30. jun, 2010   Člani pišejo, Egipt  

 

Življenje z beduini


1. del
Živjo drage bralke in bralci. Pred vami in nami je novo branje, ki bo izgledalo nekako tako kot časopisna kolumna ali pa tv nadaljevanka, če hočete. In kakšna bo vsebina? Smeh, solze, jok, prepiri, zapleti, seks, droge in rock´n roll?? Ne, ne, nič takega ne bo. To ne bo še ena izmed populističnih in instant “realty” zadev, ki preplavljajo našo ljubo deželo. To bo pisanje oziroma branje o življenju treh dokaj normalnih slovenskih državljanov, ki so se odločili, da se za nekaj časa preselijo na egiptovski polotok Sinaj.
Kdo smo torej mi trije? Marijana, Lumpi in Nina. To bo torej naša zgodba, katere del želimo deliti z vami. Naneslo je, da smo se vsi trije skupaj znašli tu na jugu Sinaja, v vasici Sv. Katarina, kjer živi beduinsko pleme Gebeliya. Marijana in jaz sva vodnici pri Oskarju, Lumpi pa je moj psiček, ki ni želel ostati sam v Sloveniji. Kako izgledamo boste spoznali v kakšnem drugem delu naše tako imenovane sinajske kolumne. Se moramo še malo urediti, naličiti in sfrizirati, da bomo na fotografiji izgledali tako kot se spodobi.
Tu živimo v majhni lični hiški, ki nam jo oddaja tukajšnji beduin Gabaly Mahmoud. Najprej sva konec letošnjega maja sem prišla Lumpi in jaz. Po celi kalvariji zbiranja različnih papirjev in opravljanja zdravstvenih preiskav sva s čarterskim letom le priromala do sem. Vsa pasja dovoljenja, cepljenja, spričevala, ki jih je kuža potreboval za vstop v Egipt, so bila kar precej draga in oba sva se počutila kar malo razočarana, ko na letališčih Lumpijevi papirji niso nikogar zanimali.
No, na letališču v Sharmu se je vendarle pojavil nekdo, ki je želel videti potni list. Najbrž je bil kakšen policaj, saj je imel gospod na sebi civilna oblačila, a za pasom je imel zataknjeno pištolo. Kar tako po domače, v nobenem orožnem etuiju. V pasjem transporterju je opazil tudi Lumpija, zato sem sama hitela z brskanjem po nahrbtniku, da bi končno le nekomu lahko pokazala, da imam pri sebi vso potrebno pasjo dokumentacijo. Ko vse izvlečem iz torbe, me gospod malo čudno pogleda. Mapo z zdravstvenimi pregledi in mednarodnim pasjim spričevalom mi kar takoj vrne, potem pa se zagleda v dve knjižici, ki sem mu jih podala. “Kaj je ta modra knjižica?” me vpraša. Pojasnim mu, da je to potni list mojega psa. “Pes ima potni list??” je bil začuden in že napol v smehu, nato pa prelistal knjižico in jo gledal kot da bi kaj takega videl prvič v življenju. Vsaj izgledalo je tako. Po pregledu knjižice z njo pomaha proti svojemu kolegu, ki je sedel v bližini in mu v arabščini reče:”Veš kaj je to? To je potni list za psa. Psi v Evropi imajo očitno potne liste.” In oba se nasmejeta in kimata z glavo, češ česa vsega se ti Evropejci ne spomnijo.
Da je bilo teh letaliških formalnosti le konec tako kot se spodobi, je gospod natančno pregledal še moj potni list in me vprašal o namenu prihoda v državo, kje bom bivala, koliko časa in podobno. Seveda bi se gospod želel pogovarjati z mano še v nedogled, saj je že začel z vprašanji o mojem možu, družini… Lepo sem mu pojasnila, da je za nama s psičkom kar precej dolg let in da mora moj štirinožec čim prej priti ven iz letališke stavbe, ker mora opraviti lulanje in te stvari.
In tako se je začel najin del sinajske pustolovščine. Marijana je prišla dobrih deset dni za nama. Oba z Lumpijem sva jo nestrpno čakala, saj življenja v popolnoma prazni hiši nisva bila navajena. No, še pred prihodom Marijane sem si kupila štedilnik in nekaj posode, kozarce, krožnike, pribor in tisto kar pač človek potrebuje za prvo silo. Tudi Marijana je bila nad hiško že takoj navdušena, jaz pa vesela, da je s seboj prinesla najina računalnika in da sem se končno spet znašla v “civilizaciji”.  Kmalu po njenem prihodu sva odšli na lov za hladilnikom, jogiji in pralnim strojem. Celo televizijo sva si privoščili. Zdaj čakava še na sedežno garnituro, ki bo izgledala tako po njihovo – oblazinjena pena na tleh, ki zna biti zelo, zelo udobna. Skratka počasi si urejamo naše novo bivališče in se privajamo na sinajsko življenje med beduini.
Naj bo za predstavitev dovolj. Kakšne prigode se nam dogajajo tu, pa več  v naslednjem pisanju. Lepo se imejte do takrat. V Slovenijo pa vam pošiljamo kanček sonca in vročine, ki ju je tu v izobilju.
Nina Mavrič, junij 2010