29. apr, 2020   Agencija Oskar, Etiopija, Vodniki  

 

Zgodbe iz Etiopije

Piše vodnik: Bojan Grošelj

Etiopija velja za izvoljeno deželo in je dežela, ki jo je vredno obiskati. Res pa je tudi dežela, kjer marsikateri sopotnik doživi kulturni šok, saj je vse tisto, kar nam je samoumevno, v Etiopiji malo drugače.

Med decembrskim obiskom, smo se ob vrnitvi iz trekinga  v NP Simien ustavili tudi ob poti z namenom, da si pogledamo tradicionalno bivališče. Prijazno smo bili sprejeti. Etiopijci so na podeželju resnično izredno topli, gostoljubni in odprti ljudje. Najprej smo za dovoljenje povprašali moža, ker je Etiopija še vedno patriarhalna dežela. Po njegovem dovoljenju nas je njegova žena popeljala po hiši. Že pogled po hiši  je marsikomu orosil oči. V prvem prostoru je bil dnevni prostor in staja za živino. Otroci so spali nad hlevom. V drugem prostoru je bila zakonska postelja in shramba. Na koncu so nas pozdravili tudi otroci. Bilo jih je veliko in pretreseni smo zbrali denar, imenovan birri in jih dali ženi oz. materi.

Zvečer smo se vsi pod vtisom obiska domovanja čustveno razgovorili o srečanju, ki nam je segel do srca ali pa še dlje.

Naslednji dan, navkljub edinstveni naravi, nam slika prejšnjega dne ni in ni šla iz glave. Sopotnika sta me prosila, če bi lahko konec januarja, ko sem se zopet odpravil v Etiopijo, družini nesel oblačila.

IMG 20191230 162622 770x1024 - Zgodbe iz Etiopije

Oblačila sem prevzel in z njimi pripotoval na januarsko Etiopijo. Ko smo se peljali iz Gondarja proti Debarku, sem svojo željo po izročitvi oblačil zaupal lokalnemu vodniku. Seveda je privolil, a me je prosil, naj mu pokažem sliko te družine. Ko sem mu pokazal sliko, je odvrnil, da je ta družina dobro situirana, saj imajo cela, nič zašita oblačila.

Tako smo se na njegov predlog ustavili ob hiši, ki je bila že na zunaj uborna. Prebivalci so ravno mlatili ječmen in k nam je pristopil možak, ki je imel na hlačah zašito zaplato čez zaplato. Popeljal nas je do hiše, kjer je na postelji iz vej počival njegov slepi oče. V hiši sta bila dva ločena prostora, v enem je bila staja za živino, v drugem pa spalno bivalni del. Lepo smo bili sprejeti, ponudili so nam celo doma varjeno pivo. Mama nam je pripravila Injero, sopotnice so ji pomagale. Že tako uborni so nas postregli z najboljšim, kar so premogli.

Končno se je zgodil trenutek, ko sem jim predal zajetno vrečo z oblačili. Sprva sploh niso dojeli, kaj se dogaja. Sekunda, dve in že so nas začeli objemati, poljubljati in se nam zahvaljevati. Tistikrat smo vsi po tihem zajokali. Na koncu je mama poimenovala in poklicala vse svetnike ter nam zaželela srečno pot in dolgo zdravo življenje.

IMG 20200203 105855m 912x1024 - Zgodbe iz Etiopije

Ganjeni smo se poslovili od družine in v mislih premlevali dogodek, ki smo mu bili priča. Ta pripetljaj se nas je vseh dotaknil in tako smo popotniki, tekom potovanja, delili čevlje, majice…

Pot nas je peljala naprej, med otroke, saj je Etiopija mlada dežela s povprečno starostjo 17,4 leta. Otroci so iskrivi, igrivi in lepi.

Povprečno ima družina v Etiopiji na podeželju od pet in več otrok. Delo na polju je ekstenzivno in potrebujejo delovno silo. V mestih pa imajo največ do tri otroke.

Na našem popotovanju po Etiopiji se z otroci srečujemo dnevno. Sopotnikom predlagam, da otrokom ne dajemo denarja in zaradi slabega zobozdravstva na podeželju tudi ne sladkarij. Otroci, ki smo jih srečevali na poti, so želeli predvsem kemični svinčnik in zvezke.  

IMG 20200204 084442 770x1024 - Zgodbe iz Etiopije

Kaj vse se nam je pripetilo?

Ustavili smo se na pol poti med Bahir Dar-om in Gondarjem sredi ničesar. Okoli nas so bila samo polja in ptice. Nenadoma v daljavi vidimo pikice, ki so postajale pike. Bili so otroci, še dandanes ne vem, od kje so prišli. Tekli so čez polja in pritekli do nas. Prva beseda je bila »Faranji pen, pen (tujec svinčnik, svinčnik). Voznik mi poda vrečo s svinčniki , a otroci kot otroci, neučakani, so se začeli prerivati okoli mene. Voznik vzame palico in jih disciplinira. Postavijo se v vrsto in vsakdo dobi kemični svinčnik. Že smo nameravali oditi, ko vidimo, da še dva otroka tečeta proti nam. Počakali smo ju, bila sta sestra, ki je imela morda sedem let in bratec star štiri leta. Še vsa zadihana sta dobila svinčnika in zvezka. Ne znam opisati sreče v njunih očeh, toda njuna toplina in iskrenost se je dotaknila vseh nas. O njiju smo se pogovarjali še dolgo.

Naslednji prizor. Ustavimo se, da bi si ogledali mlatenje žita. Moškim se je pridružila tudi mati, ima pet otrok, šesti je na poti. Prijazni so, nevsiljivi in tudi oni so dobili vsak svoj svinčnik.

Ko smo se peljali skozi vasi po nacionalnem parku Simien, smo videli, da majhni otroci nimajo plenic: nosijo le majčko nedoločljive barve in to je vse. Marsikateremu otroku se je vlekel posušen smrkelj od nosu do brade … ampak tako je etiopsko življenje, trdo.

Na poti do slapov Modrega Nila so se nam pridružili otroci. Radi klepetajo, morda preizkušajo znanje angleščine. Večkrat slišimo zgodbe, kako radi bi nadaljevali šolanje, a za marsikoga izmed njih se šolanje konča zelo kmalu.

IMG 20200203 105646 m 1024x808 - Zgodbe iz Etiopije

Nekoč smo se ustavili na poti v Aksum, tam je pokrajina divja, da te prevzame. Iznenada se pri kombiju pojavi otrok, od kje le se je vzel? Pokazal nam je, da je pritekel s hriba, kjer pase ovce. 

Na poti proti Lalibeli se ustavimo. Pride punčka, stara morda pet let, na hrbtu nosi mlajšo sestrico … Prizor, ki seže do srca.

S sopotniki smo se veliko pogovarjali o otrocih, nekatere slike nam niso in niso šle iz glave. Etiopija je dežela, ki te pretrese, a hkrati je to resnično lepa dežela.

Pa šole? Šole imajo, saj  želijo dvigniti nivo pismenosti. Po navadi so šole v večjih vaseh z cca 20.000 -25.000 prebivalci. Pouk poteka dvoizmensko in učenci imajo oblečene šolske uniforme.

Šolanje je obvezno, a vseeno otroci, ki bi morali biti v šoli, na destinacijah, kjer so turisti, prodajajo spominke.

Otroci so naše največje bogastvo in njihov nasmeh je resnično tisto, kar šteje in tega je v Etiopiji v izobilju.

»Tuje dežele so ogledala nas samih«, pravi eden izmed Oskarizmov. Ravno na potovanju po Etiopiji začutimo vso resničnost te modrosti. Kar nenadoma se znajdemo v deželi, kjer spoznamo, da ni vse tako samoumevno, kot smo navajeni. To spoznanje nas malce pretrese, a notranje in čustveno izredno bogati. Postanemo, gledamo, čudimo se in z vsakim dnem bolj in bolj vsrkavamo etiopski vsakdan in pridemo do spoznanja, da za srečo res ne potrebujemo veliko.

m 965x1024 - Zgodbe iz Etiopije

Zakaj bi šli v Etiopijo?

Stavek sopotnice pove vse: »Zdaj, ko imam malo strnjene vtise, ti lahko povem, da sem to posebno pot rabila in na njej dobila vse, kar sem si želela. Etiopija niso samo te zgodbe, Etiopija je mnogo več, a ta več se odpre in razprostre na potovanju.«

Vabljeni v izvoljeno deželo.