Zmaga duše nad telesom
Dovolj imam divjanja iz kraja v kraj, iz hotela v hotel, lovljenja še zadnjega odprtega muzeja v neki vasici, obiskovanja še enega spomenika, antične izkopanine, takšne ali drugačne znamenitosti, posebnosti,… dovolj imam.
Hočem se samo umiriti in uživati, nezavedno se vrniti v bit človeške narave. Hočem čas nameniti samemu sebi, saj potujem zase in ne zaradi tega, kar so drugi deželi zapustili in jo tudi zaznamovali. Potujem zase in potujem vase.
Si predstavljate idiličen svet brez cest, mest, hrupa, ljudskih množic, onesnaženja? Svet, kjer ste popolnoma sami, samo ti in velika pustinja omejena z morji in oceanom. Sliši se samo tišina, ki je glasnejša od hrupa samega, še živali ni, niti zelenja. Ničesar ni, a tako zelo lepo in nenaveličano. Lepše od tisoče svetovnih znamenitosti in nezdolgočaseno za razliko od vseh teh silnih svetovnih posebnosti, kjer je ena bolj dolgočasna od druge.
In ko pade noč, se nebo obarva v barve tisočih zvezd, tako veliko jih je da imam težavo najti najosnovnejše. Zdaj se tišina dodatno poglobi, njeno moč pa prekine brbotanje, ki prihaja iz vodne pipe. Ko se brbotanje umiri, se sliši pok iz žerjavice in že diši po slastnem zelenem čaju. Ko smo lačni, si spečemo kruh v pesku, ničesar več ne rabimo, nobene konzerve, nobenih kulinaričnih specialitet, ničesar,…
Samo topel in slasten kruh, ki tekne bolj kot najboljša specialiteta.
In voda! Kako je ta v puščavi slastna in bogatega okusa, kako je tukaj cenjena in kako smo v tem trenutku veseli, da jo imamo! Za nič je ne bi zamenjali.
Ko se dela dan, se hladno jutro hitro odene v raznolike barve, mavrico toplih barv. Pesek je prijetno hladen in drugačne strukture, bolj je vlažen in bolj je zbit. Z vrha mnogih monolitov občudujemo prebujanje narave, prebujanje pustinje, ki je v resnici najbolj raznolika pokrajina, najbolj groba in hkrati najbolj mehka, najbolj tuja, a hkrati najbolj domača. Vedno, ko potujem zase in ko potujem vase in ko ne potujem zaradi drugih in nenasitnosti svojega vida, potem potujem v puščavo.
Si upate tudi vi, potovati vase? Za mnoge je to nočna mora, a ko strah pade, se mora spremeni v žive sanje.
V puščavi vlada popolna svoboda, ki ni samo na papirju! Zato se vsakič, ko se vračam domov, spomnim tuareškega pregovora, enostavnega a zelo resničnega:”Kjer se začne voda, se konča svoboda!” Takrat pričnem sanjati o ponovnem povratku v puščavo.
Senad Osmanaj