31. August, 2016   Agencija Oskar, Oskar piše, Šrilanka   ,

Zakaj tudi moje srce ljubi vodenja po Šrilanki

 

Zakaj tudi moje srce ljubi vodenja po Šrilanki

Piše: Oskar Savarin

Šrilanka je tako neverjetno drugačna od domačih krajev, da nas izziv drugačnosti spremlja v vsakem trenutku. Kot bi se skupini z vstopom vanjo naježile vse dlake po telesu in bi v nekem na pol vzburjenem in na pol ekstatičnem stanju potovala skozi trenutke tankočutnega krmarjenja med še znosnim in zanosnim … Vse v tej deželi je lahko hkrati vrhunsko in hkrati moteče; vsak med nami pa v varnem objemu skupinske dinamike lahko niha od ene do druge skrajnosti; v polno doživljanje sebe v objemu blagoslovljene dežele, ki Šrilanka gotovo je.

OskarNaj bo tropska vročina in vlaga, sopihanje po mnogih stopnicah nekam proti vrhu, obiskovanje budističnih templjev kjer nas granitna tla bodejo v bose noge, naj bo vrhunska neumnost na svetu, ko se skrčeni in zagrizeni sami vase vzpenjamo čez 5.800 stopnic na Adamov vrh; naj bodo veličastni zvoki težkih bobnov v templju Budinega zoba, ko se jim prepustiš in se počutiš kot v filmu Indiana Jonesa; naj bo neverjeten občutek hoje po čajnih plantažah, ko v odprtih opankah med nožnimi prsti začutiš prijateljico, ki ljubi tvojo kri …

Vsaj enkrat nas mora temeljito oprati gost tropski dež, da vidimo, kako se bo na sodni dan zlivalo z neba. Včasih nas presenetijo poplave, ko bosi, z dokler je mogoče zavitimi kratkimi hlačami brodimo po poplavnih bazenih … Nujno je doživeti šrilanški cestni kaos in polžje sopihajoče vijuganje skozi osrednje višavje, nujno se je peljati s šrilanškim avtobusom po odmaknjenih kolovozih vsaj kratek čas in vse poslej bo vele udobje. Nujen je obisk odmaknjenih vasic in šol, “pogovarjanje” z toplimi nežnimi domačini, kot bi bili obiskovalci z nekega drugega planeta … Draži nas njihova mirnost in vpetost v trenutek, vznemirja nas možnost, da bi tudi mi doma lahko zaživeli delček njihovega spokoja; kljub materialni revščini začutimo njihovo bogastvo – kaj vse nam lahko povedo, ne da bi jim bilo treba odpreti usta!

Ljubim potovanja po deželah z močnim nevidnim svetom, kar Šrilanka s svojim Budizmom gotovo je. Prav absurdno je in včasih občutim kot noro krvoločno početje, ko skupine vpeljujem v budistični pogled na svet, v njihovo filozofijo in sožitje z vesoljem, živalmi in rastlinami, miroljubno koeksistenco in  uresničevanje smisla življenja kot ga je učil Veliki Učitelj. Marsikateri izmed sopotnikov prvič začuti, da obstoji več resničnosti in ne zgolj edina naša zveličavna; da ob dobrem razmisleku nikoli ne podreš drevesa ker je živo bitje in ne ubiješ živali pa četudi je komar, saj je umor, umor in je slaba karma slaba sopotnica tudi domačemu življenju. Prav potovanja po Šrilanki so izjemna priložnost izstopiti iz domačih korit in se na polno prepustiti presežnosti, tako zelo prepustiti, da tudi sebe ne moreš več spoznati v svojih odzivih, misih, besedah in dejanjih … Šrilanška zgodba je tako preprosta in hkrati navdihujoča, da je marsikoga navdahnila s spoznanji in ga premaknila v osebni rasti; vdihnila nov pogled nase in svet, to pa je tudi pravi smisel potovanj.

Ayubowan, Oskar