24. November, 2010   Oskar piše, Turčija  

Žrtve polne lune

 

Žrtve polne lune

Vse se je začelo normalno, kot galebi nad carigrajskim ribiškim pristaniščem.

Vse se je začelo normalno, kot galebi nad carigrajskim ribiškim pristaniščem.


Vstali smo zgodaj, da le ne bi zamudili poslovnih sestankov v Bursi, kajti s poslovno delelgacijo GZS se le ni igrati.
Bilo je bujenje v hotelu in celo zgodnji zajtrk, kot smo se zmenili… Avtobus je bil pravočasen in ker je šlo vse točno po načrtu smo bili pred gliserjem za Burso prezgodnji… Pa smo si privoščili še čajček v čajnici ob Zlatem rogu. 
Udobno vožnjo po Marmornem morju nas je večina prespala, nekateri pa so uživali v pogledih ali se pripravljali na sestanke. Vse je šlo po načrtu… Nekaj minut pred prihodom gliserja pa se začne zgodba… saj če se ne bi, potem tudi Turčija ne bi bila to, kar je.
ZAPLET:
Zazvoni telefon in izvem:”Avtobus ni na vašem gliserju.”
“Kako ni? Nemogoče! Saj moramo priti na sestanek na trgovinsko zbornico Burse, pa vse naše stvari smo pustili v avtobusu – predstavitvene brošure, materiale, demonstracije, vzorce…” 
Pa kako je to mogoče pri trajektu nove dobe?

Pa kako je to mogoče pri trajektu nove dobe?


Glas na drugi strani je zvenel grozljivo realno:” Avtobus NI mogel na gliser in GA NI z VAMI. Drug avtobus je že na poti in vas pobere že čez kakih 20 minut, vi boste na sestanku točni. Vaša prtljaga pa prihaja s prvim avtobusom in pride, ko pride – upamo na čim prej!”
Čudovito. Iz “dolgočasnega” poslovnega izleta v Burso se začenja ustvarjati zgodba. Stopim do skupine naših poslovnežev in jim sporočim novico. Zavrvi kot v panju, iščejo se rešitve… Kar nekaj je slabe volje in vprašanj… Ter vzdihov:”Brez prtljage je pot v Burso brez veze…”
Kdaj pride naša prtljaga??? Seveda, vsi si želimo več informacij…
Poglobim se v raziskovanje. Kmalu izvem, da avtobus ni mogel na naš gliser, ker je bil previsok in je na dovozu udaril v strop. Naš avtobus so vkrcavali zadnjega, zato me šofer ni mogel opozoriti. Naši telefoni so bili ugasnjeni, zato nismo mogli biti obveščeni o toku dogodkov. Zdaj drvi po drugi poti, ki je najkrajša možna pot… Za povrh pa še – na avtobusu je poleg prtljage tudi 1 potnik!
Špica! Ja, pa kako je mogoče, da avtobus ne more na ta ogromen gliser? A je mogoče, da tega niso predvideli? Pa saj so nam prodali karto za avtobus? In ne nazadnje, ali mar nisem z velikim avtobusom na gliserjih potoval že stokrat, vedno brez težav? Nekdo se mora malo zafrkavati… To ne more biti res!!!
VRH!
Sploh ne vem, kaj naj si mislim!
RAZPLET
V čakanju na avtobus - trgovinska zbornica v Bursi.

V čakanju na avtobus - trgovinska zbornica v Bursi.


Začne se razpletanje zgodbe. Le za dober čik je trajalo čakanje in že je pripeljal nadomestni avtobus iz Burse. Na Zbornico smo prispeli točno! 
Tam so nas čakali dogovorjeni partnerji za sestanke. Komaj so čakali, da se vse skupaj začne. Kar naenkrat se je vsem nekaj mudilo. Nervoza je bila v zraku… Prav neobičajno za Turčijo, kjer je po navadi za objektivne okoliščine obilo razumevanja… 
Brez vzorcev in druge pripravljene opreme pa sestankov ni moglo biti! Nervoza je rasla, vsi smo zdaj čakali le na naš nesrečni avtobus s predstavitveno prtljago… ki bi se moral pojaviti TA trenutek. Pa se ni. In tudi ne v naslednjih 5-ih minutah, niti 10-ih minutah…
Pripeljal je sicer v rekordnem času, a z debelo uro zamude. Debelo uro nervoze tako na turški, kot na slovenski strani. Na videz je bilo sicer videti super – nekaj smo se šalili in pogovarjali, nekateri poslovni razgovori so stekli kar na suho… A vendar je pod tem površjem tlelo…čutiti je bilo pričakovanje, da bo vodnik iz žepa potegnil čarobno paličico in ustvaril avtobus ZDAJ!
RAZPLET
Popoldne je vse teklo normalno - čajnica v svileni tržnici v Bursi.

Popoldne je vse teklo normalno - čajnica v svileni tržnici v Bursi.


Vse se je rešilo. Po debeli uri zamude se je prikazal avtobus.
V delavni atmosferi je dogodek hitro kopnel iz naših spominov.
Vse smo naredili, po kar smo prišli. In odšli na kosilo.
Odleglo mi je.
Vendar mi še zdaleč ni bilo nič jasno. Kako je to mogoče? Tu mora biti nek višji pomen! Saj se kaj takega lahko zgodi le izbrancem…
KATARZA
Potem zazvoni telefon in zaslišim nasmejan Mustafin glas:” Oskar, kriva je bila luna!”
“Kakšna luna, pa kaj me zafrkavaš?” mu odgovorim:”Kje pa je tu sploh kakšen štos?”
“Luna je bila, res, POLNA LUNA! Zaradi polne lune je bila plima izredno visoka. Zato je imel dostop iz pomola na gliser prevelik naklon. Zato naš avtobus ni mogel gor!”
Originalno! Če bi mi kdo drug to pravil, mu ne bi verjel.
Zgodba mi je všeč. Takoj pomislim: bili smo žrtve polne lune. Agenciji Oskar zdaj tudi luna pomaga pri ustvarjanju zgodb! 
Brez polne lune bi namreč vse teklo po načrtu. Dan bi bil, kot mnogo drugih, lahko pozabljen že naslednje jutro. Tako pa se je NEKAJ zgodilo. Nekaj, kar je spremenilo načrtovan tok dogodkov. Prišlo je do sproščanja čustvenih napetosti… Navidezno naključje je gotovo znak za uspešno gospodarsko sodelovanje Slovenije s Turčijo! To bo gotovo uspešna delegacija!
Turčija ostaja Turčija… čudovita in vedno znova vznemirljiva… 
Če to ni, se pa naredi!!
EPILOG
Poglejte v oblake, bogovi nam sporočajo - imamo vas radi.

Poglejte v oblake, bogovi nam sporočajo - imamo vas radi.


Po razburljivem dopoldnevu je bilo popoldne kar malo dolgčas. Pri pristanku gliserja v Carigradu smo naleteli na hudo nevihto. Padalo je kot iz škafa in veter je dež spreminjal v curke vode, ki so nas bičali na poti do avtobusa. Mokri smo bili, a vsi prebujeni.
Varno v hotelu pa spet zaslišim zvonec telefona:”Oskar, a ste prispeli?” 
“Seveda, po načrtu.”
“Veseli bodite. Vaš gliser je bil zadnji, ki je izplul. Potem so na Marmornem morju zaprli vsa pristanišča. Že dolgo se ni razbesnelo tako neurje!”
To pa je pika na i današnjemu dnevu! Bogovi nam sporočajo, da nas imajo radi. Veselje je nepopisno, saj s tem naša dogodivščina dobi nov pomen. Vse je bilo torej najboljše mogoče, le mi tega še nismo vedeli.
Poduk pa je tudi koristen: ne razburjaj se človek, če nekaj ne gre po tvojem načrtu. Ker – vedno je vse najboljše, kar se zgodi. Hudo je le, če se nič ne zgodi.
Lep pozdrav iz Istanbula,
Oskar