12. avgust, 2014   Agencija Oskar, Člani pišejo, Turčija, Vodniki, Vodniška šola  

Žolnina zgodba o vodniškem potovanju v Turčijo

 

Žolnina zgodba o vodniškem potovanju v Turčijo

Doživljajski spis
TurčijaUsedem se za mizo, še enkrat pregledam dispozicije svojih predavanj in dopolnim časovnico potovanja. Nahrbtnik pripravim v rekordnem času. V njem najdejo prostor tudi pohodni čevlji, podloga za ležanje, odeja in turški slovar. Potovalna mrzlica narašča. Polna sem ne-pričakovanja. Da, ne-pričakovanja. Ker me je do zdaj na tečaju presenetilo že veliko stvari, se odločim, da pustim pričakovanje doma, čutim pa, da se bo zgodilo marsikaj. Raje kot o poteku potovanja razmišljam o tem, kakšna bi se rada vrnila. Brez treme stopiti pred ljudi in jim povedati tisto, kar jim želim povedati, tako, da bodo prisluhnili. Vsako doživeto potovanje pusti na potniku svoj pečat. Včasih še preden se zares začne. Tako kot na meni študijska tura.
Prvi spremembi, ki ju dosežem že doma, sta lažji nahrbtnik in odločitev, da bom bolje razmislila o cilju svoje poti. TurčijaTako je v nahrbtniku več prostora za izkušnje in razmisleke, ki me bodo pripeljali do tega cilja in manj prostora za nepotrebno navlako, zaradi katere bi pozabila, kam hočem priti. Ker se zavedam cilja, sem bolj sproščena. To se hitro pokaže. Da je po mojem polnočnem predavanju o predzgodovini Anatolije polovica avtobusa zadovoljna, druga polovica pa vsaj budna, je lep dosežek – za začetek.

V naslednjih dneh me preseneti, kako bolj sproščena sem, ko presežem samo sebe in kričim. Kričanje mi da več energije kot mi jo vzame. Ker pa nisem vajena od sebe dati toliko decibelov, mi vzame sapo. Zato se s mojo skrbnico dogovoriva, da bom postopoma krepila svoj glas in povedala govorno vajo večkrat, vsakič malo glasneje. TurčijaOdločim se, da se ne bom več skrivala. Prostovoljno lahko stopim pred ljudi in jim pripovedujem zgodbe. Na novo odkrita glas in želja po pripovedovanju sta tako močna, da se ne zavem takoj, da nisem več sredi hrupne ulice in da mi v mikrofon na avtobusu ni treba vpiti.
Navkljub zmagam in napredku se mi kdaj zazdi, da ima moja pot do cilja več vijug kot Meander. Včasih mi uspe zaustaviti tremo, ki jo imam pred nastopom, včasih ne. Takrat je moj glas tresoč, predavanja pa monotona in preresna. V želji povedati čim več, se pri predavanjih spuščam v podrobnosti, ki poslušalce uspavajo. TurčijaVeselje, ki ga čutim ob vodenju, preraste v živčnost, ko mi nadzor nad zastavljenim potekom poti navidezno polzi iz rok. Zdi se namreč, da bomo na cilj prispeli z večurno zamudo. Vendar ne izgubim glave in, po mnenju nekaterih potnikov še preveč odločno, izpeljem program do konca. Napako naredim, ko predvidim premalo časa za kosilo, za katerega se nenačrtovano dogovorim.
Nekatere izkušnje so neprijetne, a poučne. Smejem se, jokam, brcam v tuf, se spet smejem. Zdaj vem, da namen predavanj ni v tem, da odgovorijo na vsa potencialna vprašanja poslušalcev. Namesto da jim na pladnju prinesem celo kosilo, jim lahko ponudim aperitiv, ki jim bo vzbudil tek. Predavanje je samo uvod v spoznavanje teme. Ne smem pozabiti, da je potovanje načrtovano, a nepredvidljivo. Ko ne gre po načrtu, moram ohraniti mirno kri in ne prenašati živčnosti na potnike. Ne smem pozabiti, da vodim skupino in da ne morem ustreči vsaki želji vsakega potnika. Bolje bo, če se držim vizije potovanja.
TurčijaNa koncu študijske ture še nisem tam, kjer hočem biti. Moji nastopi še vedno nihajo v svoji moči, da pritegnejo poslušalce. Vendar sem z nekaterimi sama sebi dokazala, da to zmorem. En dan po vrnitvi domov že razmišljam, kam bom peljala sopotnike na izlet. Sedim za računalnikom, preverjam razdalje, odpiralne čase, kje nam lahko avtobus ustavi, berem opise krajev in zgodovino, si zamišljam predavanja. Čutim tisto prijetno vznemirjenost, zaradi katere vem, da bi z veseljem opravljala poklic vodnice. Samo ne smem nehati govoriti in tako se bom naučila res dati to veselje od sebe.
Žolna