Z Marjanom Ogorevcem v Jordansko veličastje
Jordansko veličastje
Prejšnja zgodba
V Jordanijo sem se odpravila s tremi cilji, ki sem jih zapisala v svoj dnevnik med pripravo za pot:
– da si okrepim energijo in zdravje,
– da na duhovni ravni naredim vse, da čim prej dokončam svoj študij in
– da izboljšam svoje odnose v družini in službi.
Na trdnjavi Mkawer, kjer je dal Herod usmrtiti Janeza Krstnika, se mi je uresničil prvi cilj – dobila sem nazaj svojo glavo.
Dobesedno. Leta in leta sem poskušala premagati migrene z medicino in alternativo (homeopatija, zdravilne rastline, joga, akupunktura, prehrana, telovadba itd). Nič mi ni pomagalo. Poskušala sem tudi s slavnim moškim nasvetom glede sx, pa ni bilo prav nobenih rezultatov. No, morda v katerem primeru pomaga, v mojem ni. Homeopatske tablete so sicer nekaj zmanjšale moč in trajanje migren, vendar jih niso odpravile. Leta in leta sem vsaj enkrat na mesec preživljala hude večdnevne napade, za katere nisem vedela vzroka.
Marjan mi je povedal za moj vzorec, migrena je prenehala skoraj v trenutku in se v treh tednih, ki so potekli od meditacije na Mkawerju, ni več vrnila. Včasih sem v naslednjih dneh še začutila utripanje v glavi, ki sem ga povezovala z utrujenostjo in vročino v Jordaniji, a sem ponavljala sama v sebi: »Nisem žrtev«, in bolečine so takoj izginile.
Opažam tudi, da je moja energija večja kot prej. 
Če se bodo migrene spet pojavile, si bom še kamen vrgla na nogo, kot mi je svetoval Marjan…J
Potem, ko sem se vrnila iz Jordanije, sem takoj prejela res odlične novice o zaključevanju mojega študija. Verjamem, da je k temu pomagalo tudi jordansko potovanje in Marjan.
Tudi glede odnosov v družini je situacija zelo dobra in z bratovo družino smo pričeli komunicirati na boljši ravni. Prav tako v službi me situacije ne mečejo več iz tira. Inšalah.
Marjana Ogorevca pa sem že prej štela za svojega Guruja (čeprav nisem tip naklonjen nekemu gurujevstvu, mislim pa da tudi on ni) in sem vesela, da sem ga tudi osebno spoznala.
Za Jordansko potovanje sem se odločila samo zaradi njega, v bistvu me Jordanija kot taka ni nikoli niti malo zanimala – sem človek, ki uživa v vodi, senci, zelenju, hladu – vse kar Jordanija ni. Niti nimam nobenega zanimanja za 
dolge ure hoje, ampak res prav nobenega. Tri ure hoje na dan je meni čisto dovolj.
V tednih pred jordanskim potovanjem sem se spraševala, kako bom prenašala veliko vročino in dolgo hojo vsak dan, za kar res nisem posebno navdušena, a nisem imela glede tega prav nobenih težav. Najbrž je k temu pripomogla poleg psihične tudi ustrezna fizična priprava in predvsem energija celotne skupine.
Med pripravo sem prebrala tudi vse Marjanove knjige in v njih naletela na zapis o djotišu ter se skoraj v trenutku odločila, da se vpišem v triletni študij vedske astrologije, pri katerem zelo uživam in se nikoli ne preneham čuditi. Prav tako sem se vpisala v tečaj integralne meditacije, ki ga bom opravila v naslednjem tednu.
Z Jordanijo čutim, da sem zaključila del problemov v svojem življenju, da sem naredila prehod k novemu obdobju. Z nekaterimi sopotnicami sem se bolj osebno povezala. S tistimi, s katerimi sem bila blizu, se večkrat vidimo in slišimo, še posebno v okviru djotiš študija, kjer smo sošolke. Tudi svojo cimro bom vedno imela v najlepšem spominu in sva se že dogovorili za obisk.
Včasih se počutim, ko da hodim po gozdu med drevesi in pobiram bisere iz ogrlice, ki sem jo nekoč izgubila.
A.T.
Fotografije: Simona Tomažič
Naslednja zgodba
Z Marjanom Ogorevcem v Jordansko veličastje
Jordansko veličastje
