Zakaj v Myanmar?

Piše: vodnica Ajda

Ker je nekaj posebnega in je takšna kot prav nobena druga dežela! Nepoznana je in izolirana, skrita vsa skrivnostna tam med svojimi slavnejšimi sosedami Tajsko, Kitajsko in Indijo. V obliki zmaja se je oblikovala ob reki Irrawaddy in vpela tja med okoliške hribe. Nedostopna je in prav zato ostaja v precejšnji meri takšna, kot je bila nekoč. Težka roka napredka in civilizacije jo je samo pobožala in zelo počasi prodira globlje. Zato je zdaj čas, da obiščemo to prijazno deželo, kjer bo nasmeh postal sredstvo sporazumevanja in iz ure v uro bolj zarisan na našem obrazu.

Burma? Je kolonialno ime dežele, ki je od 1989 naprej uradno preimenovana v Myanmar. Pogosto se o njej govori kot o »Zlati deželi«. Je to zgolj zaradi neštetih zlatih vrhov pagod, ki so posute povsod ali je še nekaj več?

Prvi stik je z glavnim mestom Yangon. Prijazna mešanica tradicije in svetovljanstva, mnogih kultur in središče vsega tam sredi rodovitne delte slavnega Irrawaddya. Yangon je prava moderna prestolnica, kjer za ovinkom od ultra moderne stavbe naletimo na pravo ulično tržnico, kjer prodajajo prav vse, kar si srce poželi in zraven si človek lahko privošči še okusen prigrizek ob kozarcu svežega soka. Z dobrimi petimi milijoni prebivalcev je dom 1/10 vseh Burmancev. Mestu kraljuje veličastna Shwedagonska pagoda, ki v svojem zlatem sijaju razsvetljuje okolico in simbolizira pravo srce budizma v deželi.

»Mandalay« je eno od svojih pesmi poimenoval Rudyard Kipling… Dobrih sto let kasneje je o mestu prepeval tudi Robbie Williams… Danes je pot do Mandalaya lažja in hitrejša, kar po zraku pademo v še eno mestno vzdušje, kjer še vedno diši po kolonialnih časih. Kraljuje mu slovita kraljeva palača in mandalajski hrib, od koder v barvah sončnega zahoda občudujemo eno najlepših slik… Mesto ima in ponuja prav vse, kar človek mestnega potrbuje. A najlepše je tisto najbolj preprosto. Vožnja s čisto posebno rikšo po ulicah in večerji naproti, polna skleda smeha v večeru z »brkatimi brati«…

Okolica Mandalaya ni samo počivališče nekdanjih prestolnic. Je živa in pisana, presenetljivo pestra in čarobna. Prepleta se staro z novim in slike se vrtijo pred nami kot v kakšni dia projekciji. Potem, ko stotine menihov pospremimo k zajtrku, njihovemu edinemu dnevnemu obroku, se nam oči ustavijo na najdaljšem tikovem mostu na svetu. Najlepše je obstati s skodelico zelenega čaja v roki in samo opazovati. Morda reči kako besedo s sramežljivimi domačini. Ali pa samo podeliti še in več nasmehov. Premagati še eno serijo stopnic in si prislužiti še en čudovit razgled na neskončne gričke iz katerih kukajo tiste zlate pagode…

Čas se kar sam prestavi nazaj, ko se vkrcamo na trajekt proti Baganu. Mogočen Irrawaddy kliče k sebi in v ranem jutru že plujemo po tej glavni življenjski žili Myanmara. Omogočila jim je preživetje in jih privabila prav sem, da so si tu ustvarili življenje. Ob njej so zrasle prve prestolnice in večja mesta in predstavlja tudi dobro povezavo med njimi, saj velja za eno najbolj plovnih rek v Aziji! Dolga prbl.2000 km začenja svojo pot na skrajnem severu Myanmara in se izliva v morje južno od Yangona. Pluti po njej je eno lepših doživetij in stapljanja z okolico ob reki, uživanja v ležernosti in podoživljanja preteklosti, ko je to bila ena glavnih poti. Kot plovba sama, je tudi v prihodu na cilj kanček staromodnosti, saj v pristanišču čakajo konjske vprege da popeljejo prišleke v izbran začasen dom…

Stara prestolnica in danes majhna vasica Bagan je kraj prbl. 2200-tih templjev. Vsi ti so delo mogočnih kraljev in so nastali med 11. in 13. stoletjem, v dobrih 200 letih. O njih bereš in vidiš fotografije, a le vzpon po ozkih zavitih stopničkah na enega izmed templjev razkrije tisto pravo razsežnost. Odpre se pravo polje templjev. Več jih je, kot bi jih lahko prešteli in povsod so, zdi se da neskončni. Fotoaparat komaj zabeleži vso to lepoto a tisto najlepše, tisto presenečenje ob odkritju, se zapiše na naš trdi disk. Spodaj med templji se vijejo potke in kamorkoli zaviješ, čaka nekaj nepričakovanega! Vmes žive ljudje v mirnem vsakdanu tihe vasice in prepleta se staro z novim v čarobno brezčasno zgodbo!

Skoraj 90% prebivalcev Myanmara je budistov. Gojijo theravada oz. »originalni« budizem in se trudijo čim bolj slediti Budinemu originalnemu sporočilu. Kljub temu so še vedno močna tradicionalna verovanja. Najbolj zanimivo je oboževanje 37-tih nat-ov, ki se je ohranilo iz animističnih časov pred prihodom budizma. Nat-i so danes še kako živi v življenjih prebivalcev Myanmara. Gre za nekakšne duhove, ki si lahko celo prilastijo določen kraj ali osebo ali celo področje življenja. Domačini verjamejo, da človeka lahko obsede nat, zato je spoštovanje le-teh izjemno pomemben del verovanja in tudi vsakodnevnega življenja v Myanmaru.

Gora Popa je eden od krajev, ki so si ga prilastili nat-i. Vulkanskega izvora, bazaltna monolitna »gora« kraljuje sredi pokrajine v bližini Bagana. Je najpomembnejše središče za čaščenje nat-ov v državi. Na gori jih živi vseh 37 in zato je vzpon po stopnicah do vrha nekaj čisto posebnega. Pomembno je, da v tem času ne preklinjamo, ne mislimo nič slabega o drugih in nimamo pri sebi niti koščka mesa. Prav tako domačini verjamejo, da naj človek ne bi bil oblečen v rdečo ali črno barvo! Pot do vrha je posuta z oltarji in manjšimi tempeljčki, prav tako tudi vrh sam. Kot pika na i je tudi razgled na okolico fantastičen in ves trud je poplačan v trenutku!

Cesta se vije med mnogimi polji riža, nasadi sadja in palm, med vasicami kjer so hiške lesene in nam prebivalci navdušeno mahajo v pozdrav! Kar naenkrat se vzpne v novo sliko, v kraljestvo hribov in v osvežilen gorski zrak. Od tu peljejo k ljudem ozke stezice, ki se vijejo po hribčkih in dolinah in z vsakim ovinkom naslikajo novo pokrajino. Zemlja služi ljudem in omogoča rast mnogim uporabnim poljščinam, s pridelavo katerih si domačini omogočijo preživetje. Tukaj raste tudi tisti okusen zeleni čaj, ki je na voljo v vseh čajnicah brez kakršnegakoli plačila. Zeleni čaj je tukaj namesto vode. Domačini so prijazni in se radi pogovarjajo. Seveda govorijo samo svoje narečje in ne razumejo nič drugega. A kmalu ugotovimo, da sploh ni pomembno, kateri jezik kdo govori. Kajti zmenimo se vse in drug drugega odlično razumemo. Če temu dodamo še veliko smeha, je tukaj odličen recept za živahen večer med prebivalci gorskih vasic. Vsaka vasica je dom nekega plemena in vsako pleme ima svoje navade. Življenje je preprosto in domovanja so skromna. A kaj bi to, ko pa je toliko dobre volje!

Kar naenkrat se potke iz hribov začnejo spuščati proti dolini in tam nekje v daljavi se prikažejo prvi obrisi čudovitega jezera Inle. Že hitimo po poti in cilj se vedno bolj bliža. O, kako smo ga čakali, to čarobno jezero! Čolni že čakajo in v njih prijazni strici, ki nas popeljejo preko jezera do našega lastnega plavajočega domka. Hiške na kolih, plavajoči vrtovi, simpatični drevaki na drugačen pogon, mogočni templji, samostani, neskončnost. Jezero Inle je drugo največje v Myanmaru in zajema kar 116 km² površine. Kljub velikosti je precej plitko pri največ 4m globine, a prav zato omogoča gradnjo vasic na kolih in urejanje nenavadnih plavajočih vrtov, katere obdelujejo kmetje kar iz čolnov. Najlepše je prenočevati kar tam nekje sredi jezera v svojem lastnem plavajočem mini kraljestvu…

So to tiste čudovite slike, ko sonce vzhaja ali zahaja in opazujemo ribiče pri delu ter se prepuščamo prepletajočim se barvam? Ali večerja ob soju svečk, ko nad nami svetijo zvezdice v jasni noči in se počutimo kot da smo tako daleč stran od ponorelega sveta… Kaj pa neskončna plovba na tradicionalnem drevaku med simpatičnimi vasicami… Opazovanje mirnega življenja ob jezeru, kjer se je razvila čisto posebna kultura. Kramljanje z mimoidočimi med sprehodom po kakšni vasici na trdnih tleh in vedno znova presenečenje nad gostoljubnostjo…

Na koncu potovanja, ki daje toliko pozitivne energije in nas poživlja, čaka še tista prava sprostitev. Na eni od redkih plaž Myanmara, kjer ni težko najti kotička le zase. Tukaj je vse tisto, kar lahko pričakujemo od še enega začasnega »raja«. Je beli pesek in toplo turkizno morje. So pisane ribe in tiste palme, ki dajejo še kako potrebno senco. Obilica izjemno okusne morske hrane in tisti najlepši sončni zahodi… Ko se veličastna krogla dotakne morja in ne veš več, kje se morje konča in začne nebo…