Prebivalstvo severozahodnega Irana
je pravi pisani mozaik različnih ljudstev, kultur, jezikov in življenjskih slogov. V istem minibusu, ki vozi od vasice lahko slišiš Perzijščino, Kurdščino, Turščino, Arabščino in po vrhu vsega še ovčje blejanje. Poleg Iranskih turkov – Azerijev, je tu najštevilčnejša skupina prebivalcev Kurdov. Nekateri Kurdi še danes živijo kot nomadi in se preživljajo z rejo in pašo drobnice ter prodajo mlečnih izdelkov, mesa, čajev in drugih dobrin. Večina Kurdov danes v Iranu živi v mestih in vaseh. Govorijo v svojem jeziku, ki se od 
Perzijščine in Turščine popolnoma razlikuje. Tudi njihovo verovanje ni Šiitsi Islam ampak Sunitski. Zato se večina njihovih pogledov na verstva razlikuje od večine Iranskih Muslimanov. Poleg tega pa še danes uspešno ohranjajo svojo bogato kulturo in tradicijo, ki se razteza od načina oblačenja, poroke, do ureditve družine same in pogleda na svet. Poleg tega so Kurdi še posebno gostoljubni ljudje, ki ti vedno odpro vrata svojega bivališča, ko pa stopiš skoznje, postaneš prav poseben gost v samosvojem svetu, kjer se čas meri po številu popitih čajev ali pa celo po temu ne. Njihovo srce pa je veliko, neskončno, toplo ter nasmejano.
Tako smo se nekega lepega dne sprehajali po vasici sredi nikjer in od daleč zaslišali glasbo nepoznanih ritmov. Najprej sem pomislila, da gre enostavno za glasbo z domačega dvorišča, 
a mi nemiren duh ni dal miru, dokler nisem pripravila prijateljev potepuhov do tega, da skupaj odkrijemo vir glasbe. Skozi uličice blatnih hišic, kopic sena in kakcev za kurjavo smo se prebili do osrednje hiše v vasi, kjer se je dogajala Kurdska poroka! Samo trenutek za tem, pa smo postali VIP gostje tega zanimivega in nam nevsakdanjega dogodka. Sodobna Kurdska glasba je iz ogromnih zvočnikov odmevala po vsej vasici. Prazniško oblečeni domačini so se zbirali in plesali ogrevalni ples v pričakovanju neveste. Dame so bile posebno oblečene v pisana oblačila, pol krila, pol obleke in prepasane s pisanimi pasovi, njihovi lasje pa samo delno prekriti. Celoten prizor me je popolnoma uročil. Glasba katere nenavaden ritem se je nenehno ponavljal, je name učinkovala kot mantra, skoraj popolnoma meditativno, neskončen ples navzočih pa je skoraj spominjal na derviške plese. In tako se je čas ustavil v vasici sredi nikjer, kjer nas je celotno prebivalstvo oblegalo, se nam smejalo, nas gostilo in nam razlagalo o pomembnem dogodku, katerega del smo postali.
Srečali smo tudi nomade v 
širnem gorovju Irana. Ti ljudje živijo v šotorih, ki so izdelani iz ovčje dlake, oblikovane v težka topla in vodoodporna pokrivala ogrodij šotorov. Šotori so razporejeni v kroge, blizu njih pa se nahajajo tudi ograde za drobnico. V sredinah sklenjenih krogov šotorov pa si izdelajo okrogla ognjišča. Tako se v poletnem času naselijo v gorovja, kjer je dovolj trave za pašo drobnice, pozimi se selijo v toplejše, nižinske graje, spomladi pa se ponovno vrnejo v gorovje. Sprejemanje in razumevanje takega načina življenja ni enostavno za nekoga, ki živi nekje v Evropi in kopiči materialne dobrine na domu in, ki meri bogastvo po tem kar ima. Potem pa se ta isti človek znajde v brezčasju gora, kjer je najbogatejši tisti, ki ima boljše ovčje mleko, ki lahko preživi v naravi, ki razume ovce in ki se spozna na vreme in rastline, ki rastejo na travnikih. Tam lahko televizijo in internet enostavno vržeš v koš za ločeno zbiranje odpadkov, ker sta nepotrebna, neuporabna in odvečna, začneš opazovati pravi film, film o naravi in o življenju z naravo.
Spet v neki drugi vasi, ne sredi nikjer ampak na robu nikjer, smo srečali prav posebno žensko. Že sam pogled v njene ogromne rjave oči me je popolnoma prevzel, iz njega je vela posebna energija in moč. Meni nič tebi nič nas je ta ženska povabila k sebi domov. 
Sicer smo povabilo vljudno odklanjali a na koncu nas je premagala radovednost in iz našega obiska se je stkala prav posebna vez z našo novo družino. Izvedeli smo, da se družina, babica, njene hčere, sin in otroci, brez moških preživlja s tkanjem perzijskih preprog. Dekleta so nam ponosno kazala statve in njihove umetelne izdelke. Babica je sukala naravno obarvano volno, dekleta pa so vozlala preproge, za katere jim je založnik prinesel material in potem odkupil preproge. Ta zaslužek je celotni družini omogočil to, da v svoji vasici dobro živijo, da lahko dekleta hodijo v šolo in da lahko svojo hišo vzdržujejo v odličnem stanju ter si privoščijo pisana oblačila. Sin je skrbel na najmanjše otoke, jih pestoval in ponosno kazal obiskovalcem. Nekaterih čustev, ki so vela v zraku na tem obisku enostavno ni možno opisati niti z besedami niti s fotografijami. Nekaterih stvari k sreči ni mogoče kupiti. Lahko pa potuješ, raziskuješ, spoznavaš ljudi in se od njih učiš. To ostane za vedno v tvojem srcu in duši.
Ana Marija
