28. september, 2011   Agencija Oskar, JAR-Južnoafriška republika, Vodniki  

Z avtom po Južnoafriški republiki – 1.del

 

Z avtom po Južnoafriški republiki – 1.del

 
OD ADDIS ABEBE DO CAPE TOWN-A
 
Usodni klic in odločitev, kaj pa viza?
Sedim v Addis Abebi v nekem barčku, se predajam opojnim kavinim napitkom in ostalim radostim Etiopije, nakar prejmem klic iz Slovenije. Glas na drugi strani me vpraša če sedim? Seveda, zakaj? Kaj pa če bi šel ti malo raziskovat Južnoafriško republiko, mi pravi. Po kratkem razmisleku (1 sekunda) odgovorim, da lahko, edino vizo bo tu malo težje dobiti. Ni problema pravi, mi ti kupimo notranji let iz Addisa v Johannesburg, ti pa zrihtaš vizo. Nič lažjega, saj v Etiopiji je birokratski stroj izjemno učinkovit. Porabil sem vsega skupaj 10 dni za prepričevanje južnoafriških oblasti, da nimam slabih namenov in da bom njihovo državo v dogovorjenem času tudi zapustil. Glavna težava je bila seveda v tem, da sem bil verjetno prvi Slovenec, ki je v Addisu pridobival njihovo vizo.  Kakorkoli že, po desetih dneh je viza nalepljena, »notranji let« je kupljen, samo še na pot je treba. Poslovim se od etiopske družbe in naslednji dan poletim proti Johannesburgu.
Kaj sploh vem o JAR in prvi stik z enim najbolj nevarnih mest v Afriki.
Zanimivo, da nikoli nisem prav zares razmišljal o obisku JAR. Niti nisem vedel kaj dosti o njej razen tega, da je nevarno, da so imeli v preteklosti težave, da od tam prihaja Nelson Mandela ter seveda da bo tega leta tudi svetovno prvenstvo v nogometu. Splošne stvari, ničesar takega kar bi me vleklo tja. No še preden sem zapustil Etiopijo sem se bolj podrobno poglobil v državo in izvedel marsikaj, navdušenje in veselje ob obisku pa je bilo posledično toliko večje. Na letalu je vladalo zanimivo vzdušje saj je bilo ravno dan prej sestreljeno letalo Ethiopian Airlines v Libanonu, ko pa smo pristali v Johannesburgu je večini na letalu močno odleglo. Johannesburg je mesto z okrog 4 milijoni prebivalcev, slovi pa kot eno nevarnejših Afriških mest. Mit ali legenda? Bomo videli. Na letališču me pobere receptor hostla v katerem sem rezerviral sobo in dogodivščina se začne. Vožnja proti hostlu je zanimiva, vozijo po levi, prometa je ogromno, ceste dobre, okolica urejena,… nič kaj podobno predstavam o mestu. A kmalu se pokaže druga plat mesta. Okoli večine stavb so visoki zidovi, na njih žice z opozorilom, da skozi njih teče 40,000 voltov, varnostniki, napisi security in podobno. Vsekakor zabavno. No sprehod po centru mesta kasneje je minil brez težav, ravno tako kot tudi obisk Soweta, glavnega mesta upora proti aparthaidu. Soweto je najrevnejše okrožje mesta, z okoli 2 milijona prebivalci in popolnoma drug svet kot samo mesto. Tu se je mladina leta 1976 uprla belemu okupatorju in se začela boriti za pravice, za svobodo. A dogodki od takrat so za nami, Soweto pa je danes slikovito, kulturno umetniško mesto s prijaznimi prebivalci, ki se malo čudijo vsakemu belcu, ki se sprehaja tu skozi. Seveda ne sam ampak v spremstvu.


 
1500 km v 30-tih urah na vlaku!
Čaka me težka odločitev. Ali grem od tu z avtom proti jugu ali pa iz Cape Towna nazaj gor. Odločim se za vlak do Cape Towna, saj naj bi bilo to ena izmed lepših poti z vlakom na celini, nato pa bom najel avto in šel nazaj proti Johannesburgu. Zgodaj zjutraj vstanem, pred hostlom me že čaka taksi in me odpelje proti železniški postaji. Tam vlada popolni kaos, saj ni bilo elektrike, nobenih luči, računalniki ne delajo, karte ne morejo izdati in nas kar tako brez kart napotijo na peron, kjer smo čakali na nadaljnja navodila. Čez nekaj časa pride gospod in na vlak nalepi seznam potnikov in sedežni red. Pravi, da kart ne rabimo, saj bodo vse uredili kasneje na vlaku. Poiščem svoj prostor in pot proti jugu se začne. Sem v 4 posteljnem kupeju, sostanovalcev trenutno ni videti, čaka pa me 30-urna in 1500 km dolga pot proti Cape Townu. Spanje, sprehajanje po vlaku, gledanje skozi okno, fotografiranje, kava, hrana,… Potujemo skozi izjemno raznoliko pokrajino, od puščave, do gozdov, preko hribov, skozi mesta,… Tu se mi prvič pokaže tisti čar države. Njena raznolikost. Po približno 28 urah pridemo na obrobje Cape Towna, po prebranem sodeč enega najlepših afriških mest, ki leži ob vznožju mizaste gore in blizu rta dobrega upanja. Izstopim iz vlaka in poiščem taksi, ki me odpelje do hostla nekje v centru mesta.

 
Je to res Afrika? Svetovljanski Cape Town preseneča tako in drugače!
Cape Town navduši takoj. Kot da sem zapustil Afriko in se znašel nekje v središču kakšne zahodne metropole. Urejeno, čisto, velike stolpnice, nakupovalni centri, polno ljudi, turisti,… zanimiva sprememba. Ustalim se v hostlu, spoznam nekaj popotnikov in skupaj začnemo raziskovati mesto. Imel sem precejšno srečo, da sem v Cape Town prišel ravno v času otvoritvene tekme na novem stadionu. To je pomenilo, da je bilo v mestu ogromno navijačev, ki so z vuvuzelami razgrajali po ulicah. Super vzdušje se je nadaljevalo v noč, Cape Town pa je seveda znan po svojem divjem nočnem življenju. In ja, res je divje. Jutro prinese nov dan in počasi moram ugotoviti kako bi prišel nazaj do Johannesburga. Najbolj svobodna je zagotovo, da najamem avto in se sam peljem na drugo stran države. Malce sprašujem naokoli kako in kaj, kakšen avto je primeren, koliko časa,… Pade odločitev. Najamem malo modro Kio Picanto s katero »naj bi« prišel nazaj gor. Preden zapustim Cape Town se z ladjo zapeljem na otok Robben, kjer se spoznam z bojem Nelsona Mandele in ostalih za pravice črnega prebivalstva, ter z gondolo na mizasto goro od koder se mi odpre res neverjeten pogled na Cape Town in okolico. Potem pa se začne pustolovščina z mojo »modro raketo«.

 
Matej Hudovernik