V tem članku ne bo pisanja in debate o navadnih perzijskih mačkah, 
katere imate po vsej verjetnosti doma, ampak o tistih katere so skrite pod čadorji in hedžabi. Samo idejo za ta novi pojem mi je dal lokalni vodnik, ko mi je sredi pogovora v angleščini izstrelil slovensko besedo hude mačke. Najprej sem ga kot vedno debelo pogledal od kod zna slovensko oz. če sta ti besedi slučajno kakšen »false friend« [slov. lažni prijatelj]. Šele nato mi je postalo jasno, ko sta nasproti prišli res dve hudi »perzijski mački«. Samo en pogled je bil dovolj, da sem si zadevo prevedel v meni bolj znan izraz »wow, kere kul bejbe«. Zadeva mi je kmalu postala jasna, ko sem spet opazil drugo in da jih bo tekom potovanja še veliko.
In res, med ogledi raznih znamenitosti sem vedno bolj spoznaval lokalno 
prebivalstvo. Sam sem imel precej predsodkov glede žensk, saj so nam zahodni mediji na splošno Iran predstavljali v precej drugačni luči. Tako prijaznih, vljudnih, poštenih, kot tudi zvedavih in nevsiljivih ljudi do sedaj nisem srečal še nikjer drugje, kar mi je prve dni spet močno rušilo predsodke. Same Perzijke oz. Iranke so v nekaterih pogledih celo bolj svobodne kot ženske pri nas. Ne smejo ti razkazovati svoje zunanje lepote, ampak jo spoznaš preko najlažje in najmanj očitne komunikacije – očesnega stika.
In prav ta očesni stik oz. spogledovanje me je najbolj pritegnilo. 
Dekleta so izžarevala tako notranjo kot zunanjo obrazno lepoto. S samo enim globokim pogledom ti vse pove o sebi. Človek si tako brez težav sam ustvari njeno celotno podobo. Obenem tudi ne čutiš potrebe po ogledovanju njene zunanje lepote, saj ta ostaja skrita ali pod hedžabi in mantlami ali pod čadorji. Marsikje v svetu bi samo očesni stik pomenil marsikaj. Na tem mestu ne bi rad razglabljal o pomenu besede marsikaj, naj si kar vsak sam po svoje razlaga ta pomen.
Vsaka Perzijka te s pogledom odpelje v svoj svet, se ti predstavi, ti pove vse o sebi. Ti pogledi so iskreni kot njena lepota, ki te tako 
še hitreje popelje v mističen svet, ki obdaja ves perzijski svet. Vsakega opazovalca pritegne ta nam precej nepoznan svet. Svet, ki ti odpre oči, da tudi sam začneš pri sebi premišljevati. Na koncu vsega sam začneš dojemati svet tak kot je, saj je na nekaterih področjih bolj razvit od našega. Šele ko človek dojame ta drug svet lahko začne v njem maksimalno uživati. Pri tem opaziš, da domačini sploh niso ujetniki nekega sveta, ampak so svobodni ljudje, ki uživajo življenje v polni meri na samosvoj način.
Eden najboljših delov potovanja je spoznavanje z domačini. Da občutiš tisto, kar ti je kot turistu prikrito. To je tudi ena najlažjih poti tujcu v Iranu, da spozna nasprotni spol v vsej njegovi lepoti in mistiki. Pojem o lepih »perzijskih mačkah« pa tako še potrjuje sloves, kateri je že uveljavljen širom sveta.
Janez Gradišar
