07. nov, 2012   Agencija Oskar, Jordanija, Jordanija z Marjanom Ogorevcem, Oskar celostno  

 

Osebne zgodbe iz potovanja – drugič

 
Simonina zgodba
Jordanija je čudovita dežela, polna mehkih oblin in neštetih odtenkov rožnate. Na vsakem koraku te preseneti s kakšno novo lepoto. Znamenita Petra, ena najbolj fotogeničnih svetovnih čudes, je v resnici še veliko bolj impresivna, kot na fotografijah. Ne samo veličastna arhitektura, popolnoma te razoroži energija na teh svetih krajih.
A kljub vsem tem lepotam sem se na potovanje v resnici prijavila z namenom, da s pomočjo terapevta razrešim kakšne boleče travme iz preteklosti, ki jih sama ne zmorem rešiti. A ne da bi se zavedala, sem največji del opravila že pol leta prej, ko sem se na potovanje prijavila. Čeprav sem si močno želela na to pot, sem oklevala.
Kaj pa če se mi kaj zgodi, sem rekla, potem bodo otroci ostali brez mame!
Tudi v Šiški te lahko povozi avtobus, je modro pripomnila moja sestra, in bodo otroci ravno tako ostali brez mame.
Bolje, da te v Jordaniji ubijejo Arabci, kot pa da te v Šiški povozi avtobus, je zaključil debato moj mož.
Odločitev je padla. Konec marca sem se prijavila na potovanje in ga nato zakopala globoko v podzavest. O potovanju nisem hotela razmišljati, saj so vsakič na dan skočili močni občutki krivde, ker na potovanje odhajam sama, brez družine. Celo tako globoko sem ga zakopala, da sem pozabila izdelati nov potni list, dokler ni bilo že skoraj prepozno.
Na potovanje sem prinesla seznam najbolj bolečih dogodkov iz preteklosti in odločena sem bila, da enega po enega predelam in za vedno pustim v puščavi. Imela sem cel kup vprašanj, na mnoga sem odgovor dobila že med predavanji, ki so potekala skozi celo potovanje. Ko je Marjan pričel z individualnimi terapijami, se dolgo nisem upala priti zraven. Po glavi mi je rojilo kup vprašanj. Kaj naj ga vprašam? Katero je najpomembnejše? Ko sem se končno opogumila, pa je iz mene samo od sebe butnilo: zakaj sem jaz tako žalostna? Zakaj kar naprej pričakujem, da se bo zdaj zdaj zgodila kakšna katastrofa? Zakaj me je tako strah za otroke? Še preden sem povedala do konca, so me oblile solze.
Zdi se mi, da je Marjan že poznal odgovor, ampak vseeno je z značilno kretnjo preveril biopolje. Nato mi je pojasnil od kod izvirata vsa ta moja žalost in strah za otroke. Peljal me je v dogodek iz preteklosti, ki me je hromil celo moje odraslo življenje. Sesedla sem se na skalo sredi kanjona. Nenadoma sem začutila vso žalost tega sveta. Razjokala sem se, da je odmevalo daleč naokoli. Ko pa sva dogodek sprocesirala in je energija spet stekla, sem začutila neskončno olajšanje. Kot da bi odvrgla tono težko skalo, ki me je dušila. Nato sem ves dan sama hodila po puščavi. Umaknila sem se daleč stran od skupine. Kot kakšen film so se mi prikazovali prizori iz življenja, ki jih nekoč nisem razumela, zdaj pa sem v luči novih informacij začutila njihov  pomen in povezave. Ves dan sem jokala. A to so bile solze olajšanja, ganjenosti, sreče.  Zamudila sem večerno meditacijo. Od utrujenosti sem zaspala še preden so ostali pojedli večerjo.
Nadaljevanje potovanja je bil en sam užitek. Če je bil prej vsak korak v mehkem puščavskem pesku napor, sem zdaj hodila lahkotno kot ptiček. Uživala sem v veličastnih razgledih, kot majhen otrok sem se valjala po rožnati peščini. Čutila sem vsako kapljo dežja, ki se je zdel kot čudež v puščavi.
Še vse naslednje dni do konca potovanja so se kot sestavljanka sestavljali majhni nerazumljeni delci mojega življenja v veliko jasno sliko.
Domov sem se vrnila polna energije in neskončno lažja. Ko danes objamem svoja otroka, me ni več strah zanju, vem, da bo vse dobro. Ko sem možu doma pripovedovala o svoji izkušnji, je, strojnik po duši, rekel le: saj tudi če je placebo, važno, da deluje.
In kaj ima to vse skupaj opraviti s seksom, boste vprašali. No, to je pa že druga zgodba.
 
Avtorica teksta in forografij: Simona Tomažič