25. January, 2010   Člani pišejo, Egipt  

Zakaj imam rada Egipt?

 

Zakaj imam rada Egipt?

»Veš Nina niso vsi Egipčani taki. So dobri in malo manj dobri ljudje. A Bog vidi vse, ne skrbi«, mi je dejala Fatma, ko sem ji razburjeno pripovedovala, kako grozno sem se kregala s taksistom v Kairu. Seveda sva se z gospodom, ki je vozil taksi, že prej zmenila za ceno, kar je nuja v teh krajih, ampak tokrat ni šlo. Glasno sva se prepirala sredi ulice, preklinjala drug drugega, vsak v svojem jeziku, mimoidoči pa so se ustavljali in opazovali kdo bo zmagal. Pohlep z njegove strani je bil prevelik in trma z moje strani enako velika. Zato nisva prišla skupaj. Tako se je lep sončen dan v Kairu zame v trenutku prevesil v živčno vojno. Na koncu je vsak malo popustil in se besna razšla.
Ko sem prišla v svoj dom v Kairu, mali hostel sredi 23 milijonske prestolnice, sem vse skupaj najprej zaupala Karimu, lastniku te prave male hotelske oaze, kjer bivam. Karim je odreagiral na pravi ‘moški arabski način’ . »Zakaj me nisi poklicala, bi že jaz poračunal z njim. Takih ljudi nimam rad«, se je jezil name in razlagal, kako bi opravil s taksistom. Kakor koli že, v situaciji nisem poklicala njega, ker sem stvar vendarle nekako rešila. Vseeno pa sem kasneje morala zgodbo povedati še Fatmi, ki malo bolj razume naš ženski svet.
Fatma je moja ljuba prijateljica, beduinka s Sinaja. Spoznali sva se letos poleti, obe sva bili takoj navdušeni druga nad drugo; ona, da se od mene lahko uči angleščine, jaz, da se od nje naučim arabščine. Ko ji pripovedujem zgodbo s taksistom, mi pravi: »Ne bodi tako razburjena. Umiri se. Pomisli kakšne ljudi spoznavaš v moji deželi ob drugih priložnostih. Kdo smo, zakaj smo taki in ne drugačni«, se smeji Fatma.
Ob njenih besedah sem se malo umirila, in se res vprašala, kdo so ljudje, ki jih spoznavam v Egiptu. Predvsem pa sem začela razmišljati, zakaj imam to deželo tako neskončno rada. Kaj me vedno z vsem srcem žene v to deželo, ki jo čutim kot prijazno in domačo? V hotelski sobi sem ležala in razmišljala o tem dneve in dneve. Drugega nisem počela, kot da sem razmišljala o tem, kaj ima Egipt, da me tako strašansko privlači?! Odgovori so prihajali hitro, a z vsemi nisem bila zadovoljna. ‘Lepi fantje, lepo in poceni življenje, zgodovina dežele, drugačna pokrajina, kultura, tradicija, uspešni shopingi, drugačnost lastnega življenja’ …
Nato se malo nejevoljna in razmišljujoča nekega dneva odpravim na kosilo v bližnjo lokalno restavracijo. Vedela sem, da ne potrebujem veliko denarja za piščančjo shawarmo in felafel, nisem pa preverila, koliko denarja imam v žepu. Ko sem prišla v restavracijo, sem ugotovila, da imam štiri funte premalo (okoli pol evra). Nisem vedela, kaj naj storim. Nekaj sem dobesedno ‘bluzula’ tam v restavraciji, nato pa mi blagajnik reče: »gospa, ne bodite nervozni. Vsak dan vas vidim, ko hodite mimo nas. Očitno tu blizu živite. Pojejte obrok, denar boste prinesli kasneje. Bolj je pomembno, da pojeste vaše kosilo, kot pa da se obremenjujete z denarjem,« mi reče in potisne hrano pred mano.
Ko sem prežvekovala tisto kosilo, sem se res počutila neumno, saj se mi je ogovor na vprašanje ‘kaj me privlači v tej deželi’ pokazal kot na dlani.
Ljudje. Egipčani so tisti, ki danes delajo Egipt to, kar je. Egipčani, cela množica jih je, okoli 83 milijonov je tistih, ki delajo to deželo neponovljivo in vedno znova enkratno. Pa ne zaradi tega, ker so popustili pri mojem kosilu, ampak zaradi sočutnosti, ki jo znajo pokazati. Zaradi njih samih. Egipčani so tankočutni in hkrati temperamentni ljudje. Tako kot mnogi Arabci.
Ob razmišljanju pri kosilu sem se spomnila na dogodke predvsem pa na ljudi, ki doprinašajo k moji ‘zaljubljenosti’ v Egipt. Spomnila sem se Mohameda, ki ima čajnico na Khan al Khaliliju in je vedno vesel, če imam kaj jemenskega tobaka v rezervi, Karima, ki je že vajen, da k njemu pridemo na stranišče in ob tem dobimo še čajček. Ibrahima, ki nam cel dan kuha in nas zvečer še zabava z nubijsko glasbo. Dalal, ki nas vedno znova preseneti z njeno spretnostjo barvanja z kano. Mohamed v Asuanu nam proda odličen karkade. V tej čarobni deželi živi tudi Marwa, moja učiteljica arabščine, ki me hoče na vsak način omožiti, pa Farag, puščavski vodnik, ki je včasih kar ljubosumen, ker si imava z njegovo Fatmo toliko za povedat. Halima je beduinka, s katero sva se spoznali pri nabiranju čaja na Katarini. Dekle se je zdaj malo tudi zaradi moje spodbude odločila za študij prava in je prva ženska iz njene vasi, ki se je vpisala na univerzo. Osama je najboljši vodnik v deželi in vedno znova me preseneti s kakšno novo slovensko frazo. Predsvem pa sta tu Gabaly in Selama, s katerima se imamo najraje.
To so samo nekateri izmed ljudi, zaradi katerih se splača vračati v deželo. Torej v Egipt, ki ponuja pestrost, barvitost, strastnost, veselje. To je dežela, ki osvobodi duha in ko duša poleti visoko nad oblake.
Nina Mavrič