17. March, 2010   Člani pišejo, Egipt  

Zapis iz Egipta…

 

Zapis iz Egipta…

Pohvaliti moram odlično sestavljen program – Od faraonov do beduinov, ki potnika sicer popelje po glavnih (turističnih) točkah, vendar so te le prijeten izgovor za vpeljavo v resnično, sodobno življenje prebivalcev in načina življenja. Vse to smo vsrkavali z vsemi čuti. Temu primerno teče tudi ritem, ki te prvi dan z zmerno hitrostjo popelje do
pričetka faraonske kulture – piramid, te navduši s papirusovo umetnostjo in te zvečer po leni vožnji, vendar v kaosni kači prometa, odpelje do centra mesta, kjer se čas prične vrteti hitreje. Vitaminizacija z naravnim sokom, okrepčanje z lokalnimi prigrizki, paša oči ob barvnem prepletu na tržnici sadja za sosednjim vogalom in prijetno srkanje ‘šaja’ in puhanje sladke šiše z nasmeškom na licih. Nato hiter skok do ulice in brzinsko najetje taksija. Ta nas zopet leno, a po hitri liniji prometa, pomirjene pripelje do hotela, pomirjala nas je molitev iz taksistovega radia… skok v posteljo in sladke sanje do naslednjega dne.
ISKRICA 1.dne: čeprav bi piramide morale biti vrhunec dneva, se mi je v spomin bolj vtisnil skrivnostni veter, ki je pričel sprva puščavske piramide, nato pa tudi bližnjo Gizo, ovijati v peščeni šal, ki je omogočil odlične pejsaže in s tem tud fotografije.
Drugi dan nas čaka mesto.  Jutranja vožnja, tokrat pod dnevno lučjo, do centra in ogled muzeja, kjer se skrivajo sledi njihove dolge zgodovine. Oviti do čela zaradi peščenega vetra zopet vstopimo v hitre ulice. Prijetno in okusno presenečenje – kušari, mljask, ki ga kar ne zmanjka in ne zmanjka..za posladek še slastni mlečni riž. Polni energije se sprehodimo do Citadele, pogled z nje pa veličastno zavit v belo, peščeno meglico. Nato spust v popolno drugo realnost, Smetiščno mesto, tokrat predvidoma z blagimi vplivi na vohalni čut. Na koncu tega sprehoda nas je pričakal alterego te poti, lepa in edinstvena koptska cerkev Simona strojarja in zanimivi reliefi. Čez še vedno rastoči zid nam je uspelo uzreti čudne lesene stvaritve, kjer se veselo pitajo golobčki. Mrak nas je urno usmeril po poti nazaj, kjer se je sedaj na ulice taiste mestne četrti naslikalo nekaj več urnih nožic, ki so z iskrivimi očmi stopale do nas. Kratka vožnja z busom do Hasanove mošeje in vstop v tretjo podobo mesta, islamski Kairo. Pokukamo v uličico šotorov in zavijemo skozi južna vrata Fatimidskega Kaira do bazarja preprog. Tu zakorakamo preko mostu do ulice Al-Azhar do velikega, barvitega bazarja Khan al Khalili. Dolg in barvit dan nas namesto med nakupe zvabi k čajčku in falaflom. Prijeten klepet in vožnja proti železniški postaji, kjer nas pobere vlak proti sproščenemu jugu.
ISKRICA 2.dne: Kairo se nam je pokazal v neverjetno veliko podobah. Koliko več jih šele skriva? Bom vsekakor še odkrivala..
Zjutraj tretjega dne nas prebudi sonček, udobni sedeži in super ogrevanje (skoraj pokurilo naše torbice in vse kar je bilo v njih), ki so nam podarili ugoden spanec. Vlak s primerno zamudo tiho pripelje v Asuan, popolnoma drugo sliko egipčanskega mesta, s katero smo se prvotno seznanili v glavnem mestu. Tu čas teče počasneje, je pa tako lokalne ‘ljudeke’ (op. Velikega moža Matica) kot tudi nas presenetil navihani hlad, ob katerem je zasmrkal marsikogaršnji nos. Hitro se otepemo odvečne prtljage v hotelu in se po lenem Nilu s feluko in z dobrim upom odpravimo mimo otoka Elefantine, vse tja do botaničnega otoka generala Kitchnerja. No, veter se odloči, da bo naša pot peljala malo drugače, na malo krajši način. Tako nam je usojen le pogled na Elefantino in izkrcanje med drevesastim otočkom, kjer si spočijemo oči in svoje brbončice zopet namočimo v ‘karkade’ čaj. Da dan dobi malo bolj živahen ritem se odpravimo na jahanje kamel  po Zahodni, Libijski puščavi. ‘Opcefizel’, drži se in kamela vstane. Makarena je moja, sosedina je hitro zašprintala, vendar se ji rožica na gobčku malo preveč maje, zato se odloči, da bo šla malo počasneje. Nekaj ostalih pa se prehiteva med sabo. Tišina in prijeten veterc nas spremljata mimo Simonovega skrivnostnega samostana, vse do faraonskih grobišč, kjer se z malo širokim korakom, moški del skupine še malo bolj, odpravimo proti feluki, kjer sta že malo primrznila naša vodnika. Z velikim veseljem se odpeljemo do toplega tuša v hotelu. Zvečer nas presenetijo s ‘fatirjem’, burek – pico, s posebnimi dodatki. Da pa je še prostora za sladico, moramo dokazati še v praksi. Še čaj in ‘karkade’, pa smuk v posteljo, za zgodnje jutranje bujenje in na pot proti Ramzesu drugemu.
ISKRICA 3.dne: nenavadni lokalni vodnik Osama, ki nas je s svojimi ‘dobrimi mačkami’ in ‘starimi kokami, dobrimi juhami’ prijetno zabaval še naslednje tri dni!
Ob treh zjutraj četrti dan hitro na čaj in ‘kafe’, nato pa v našega malega belega dirkača na dogovorjeno točko za konvoj. Med čakanjem v vrsti že spustijo prvo skupino busov, kombijev in avtomobilov, nato pa sledimo še mi. Ravno ko se voznik leno nasloni na kombi in počasi puha svojo cigareto pričnejo vsi pred nami skakati v kombije in pritisnejo na plin. Za njimi tudi mi. Adrenalinsko popotovanje se prične.  Nekaj mestnih stavb, hiš in stari jez vsi ostanejo za nami in prične se ‘deshret’ – puščava, na levo in na desno, tema je še. Nekaj nas hitro pospi, drugi radovedno kukamo kaj vse pomeni vožnja na avtocesti v Egiptu.  Potrobi, pazi prehitevam, štiri ‘žmigovce’ za opozorilo, ali zahvalo? Pa spet vožnja v koloni, pa dvig kazalca hitrosti na 140 KM/H, pa še višje gre, ‘svašta’! Malo zaspimo, nato nas zbudi prvi sončni žarek in jasna luna, ki jo še nikdar nismo videli take. Naš beli  dirkač pa še vedno drvi, vse do kanala, ki vodi do jezer Toška, do velike Vode, Naserjevega jezera, ki napoveduje bližino Abu Simbla, naše končne destinacije tega dopoldneva. Med množico obiskovalcev se izkrcamo, tudi čakanje na WC je tu maaalooo daljše, le malo. Nato končno vstop do velikega templja, vrednega strahospoštovanja in večne romantike, templja ljubezni. Megalomanska podoba, skrivnostni reliefi in projekt premika te gmote nas očara, nekateri pa opazijo le atribute, s katerimi sta se Ramzes in njegova Najlepša med najlepšimi uspela zapeljevati, vsakemu svoje! Zopet čaj! In nato po isti poti nazaj. Pot nam popestri tovornjak, ki prevaža smejoče in v vetru plapolajoče gobčke kamel. Postanek do čarobnega mesta, kjer Izida najde srce svojega ljubljenega in na drugi strani sodobna stvaritev – Veli Asuanski jez, gmota, ki je s svojim rojstvom v Egiptu spremenila marsikaj, v marsikatero smer. Posladkanje z dateljčki in stalno hrustanje so naša stalnica na poti. Še opojnost božanskih vonjav, free massage in prost popoldan za počitek in barantanje po bazarju. Zvečer romantična vožnja s čolnom do nubijske pojedine. Prebudil pa nas je pogled malega krokodila, ki nam je vsekakor popestril večer.
ISKRICA 4.dne: prijetno mestece Asuan in njegov suq, kjer bi popotnik lahko ostal tud kak dan dlje..
Peti dan, dan za počitek, ki ga nekateri izmed nas že pošteno potrebujejo. In ta tudi zaleže. Dan, večer in noč cikcakanja po Nilu na feluki, starodavnem plovilu. Premikamo se proti severu. Med poležavanjem izkrcanje in sprehod med indigo hišicami Nubijcev, ljudi z afriško dušo. Martinčkanje pri hiši z rdečimi vrati in prekrasno buganvilijo, ravno ob pomirjajočem glasu petkove molitve, ki se je razlegala iz mošeje. Po malo daljšem počitku nas povabijo med goste malo nižje, pogostijo pa s čim drugim kot čajem in karkadejem. Hišo polno naredijo nasmeh male nubijske deklice, sramežljive oči njenega bratca in sladek spanec male novorojenke, zavite med pisane rjuhe. Slastno kosilo naših kuharjev in krmarjev. Počitek po kosilu in ob sončnem zahodu zasidranje na lepi obali, katero le nekaj palm loči od Zahodne puščave. Vsi skupaj se odpravimo na nabiranje drv in trsk, nevedoč, da nabiramo municijo za malo večji spektakel. Še boljša večerja in smejoče poskakovanje ob ognju v zvokih bobenčkov, Stella-la-la-Stella-la-la-la, Jupi-ja-ja-Jupi-ja-ja-ja, pa še kaka Trzinka. Srkajoč lokalno pivo in dobre volje se skobacamo v spalke. Potem pa, presenečenje…
TOP ISKRICA 5. dne: miren pričetek večera na feluki, ko se na kup prtljage in spalk usede mali mož in s svojimi robotki in Pikačuji prične uprizarjati tehtanje srca, po faraonsko seveda, v malo prirejeni, svojstveni podobi. Sledi višek večera in tudi mojega potovanja, prva pravljica o polžku Boniju in snežni odeji, ki nam jo je doživeto in z neverjetno bogatim besediščem zrecitiral mladi Matic, na potovanju kasneje krščen za boga Horusa. Hvala Matic! No, da je imel večer svoj uravnoteženi del tandema, pa še presenečenje sredi noči. Nenameravani krivec: nubijski dečki 😉 Pa je zgorelo včeraj najdeno palmino srce..
Odličen zajtrk šestega dne, malo po naše, malo po njihovo, ni pa šlo brez njihove lepinje iz polnozrnate moke, ravno prav pogrete. Prečkanje na drugi breg in pogled na nočni breg, bled spomin tistega, kar nas je včeraj pričakalo, jojmene.. Beli dirkač z novim, umirjenim, starejšim in modrim voznikom nas zapelje do templja v Edfu, kjer naši potniki dobijo imena egipčanskih bogov, tako smo si zgodbico od dinozavrov, pa vse do Horusove zmage nad zlobnim stricem Setom, vsi lažje zapomnili. Slastno kosilo v centru Luksorja, enolončnica, ‘kastrola’ s polno zelenjave in mesom za energije poln dan. Nadaljujemo z največjim in najpomembnejšim templjem v Karnaku, posvečenem bogu Amunu. Sonce pade za bližnjimi hribi ravno ob času našega zaključka ture med starodavnimi svetišči in tekom okoli sreče-nosnega skarabeja, zopet čaj in nenormalno ‘picajzlasto poštirkan’ natakar ter slastna, nostalgična čokoladica ‘Kinder Bueno’. Zvečer prijetna vožnja po bazarju in uličicah Luksorja s kočijami in konji. ‘Škljocanje’ Mutinega templja v soju večernih luči, nakup znamk in dodatna energija z lokalnimi falafli. Sprehod do Bazarja, nekaj malih nakupov in ponovno učenje’ tavle’ ob spretni in sreče polni učiteljici. Pogum za močno nasprotnico zbere tudi moški del nadobudnežev.  Iskanje taksijev in vožnja do sanjskih postelj. Pred spanjem pa še nasmeh ob freski ob dvigalu v tretjem nadstropju. Oziris z dvema pištolama. Ana, hvala za Galaxy!
ISKRICA 6.dne: prekrasno okrašene ulice Luksorja, odštevalnik na semaforju in elektronsko osvetljeni cestni znaki!
Rana ura, zlata ura je prav taka tudi sedmega dne! Gospodov dan smo preskočili in z namenom hitro planili proti drugemu bregu, kjer so nas čakale grobnice zadnjega velikega faraonskega obdobja. Najprej malo dol, nato globlje in nato spet gor in v močnem zasuku navzdol, vmes pa 1000 in 1 znak svete pisave, ki ga poskušamo razbrati. Boginja neba, ki jo vidimo kot velik lok, drugič pa le v podobi malih zvezdic. Še vedno zjutraj, mi pa že močno prebujeni v dan preko hriba proti Njeni palači. Opa, počitek, je še Alah tako želel, no, za ene malo manj sproščujoč trenutek.  Prelep razgled, zopet malo v peščeni megli, kot v Kairu, nato pa spust, na katerem druga najde svoje srce, tokrat iz kamna, tako ne bi smelo zgoreti.. Spet težko pričakovani čaj in Coca-Cola za energijo, pa še martinčkanje. Vzpon od prazgodovinskih debel vse do najsvetejšega dela Hačepsutinega templja. Spet pot pod noge in potovanje do alabastrnih umetnin in ostalih kamnitih stvaritev. Še ogled nekoč pojočega velikana, zadnje kosilo ob Nilu in vožnja proti Rdečemu morju! Zvečer hotel in podarjena večerja, v sobi tokrat ni šla žarnica, temveč tokrat topla voda pod mojimi rokami ni hotela teči. Bo že nekaj več na tem!
ISKRICA 7.dne: za večer, čisto nepričakovano, šov lokalnega mogotca. Imel je sicer eno malo buško na glavi in nekaj prask.  Je pa sekal vse po vrsti, požiral ogenj, obraz potisnil v steklo, hodil po žebljih in visel na mečih, vedno obtežen z nekaj mladenkami iz občinstva, da se ve. Najbolj pa je na ramah zavihtel našo Nefertašo. Sama pa sem se tej obveznosti zmuznila s pestvanjem našega Matica.
Najzgodnejša budnica potovanja nas je počastila osmega dne. Vožnja do katamarana in prijetno zibanje do zgodnjega jutra – dobrodošlica na Sinaju in zopet beli dirkač, sedaj malo večji in z lepimi oranžnimi sedeži. Tokratni voznik spet potomec pravih dirkačev. Postavljen rekord do najstarejšega delujočega samostana na svetu, kjer se najde še kar nekaj Grkov:  Kalosorisate stin Sinai, pedia mou! Sprehod po z opojnimi kadili odišavljeni cerkvi in ogled znamenitega grma, ob katere Mojzes doživi razodetje. Malo manj znan del samostanskega repertoarja pa je vodnjak, kjer je Mojzes srečal svojo drago. Obisk gorskega hotela in vožnja do fantastičnega beduinskega kampa v dolino ‘Hribovcev’ in lisic. Nepozabno kosilo in okusne ter dišeče pomaranče. Še čajček za popotnico in horuk na Mojzesovo goro. Z vsakim korakom se nam odpira lepši razgled na okoliške vršace, nekaj kamel s prestrašenimi jahači-turisti nas prehiti. Po poti nas grejejo postojanke čajnic in za konec sončnega dneva nas nagradi prelesten zahod z vrha gore, kjer je nekoč Mojzes prejemal Božje zapovedi. Osvojili smo jo, zdaj se počasi in vedno bolj nerodno v temi in z lučkami kobacamo navzdol. Z vsako minuto se nad nami odkriva vedno bolj jasno nebo, ki ima tisočkrat več zvezd kot smo jih bili poprej vajeni. Kar nekaj postankov za nebeški pogled in počitek. Ledeni tuš, topla spalka in že komaj pričakovana noč – jutri se prične popotovanje po pravi puščavi!
ISKRICA 8.dne: prvi stik s Sinajsko puščavo, ko smo hitro drveli po novi (avto) cesti.. tisočere barve in oblike, ki nam jih je preko tisočih let podarila narava..
Jeep nas zjutraj devetega dne počaka pred hotelom, prtljaga se naveže na streho in po zadnjem čekiranju se podamo v deshret Sinai! Število gora se manjša, sem in tja nas srečujejo sipine, skalnate gmote bazalta in apnenca, ki jih ponekod obarva železo in drugi minerali. Oblačno nebo nas ne spravi v slabo voljo, razveseli nas iskanje kvarcev, ki znotraj sebe skrivajo kristale, kakor trpeča školjka svoj biser. Počitek v beduinskem šotoru in prvo čajčkanje v puščavi. Vodnica nas preseneti s prvim kanjonom, malo nelagodno pogledujemo na lokalnega, beduinskega vodnika, ki nosi vrv, nebodigavedi zakaj. Premalo se cenimo, saj uvidimo da je premagovanje ožin in na pogled nevarnih delov kanjona lahko čisto preprosto. Kjer pa deluje malo bolj nevarno, uporabimo tisto vrv in zmaga! Za nagrado nas čaka okusno kosilo. Sledi prva sipina, po kateri se poženem po trebuhu, tako kot je priporočala vodnica! Smeha polni si otresemo pesek iz vseh žepov, čevljev in nogavic. Očedimo se pri osemnajtletnem vodnjaku in potujemo na lov za sončnim zahodom. Ob zarji si v zavetrni skali, ki jo je lepo, jamasto izoblikoval puščavski veter, postavimo šotore, ki nas bodo varovali pred hladno nočjo.  Ob večernem ognju si povemo nekaj zgodbic, tudi o kačah in nazdravimo prvi obletnici naših mladoporočencev. Prva noč v puščavi, veter vije vseskozi, da ne bi slučajno pozabili da obstaja.
ISKRICA 9.dne: dočakali smo drugo pravljico o polžku Boniju, tokrat v lunaparku! Toplina ognja, ki prijazno združuje tisoč obrazev in misli vsakega od nas..
Deseti dan, pospravimo šotore in se usedemo k čaju in kavi! Prva dobra po dolgem času, saj si jo lahko pripravimo sami. Najboljši beduinski kuhar nam je pripravil zajtrk, po njem pa smo se odpravili na jutranji sprehod do nove sipine. Vsak si je našel svojo meditacijo: fotografiranje, nabiranje kamenčkov, drugi pa končno dočakali rezanje predolgih nohtov. Na koncu sprehoda nas pričaka prijetna jama, okno v svet, na eno in drugo stran razprostirajoče puščave. Tokrat smučarski spust po sipini in vožnja do starih, starih grobnic. Mali beduinski otroci nas oblegajo z nakitom, mi pa dan nadaljujemo ob veliki skali napisov, kjer so nekoč prebirali  napotke za potovanje. Sledi čaj pri Beduinih. Vse nas nasmeje mali otročič, katerega mama je prelepa beduinska roža.. vsa vesela si vzame ponujeno cigareto in pogleduje kako ujčkamo njenega malega korenjaka. Prihaja Silvestrov večer in preko sipine ugledamo našo oazo. Sprehodimo se po strmini navzdol in se usedemo na topel čaj pod šotor. Po zopet odličnem kosilu se pripravimo za nova vzpenjanja, čaka nas novi kanjon. Ta je prelestno bel in zahteva nove tehnike. Na koncu nas za nagrado čaka prestol! Ob povratku do oaze se vzpnemo na veliko umetnino narave, nenavadno kamnito gobo. V oazi prijetno klepetamo in se pripravljamo na zadnji večer letošnjega leta. Pripravijo nam božansko juho in beduinsko specialiteto, ki jo ponujajo ob praznikih. Zvečer smo kot pravi Beduini, zadekani ob ognju. Zabava nas naš voznik, ki je specialist na svojem prenosniku: kaže nam fotografije preteklih potovanj po Zahodni puščavi in posnetke trebušnih plesov. Malo premraženi in prijetno utrujeni eden za drugim kapljamo v spalke. Novoletni trenutek navihano smukne skozi naše sanje.
ISKRICA 10.dne: neverjeten je pogled na našega beduinskega voznika, ki je po zvočnikih preko mp3 ključa spustil že dolgo ne slišano, romantično glasbo ‘I need love’ in nato preko poskakovanja po skalah še lomilca ženskih src, Banderasa – nepozabna kombinacija in doživljaj! Presenetil pa nas je še dlje, zvečer, kot rečeno, s svojim prenosnikom –  njegovim, zdaj, neločljivim dvojčkom!
Zadnji dan puščave se odvija enajstega dne. Zjutraj nas pocrkljajo z umešanimi jajci na čebuli, paradižniku in zeleni papriki. Še predzadnji beduinski čaj in pot do kanjona. Prijeten vzpon in nagrada – čajnica na vrhu. Ob njej počiva nekaj kamel, v nenavadni skali blizu pa so si Beduini uredili domovanje. Prihajajočo civilizacijo nam naznanja tudi piskanje mobilnikov, ki so zopet prejeli signal in nam z zamudo posredovali vse do sedaj prišle sms-e. Voznik Masaid nas popelje še po nekaj puščavskih poteh, ob času kosila pa nas odloži na prekrasni obali v Dahabu, letoviškem mestecu popotnikov ob Akabskem zalivu Rdečega morja. Ob opazovanju spretnih surferjev, ki lovijo močni veter nam pripravijo kosilo. Pomaranče končno lahko narežem za naša usta primerno, Beduini mislijo da imamo dovolj velika za četrtinko pomaranče. Ob zadnjih grižljajih se nam malo toži po puščavi. Zapeljemo se do hotela in se popoldan prosto sprehajamo po turističnem bazarju za zadnje potrebne nakupe. Zvečer nas pogostijo z ribjimi specialitetami in zdravilno juho. Pred nočnim življenjem nas premaga prijetna utrujenost in hlad.
ISKRICA 11.dne: nasmeh ob pogledu na slastne figove piškote  s sezamom, s katerimi nas je razveselil Masaid nekaj dni nazaj. Pol kile prosim!
Zjutraj zadnjega dne nas čaka še potovanje do Modre luknje, kjer biva kraljestvo koral in roji rib ter ostalih morskih prebivalcev. Prečkamo revnejši severni del, kjer živi lokalno pleme Beduinov. Do Modre luknje vodi nepozabna cesta, kot bi bili v lunaparku! Zaradi hladnega ozračja se opogumiva le dva in zaplavava med ribicami. Nepopisne barve rib, njihovo število pa tudi, kraj kamor se bom zagotovo še vrnila in zaplavala še malo globlje! Dopoldan se končuje, vrniti se je potrebno do hotela in pripraviti za na pot, pot domov..
ISKRICA 12.dne: nagajiv sonček ob srkanju zeliščnega  čaja na obalnem delu Dahaba.. je res že potrebno odpotovat iz te navdiha in ‘miru’ polne dežele?
Zapis nekega potovanja za vas in Misra skozi moje oči,
Maja