazujejo prišleke in se sprašujejo, kaj jih je prineslo v tako odročen kraj. A za romantično vasico, globoko v Črni puščavi, se skriva zlovešč vhod v pekel, posebnost Turkmenistana.
V zahajajočem soncu se vedno globje prebijamo v puščavi in zvok, podoben šumenju in sikanju, postaja vedno glasnejši, dokler ni moč opaziti z bližnje sipine mogočno odprtino, iz katere sikajo plameni. Darvaza (“vrata”), kot jo imenujejo domačini, je ogromen krater, na dnu katerega gori ogenj in za katerega domačini pravijo, da je vhod v sam pekel. A to ni slavna in mogočna Danakilska depresija, ampak delo človeških rok. Ko so v sedemdesetih letih prejšnjega stoletja sovjetski geologi iskali naravne vire zemeljskega plina po Centralni Aziji, so na tleh Turkmenistana izdelali poskusne vrtine. Tako so se tla ene od vrtin vdrla in iz njih je pričel sikati strupen plin brez uporabne vrednosti (vsaj tako so takrat mislili geologi). Da ne bi ogrožal domačinov ali naključnih mimoidočih, so se znanstveniki odločili, da ga prižgejo in z izgorevanjem izničijo plin v parih dneh. A se niso zavedali, da bo ta process trajal desetletja in desetletja … In tako Darvaza gori še danes. Morda so ravno tu domačini Turkmenistana dobili navdih za to, da doma ne
ugašajo plinskih kuhalnikov, ker plin vsem državljanom subvencionira država, vžigalice pa je potrebno kupiti. Podoben sistem uporabljajo tudi pozimi, ko jih ne ugasnejo, in si tako brezplačno ogrevajo domove.
A pravi spektakel se prične ponoči! Potem, ko smo si ogledali sončni zahod in povečerjali turkmenska nabodala, zelenjavo in kruh, smo se odpravili na nočno raziskovanje “vhoda v pekel”. 
Zlovešča vrata pekla sikajo, piskajo in šumijo, moč plamenov pa oddaja svetlobo, ki se vidi kilometre in kilometre daleč. Kljub zloveščosti pa je Darvaza varna in tako smo se sprehodili po skorajšnjem robu vrtine in opazovali, kaj se dogaja v njeni notranjosti in kako poplesujejo ognjeni zublji. Z bližnjega hriba je bilo moč videti celotno notranjost vrtine, ki je še toliko bolj spektakularna v nočni tišini. Darvaza ima tudi sestro in brata, še dve naravni vrtini. Ena od vrtin je polna vode, druga pa brbljajočega blata in manjših plamenov. Vsekakor si iskalci plina zagotovo niso predstavljali, da bodo ustvarili eno glavnih zanimivosti Turkmenistana, kamor se še danes podajajo popotniki in kateri ni para na celem svetu.
Tekst in fotografije: Ana Marija Grbanović
