Piše: Nina Kršić
Obstajajo kraji, ki jih fotografiraš zato, da jih boš nekoč pokazal drugim. In obstajajo trenutki, ki jih fotografiraš zato, da jih boš nekoč lahko znova začutil.
Na potovanju po zahodni Ameriki smo naredili na stotine fotografij; veličastni kanjoni, neskončne puščave, mogočne gore in mesta, ki jih poznamo iz filmov. A najbolj dragoceni spomini niso vedno tisti, ki so najlepše videti na zaslonu.
Nekaterih stvari fotoaparat preprosto ne zna ujeti. Ne zna prenesti občutka, ko prvič zagledaš neskončno pokrajino pred sabo. Ne zna shraniti tišine sredi puščave, vonja po sveži kavi v majhnem dinerju ob cesti, zvoka vetra med rdečimi skalami ali prijaznega nasmeha popolnega neznanca. To so trenutki, ki ostanejo v spominu ne zaradi popolnega kadra, ampak zaradi občutka, ki ga v nas pustijo.
1. Prvi pogled na Grand Canyon
Grand Canyon je dolg približno 446 kilometrov, širok do 29 kilometrov in globok več kot 1.800 metrov. Nastajal je milijone let, ko je reka Kolorado počasi izdolbla eno najbolj osupljivih pokrajin na svetu.
Številke so osupljive in lahko si ogledaš sto fotografij in deset dokumentarnih filmov, pa te vseeno nič ne pripravi na trenutek, ko stopiš do roba. Pred tabo se odpre pokrajina, ki se zdi neskončna, ti pa si zgolj majhen delček tega. Tišina, globina in razsežnost te za nekaj trenutkov pustijo brez besed. Takrat razumeš, zakaj pravijo, da Grand Canyon ni znamenitost, ampak doživetje.
2. Bryce Canyon
Bryce Canyon je poznan po tisočerih kamnitih stolpih, imenovanih hoodooji, ki so nastajali zaradi vetra, dežja in zmrzali. Čeprav je precej manjši od Grand Canyona, ga mnogi popotniki označijo za svoj najljubši narodni park. Zakaj? Ker je drugačen od vsega, kar so do sedaj videli. Ob sončnem vzhodu se oranžni stolpi obarvajo zlato, dolina pa zažari v toplih odtenkih rdeče, oranžne in rožnate. Fotografije pokažejo nenavadne oblike, ne pokažejo pa občutkov ki jih doživljaš, ko se sprehajaš skozi park. Tišina, ki jo prekine zgolj kakšen mimoidoči zadihan popotnik in se v spodbudo drug drugemu nasmehneta, veselje, ko se ti približa progasta veverica v iskanju hrane, ter kanček strahu pred prihajajočo nevihto.
3. Monument Valley, pokrajina vesternov
Čeprav Monument Valley ni narodni park, velja za eno najbolj prepoznavnih pokrajin ameriškega zahoda. Osamljeni kamniti osamelci, ki segajo več sto metrov visoko, so postali kulisa številnih vesternov in hollywoodskih filmov. Ko se voziš skozi dolino, imaš občutek, kot da si vstopil v filmski kader. Bo po znameniti dolgi cesti pritekel Forrest Gump? Morda slišim kopita konja, ki ga jezdi John Wayne?
Monument Valley si je najbolje ogledati z lokalnim vodnikom iz plemena Navajo, ki na tem območju živi že stoletja. Med vožnjo po dolini vodnik ne predstavi le pokrajine, ampak tudi zgodovino, kulturo, običaje in zgodbe svojega ljudstva. Z malo sreče prime v roke tudi navajsko piščal in iz nje izvabi nežne, melodične zvoke, ki se razlegajo med rdečimi pečinami in ustvarijo skoraj mistično vzdušje, obiskovalcem pa se hitro prikrade solza v oči. Kako naj to ujamem v fotografijo? Nikakor, bo pa ta občutek ostal do konca življenja v mojem srcu.
4. Antelope Canyon, kjer se svetloba igra
Antelope Canyon je eden najbolj fotografiranih kanjonov na svetu. Ozke stene peščenjaka je stoletja oblikovala voda, danes pa sončni žarki ustvarjajo prizore, ki so skoraj neresnični. Fotografi čakajo na pravi trenutek dneva, ko svetloba prodre skozi ozke odprtine in osvetli valovite stene. Na fotografiji je seveda vse videti popolno, v resnici pa ti skozi glavo švigajo različne misli in občutki.
Dan pred našim obiskom je območje zajela hudourniška poplava (flash flood). Ogledi so bili začasno ustavljeni, vodniki pa so morali najprej preveriti, ali je kanjon varen za obiskovalce. Ko smo naslednji dan stopili med valovite stene in opazili ostanke blata na tleh, smo se še bolj zavedali, da je prav voda ustvarila to mojstrovino. Hitro te prevzame občutek spoštovanja, ki ga začutiš, ko se zaveš, kako hitro se lahko ta mirni kanjon spremeni v deročo reko. Prevzame pa te tudi občutek hvaležnosti, da lahko to vidiš s svojimi očmi. Kje imam kamero? Ah. Saj je ne potrebujem, tega se ne da fotografirati.
5. Death Valley, kjer vročina postane del doživetja
“V Dolino smrti greste? Resno? Joj, tam je res vroče …” sem poslušala pred odhodom. Ime Dolina smrti zveni precej dramatično, a mogoče povsem upravičeno, če jo obiščeš brezglavo. Tam namreč ni signala, obstaja ena in edina bencinska črpalka, za katero ni nujno, da bo delovala, ko boš tam. Visitor center? Ah danes je prevroče, da bi ga odprli. Nič zato, saj nismo tukaj zato, da bi obiskali trgovine in kupovali spominke. Sprehodimo se raje po Badwater Basin, beli solni skorji, ki se razprostira daleč naokoli in leži 86 metrov pod morsko gladino. Sprehodimo se tudi po Mesquite sipinah, ki jih veter neprestano preoblikuje. Koliko bomo prehodili? Toliko, kot bomo lahko.
S sopotniki smo nemo opazovali, kako se je termometer povzpel vsakič malo višje, ko smo se kje ustavili. Najvišja temperatura, ki smo jo izmerili, je bila 50 °C. Ko sem to slikala in poslala sestri, me je vprašala “kako pa to izgleda, kako se to občuti? Sploh lahko normalno dihaš?” Hmm … zrak je vroč, pesek, po katerem hodiš, je vroč, moj švic je tudi vroč. No, pa tudi voda v plastenki je že vroča. Leta 1913 so tam izmerili rekordnih 56,7 °C, eno najvišjih temperatur, kadarkoli zabeleženih na Zemlji. Bi si želela občutiti še tistih 6,7 °C razlike? Mogoče naslednjič, tokrat je bilo 50 °C kar dovolj.
6. Arches, kjer narava ustvarja skulpture
V narodnem parku Arches stoji več kot 2.000 naravnih kamnitih lokov, največ na svetu. Vsak lok je drugačen. Nekateri so majhni, drugi ogromni, najbolj znan pa je Delicate Arch, ki velja za simbol zvezne države Utah. Do njega vodi približno 3 kilometre dolg vzpon, ki je v poletni vročini lahko precej zahteven. Pravijo, da ko prispeš na vrh in zagledaš lok, ki stoji povsem sam na robu skal, hitro pozabiš na utrujenost. Pa je to res? Če bi me to vprašali pred obiskom in pokazali sliko, kaj me čaka, bi rekla “ni šans!”. Pri 45 °C smo približno 3 kilometre grizli kolena v klanec. Med samim vzponom smo izrekli marsikatero kletvico, oblačila so bila za ožeti mokra od švica, plastenka z vodo je bila že skoraj prazna. Ampak ko pa zagledaš Delicate Arch, občutiš nepopisno veselje, ponos in mir. Zakaj mir in ponos? Ker se zaveš, da si eden redkih obiskovalcev, ki je dejansko prišel do te točke. Tam je namreč tišina, nikjer nikogar, saj marsikdo raje izkoristi razgledno točko in si Delicate Arch ogleda iz daljave. Eh, to ni za nas Oskarjevce. Ko se usedeš v senco, da se malo nadihaš in pripraviš na povratek, ti hitro v misli skoči Oskarizem “telo se pritožuje, duša ljubi izzive”.
7. Zion, dolina mogočnih pečin
Narodni park Zion je nastal ob reki Virgin, ki je skozi milijone let izdolbla dolino med več sto metrov visokimi stenami peščenjaka. Ko se sprehajaš po dnu doline, se pečine dvigajo skoraj navpično nad tabo. Nekatere so visoke več kot 700 metrov, zato se hitro počutiš neverjetno majhnega. Sam sprehod po pohodniški poti The Narrows se ti ne zdi nič posebnega, saj hodiš v senci in večinoma po ravni podlagi. Ampak ko pogledaš gor, pa hitro pride občutek strahospoštovanja. Presenetil me je tudi občutek miru. Park ponuja ogromno točk, kamor se lahko umakneš pred številnimi obiskovalci. Tam se lahko usedeš na skalo, opazuješ reko, kako teče mimo tebe in poslušaš petje ptic. Mogoče te pozdravi tudi veverica ali dve. Tišina, mir in trenutek tukaj in zdaj. Kaj je bilo včeraj in kaj bo jutri? To me trenutno ne zanima. Samo obstanem in iz glave preženem vse misli. Še dobro, da ni signala in telefon ostane v torbi. Saj ga ne potrebujem, tega se ne da slikati.
8. Neskončna cesta Route 66
Fotografija lahko ujame ravno črto ceste, star ameriški znak ali zapuščen motel sredi puščave. Ne more pa ujeti tistega občutka, ko se pelješ po eni najbolj legendarnih cest sveta in imaš pred sabo kilometre prazne pokrajine.
Kilometri minevajo, okoli tebe je skoraj popolna tišina, iz radia igra glasba, sopotniki spijo na zadnjih sedežih in skozi okno piha topel, puščavski zrak. V tistem trenutku ne razmišljam več o tem, koliko časa še traja pot ali kam moram prispeti. Samo vozim in uživam v občutku svobode.
Route 66 ni posebna zato, ker bi bila najlepša cesta na svetu. Daleč od tega. Posebna je zaradi zgodb, ki jih nosi. Zaradi ljudi, ki so po njej iskali nov začetek, zaradi majhnih mest, ki so nekoč živela od popotnikov in zaradi občutka, da si del nečesa, kar je veliko večje od samega potovanja. Moja notranja misel je bila, da sem točno tam, kjer moram biti.
9. Pristni ameriški bistro
Fotografija lahko ujame rdeče usnjene klopi, velik kozarec kave, palačinke s slanino ali burger na krožniku. Ne more pa ujeti trenutka, ko stopiš skozi vrata majhnega ameriškega dinerja, nekje ob cesti sredi ničesar in te za trenutek odnese v prizor iz filma. Diners – ameriški bistroji – niso samo kraji, kjer se ustaviš na obroku. So majhni koščki ameriške zgodovine, kjer se srečujejo domačini, popotniki, tovornjakarji in ljudje, ki tam začnejo svoj dan že desetletja.
To absolutno ni bil najbolj razkošen obrok na tem potovanju. Tudi okus hrane ima še veliko potenciala. Ampak ko se usedem za svojo mizo in samo opazujem ljudi, hitro pozabim na vse to. Počasi se navadim na to počasno drugačnost. Navadim se na to, da te ogovori neznanec in deli svoje zgodbe z mano, kljub temu da me vidi prvič in zadnjič. Hitro švigne misel, da si to želim večkrat doživeti.
10. Prijaznost Američanov
Fotografija lahko pokaže kraje, ki jih obiščemo, ne more pa ujeti ljudi, zaradi katerih je potovanje še bolj posebno.
Ena od stvari, ki jo med potovanjem po Ameriki najbolj občutim, je odprtost in prijaznost ljudi. Kratek pogovor z neznancem v trgovini, nasmeh na ulici, vprašanje od kod prihajam ali iskreno zanimanje za naše potovanje, ter nasveti kaj vse je nujno za obiskati. To so majhne geste, ki doma morda niso nič posebnega, na potovanju pa ostanejo v spominu. Velikokrat se je zgodilo, da so se ljudje brez razloga ustavili in malo poklepetali. V svetu, kjer se pogosto zdi, da vsi nekam hitimo, je bilo lepo doživeti toliko spontanih trenutkov človeške topline.
Ko se potovanje konča, ostanejo fotografije, spominki in zgodbe, ki jih bom nekoč pripovedovala drugim. A vem, da se čez leta verjetno ne bom najbolj spominjala vsakega razgleda, vsake ceste ali vseh kilometrov, ki smo jih prevozili. Bilo jih je namreč okoli 5.000.
Najbolj bodo ostali občutki. Tisti trenutki, ko smo skupaj obstali pred nečim tako veličastnim, da smo za nekaj časa ostali brez besed. Smeh v avtu med dolgimi vožnjami, skupno navdušenje ob novih dosežkih, majhni postanki ob poti, pogovori in vsi spontani trenutki, ki jih nismo mogli načrtovati.
Nobena fotografija ne more ujeti energije ljudi, ki so bili ob meni. Na tem potovanju niso bili najdragocenejši samo kraji, ki sem jih obiskala, ampak povsem ljudje, s katerimi sem jih doživela. In prav to mi bo verjetno najbolj ostalo v spominu. Občutek, da sem to veliko ameriško pustolovščino delila z ljudmi, ki so jo naredili še bolj posebno.
Ker na koncu niso najlepša potovanja tista, kjer vidiš največ. Najlepša so tista, kjer imaš ob sebi ljudi, s katerimi lahko vse to deliš.
