Z Marjanom Ogorevcem v jordansko veličastje
Pozdravljena Oskar in Marjan!
V zadnjem času, pred odhodom v Jordanijo se mi je vedno bolj pogosto dogajalo, da sem padala v občutek pomanjkanja časa, napetosti, da ne morem stlačiti vse v en dan, v občutek, da nekaj ni narejeno. Pri delu je bilo preveč občutja nemira in to mi ni bilo všeč. Čeprav sem se trudila izstopiti iz tega (se zjutraj “naštelala”), sem preveč pogosto padala iz mirnega ritma in sem morala popravljati smer.
Ko sem prišla s potovanja, mi je bilo za začetek vse preglasno in vsi so bili nekam prehrupni, v službi pa sem se neverjetno lahko skoncentrirala za delo, čeprav je bila puščava še globoko v meni, nisem lovila svojih misli vse na okoli, tako kot po navadi. Zaključna meditacija – zapiranje zgodbe je bila očitno učinkovita!
Čistilna meditacija (pospravljanje stvari, ki jih ne potrebujemo) je tudi imela takojšnji učinek. Po očetu je ostalo še nekaj večjega orodja, ki pa ga jaz nimam kaj uporabiti, dva dni po mojem prihodu domov, je prišel naš znanec/prijatelj vprašat, če slučajno pri nas tega ne potrebujemo več, ker njim bi pa to zelo prav prišlo – in je šlo – treba mi je bilo migniti samo z mislimi, še s prstom ne),… saj je ostalo še marsikaj, samo tole je šlo takole z lahkoto.
Sedaj sem bolj v miru, v sebi imam več miru. Čas mi drugače teče (kot, da je dobil druge dimenzije) – bolj počasi, včasih, ko pogledam na uro kar ne morem verjeti, da je šele “toliko ura”, in pri delu določene stvari naredim hitreje kot prej, nekatere pa se mi zdijo sploh nepotrebne, lažje kako stvar odpovem.
Hitenje, nervoza in neravnovesje drugih me ne spravi več iz tira. Sploh se ne dam motiti in ne padem v “zgodbe”drugih in se ne podrejam več drugim energijam. Počutim se, kot da bi gledala vse skupaj nekje iz obrobja. Včasih vidim, da se drugi mojega miru kar malo nalezejo. Upam, da to stanje uspem zadržati še naprej….
Osvobodila sem se tudi pogostega nedoločljivega tiščanja in tesnobe v prsih, ki se je prej kar pojavljalo v meni in nisem mogla najti razloga zakaj in tudi tega nisem znala odpraviti. Zdaj se mi kar malo čudno zdi, kot bi nekaj manjkalo! Sem pol lažja in lažje diham.
V puščavi sem jasno spoznala, da sem doma z nekaterimi ljudmi zgubljala energijo in jim v bistvu nehote dopustila, da so me “spili”. Odločila sem se, da mi tega res ni treba in da bom po vrnitvi bolj jasno postavila svoje meje. Za enkrat mi uspeva.
Na tako potovanje se mi zdi iti smiselno večkrat, saj življenje je tekoče, gre naprej, nabirajo in odpirajo se nove stvari. Vedno pokuka kaj novega na dan. Doma nekaj odpreš in ozavestiš, na takem potovanju pa potem utrdiš, nadgradiš … Tako kot tudi ni zadosti, da bi si zobe umil enkrat za vselej …
Bilo je tudi nekaj komentarjev, da sem nekam drugačna, kaj se mi je finega zgodilo, pa vsi niti niso vedeli, da sem kje bila, tako da ljudje so opazili razliko.
Res super, Marjan in Oskar, za idejo, da sta se spomnila, združila moči in pripravila taka potovanja. Potovati k sebi, v drugi deželi, drugačnem okolju, v drugi kulturi, kjer delujejo drugačne energije, doživeti deželo in sebe hkrati … To je delavnica, potovanje, odklop in dopust – vse v enem.
Vsako sredo posebej se veselim naših skupnih meditacij in zelo pogosto sem z mislimi v puščavi, s celotno skupino.
HVALA Marjan in Oskar,
naj vama sije sonček z vseh strani … ter daje moč in podporo pri novih podvigih …!
Irena
Z Marjanom Ogorevcem v Malo Azijo
Z Marjanom Ogorevcem v Sinajsko puščavo
Z Marjanom Ogorevcem v jordansko veličastje