Vzhodno-turški utrinki
Zgodbe skupine, ki se je z Brnika na pot proti Njegovemu veličanstvu podala 21. junija 2008.
Vsako potovanje prinese svoja, enkratna doživetja. Zato je tudi vsak potovalni dnevnik edinstven in unikaten. Pričujoča izdaja potovalnega dnevnika nima datumov, nima dnevov, nima zapisov kdaj smo vstali, jedli, pili in svoje dneve zaradi ‘vertikalnih prepihov’ preživljali v občudovanju turških stranišč. Ima pa ta potovalni zapis zgodbe, v katerih nastopajo samo glavni igralci. Stranskih vlog tu skorajda ni.
HALIS NA RAFTINGU
Rafting po reki Çoruh vedno paše. Takrat smo ravno na polovici potovanja, dan je prost in nekaj osvežitve pride še kako prav. A rafting je rafting. Ne gre za tako hud spust po reki, ki bi odločal o našem ‘biti ali ne biti’, lahko pa ta spust odloča o ‘biti ali ne biti’ naših fotoaparatov. Halis je bil edini (vsaj na našem čolnu je bil edini), ki je pokazal svojo iznajdljivost in se z raftinga ponosno vrnil z lastnimi fotografijami.
Namestili smo se v naše čolne, še enkrat preverili jopiče, čelade in naše nožice, če so zataknjene ob dno čolna, nato pa smo jo mahnili po reki navzdol. Vmes smo presenetljivo ugotovili, da nekdo iz tričlanske spremljevalne posadke ni čisto prepričan katera je leva in katera desna. Pa saj, ali je to sploh pomembno, nas ‘turistov’ je bilo v čolnu veliko več, ga bomo že naučili. In medtem, ko pridno veslamo enkrat levi naprej, drugič desni nazaj, in ko je bila voda bolj mirna, se Halis odloči, da je čas za fotografiranje. Okoli vratu je nosil malo modro torbico, katero je začel počasi odpirati. Vsi ga gledamo, le kaj ima? Nato iz torbice potegne plastično embalažo okusnega grškega sira in nekateri se razveselimo, juhu malica. A znotraj je bila neka temna stvar, potegne jo ven in glej – etui fotoaparata! Halis, fotoaparat imaš sabo, pazi, da se ne zmoči, mu vsi prigovarjamo. On pa mirno začne fotografirati visoke hribe v okolici in nas v čolnu. Super, ideja je bila vsem takoj všeč. Vsi smo se veselo nastavljali pred njegov objektiv, dokler nismo morali spet zavihati rokavov in veslati kot pravi profesionalci.
ŠIVANJE GLAVE NA NAČIN ‘TAKO TO DELAMO V ŞEBINKARAHISARJU’
Şebinkarahisar je zaspano mestece tam nekje… v Turčiji. Mesto ima en hotel, hotel pa eno posebnost, ki so jo umestili v notranjo opremo kopalnic. Tu so namreč radiatorje namestili pod strop, na višini, ki je ravno pravšnja za enkratno boleče doživetje kopalniškega dekorja. Ta luksuz, ki ga ponuja omenjeni hotel, si je privoščil Andrej. Zjutraj pride k Sulejmanu v recepcijo, mu pokaže glavo in reče: ”Se mi zdi, da tole diši po zdravniku.” Sulejman gleda glavo, nato gleda še Andrejeva žena Marjeta, gledamo še ostali. Ja, Andrej je moral kar krepko začutiti razporeditev elementov v kopalnici. Odločimo se za obisk zdravnika.
Z Andrejem se odpraviva do bližnje bolnišnice, ki je bila kljub zgodnji uri, že polna čakajočih ljudi. Vsi naju sprva malo čudno gledajo in končno se le nekdo izmed osebja ustavi pri nama. Po turško naju vprašajo kaj želiva, pokaževa na glavo in obema je kmalu postalo jasno, da bo stvar potekala v turščini, o kateri nisva imela pojma. Najprej se mladi zdravnik in njegova asistentka odločita, da bosta vse skupaj le namazala z nekim mazilom in zaščitila z velikim obližem. Ampak rana je bila kar globoka, zato z Andrejem vztrajava pri šivanju. Pokaževa jim na radiator, ki je bil v prostoru, pa na Andrejevo glavo in nato s kretnjami rok še pokaževa na šivanje. Od radiatorja je to, skorajda prebledi zdravnik. Zdaj je stvar postala bolj resna. Gremo k bolniškemu administratorju, ki ni vedel kaj bi z nama. Naj kopira potni list, pa tisti list, ki sva mu ga tiščala pod roke, kaj naj dela z njim? Zdravstveno zavarovanje, kaj naj s tem? Vendarle se je gospod administrator odločil, da nekaj mora storiti. Iz potnega lista tako preslika turško vizo iz leta 2002. In medtem, ko Andreja pripravljajo na ‘operacijo’, jaz administratorju dopovedujem, da je to stara viza. Glejte, to je nova, mu kažem v potnem listu. On pa mi zamahne z roko, češ saj ni pomembno leto, glavno je, da je viza.
Po dolgotrajnih pripravah ustreznega pribora za operativni poseg, mladi zdravnik vpraša za lokalno anestezijo. Andrej, že malo naveličan, odgovori, da tega pa res ne potrebuje. ”But mister, this very painfull,” se v polomljeni angleščini potrudi zdravnik. Naj bo. Še injekcija lokalne anestezije in operacija ‘tako to delamo v Şebinkarahisarju’ se lahko začne.
Ko je šel zdravnik z roko proti glavi so se mu roke tako tresle, da sem si dejala, no tega pa res ne bom gledala. Tudi zdravnikova asistentka je opazila, kako zelo tresoče vse skupaj poteka in je stvari vzela v svoje roke. Takrat pa mi Andrej reče: ”Veš, še dobro, da so mi dali lokalno, ker si nisem predstavljal, da bo tole potekalo tako eksotično.” In eksotičen je bil tudi konec. Zadovoljna, da sva vse skupaj dobro opravila prideva ven, pogledam kako so vse skupaj uredili in vidim, da so gazo prišili na glavo. ”To narobe vidiš, saj ne morejo kar gazo prišit na glavo,” mi ne verjame Andrej. Pogleda še njegova žena in potrdi, da je vse skupaj res prišito med njegove lase.
Kasneje glavo pokažemo še Handan, zdravnici, ki je bila v skupini. V začudenju nam pojasni: ”V vsej svoji dolgoletni praksi še nisem videla kaj podobnega. Očitno sem res morala priti v Turčijo, da sem spoznala, da se dá storiti kaj takega tudi na tak način.”
MOČ MISLI SREDI KURDSKIH VASI
Da je pretok misli stvar, ki dejansko deluje, se je izkazalo sredi vožnje po kurdskih vaseh v okolici Dogubeyazita. Nekaj vasi smo imeli že za sabo, sprehodili smo se skozi njih. Saj je vse lepo in prav, ampak polno teh divjih psov in skozi kakšno vas bi se lahko tudi peljali. Takšna je bila nekako miselna podlaga našega kombija, ki je v čarobnosti neskončne količine prahu sopihal za prvim vozilom naše skupine.
Tako se vozimo po vzhodnoturškem veličanstvu, ko pridemo do neke kurdske vasi. Že smo se peljali mimo prvih hiš, ko Nilufer z ironičnim tonom vsa začudena izjavi: ”Kaj je zdaj to, se ne bomo ustavili? Saj ne morem verjet, celo peljali se bomo skozi eno od teh vasi, verjetno je kaj narobe, da se ne ustavimo?” Ni še povedala do konca, ko opazimo, da se kombi pred nami že ustavlja. Začnejo se odpirati njihova vrata, takrat pa Nuriye reče: ”Joj, Nilufer, lahko drugič svoje misli zadržiš zase? Vidiš, da Sulejman že leze ven iz kombija. Spet bomo hodili.”
Hodili ravno nismo, smo pa naleteli na zanimivo pranje volne. Ko se nato spet zbašemo v vozila Nuriye reče: ”Nilufer, zdaj pa prosim, da si tiho, da se bomo še malo vozili.”
Z DIVJEGA VZHODA V CIVILIZACIJSKI ŠOK ZAHODA
Potovanja imajo res svojo moč. Nekatera so tako močna, da se potniki včasih sploh ne želijo vrniti domov. Wahide in Meliha sta se v tem poletju odločili, da vzhodno turško doživetje popestrita še z zahodnim delom Atatürkove dežele. Meliha se je za podaljšanje dopusta odločila že nekaj dni pred zaključkom potovanja po vzhodu. Wahide pa je svojo željo povedala le tri ure pred odhodom javnega avtobusa iz Diyabakirja do Konye. Seveda ni bilo problema, želja je pomembna. Prepakiranje smo opravili kar na avtobusni postaji, kamor nas je pospremila cela skupina. Nekaj oblek sem, nekaj spominkov tja, še zadnji poljub mami, in Wahide je bila pripravljena na nove podvige. Jaz pa na nove vodniške dogodivščine. Naš končni cilj so bile snežno bele ponvice v Pamukalah.
Javni avtobusni promet v Turčiji res preseneti. Udobni sedeži, napitki in prigrizki, filmi v turščini in prijazni sopotniki, s katerimi kramljaš v turškem jeziku, čeprav ga ne znaš. Turščina je res poseben jezik, nič ne razumeš kaj ti pravi sogovornik, pa vseeno veš, kaj ti želi povedati. Tudi drugega dela risanega filma ‘Ledena doba’ nisem videla že lep čas, če pa je film v turščini, je še toliko bolj zanimiv. Nato je bil čas za spanje. Bila je nočna vožnja in Sulejman, eden izmed največjih poznavalcev Turčije v naši agenciji, mi je suvereno zaupal, da naj bi vsa vožnja, se pravi do našega cilja, trajala nekje okoli 15 ur. Ja, verjetno je bil poudarek na ‘naj bi’. Naslednjih 14 ur smo potrebovale le do naše vmesne postaje, kjer smo v Konyi prestopile na drug avtobus.
Naslednji dan smo torej okoli 11.ure dopoldne prispele v Konyo in vse kar malo ponosne, da smo brez večjih problemov tako ali drugače preživele to vožnjo, se jaz odpravim na lov za čimprejšnji odhod do Pamukal. Odhod naslednjega avtobusa je bil res čez slabi dve uri, ampak kar nekako nisem mogla verjeti prodajalcu vozovnic, ko mi je dejal, da bo vožnja do našega cilja potekala še nadaljnih sedem ur. Po mnenju našega ‘strokovnjaka’ naj bi iz Konye potrebovale še kakšne tri ure vožnje. Verjetno je bil znova poudarek na ‘naj bi’.
Tako se podamo še na sedemurno vožnjo, ki se je začela zelo obetavno. Že po prvih ovinkih smo se sladkale s sladoledom. Potem pa pokrajina kar šiba mimo tebe, ne da bi se je sploh zavedal. Zamaknjeno opazuješ okolico po kateri se pelješ in čakaš, da pride na vrsto nova porcija biskvita s čajem. Vmes pa si rečeš, kako velika je ta Turčija. Če bi se iz Slovenije 23 ur peljala z avtobusom, bi verjetno pristala nekje v Skandinaviji.
Ura je bila 20.00, ko smo prispele v hotel in kraj, kamor sta na dopust nekoč hodila tudi Mark Antonij in njegova Kleopatra. Ob prihodu smo si skorajda čestitale in se pridružile skupini, ki je skupaj s Hanim potovala po zahodni Turčiji.
Nisem si mogla kaj, da ne bi poklicala strokovnjaka Sulejmana in mu sporočila, da smo prišle na cilj. ”Tu smo,” mu rečem. ”Samo potrebovale smo malo več časa, kot si ti predvidel,” še dodam. On pa v smehu odvrne: ”Vem. Če bi vedele, koliko vožnje je, potem verjetno ne bi želele tja.” Torej je bil poudarek definitivno na ‘naj bi’.
HAMAMSKO DRGNJNJE PO KARSOVSKO
Sprostitev, užitek, masaža, predvsem pa postavni maserji. Taka je moja ideja o hamamu oziroma je bila ideja o hamamu. Vem, da bi morale po turški tradiciji ženske masirati ženske. A v tej zgodbi temu ni tako. V Karsu, mestu tik ob armenski meji, si ponavadi privoščimo hamam, ker je zelo praktično čisto blizu hotela. V bistvu je pod hotelom. Stvar je taka, da vse od zgoraj naštetega, kar se tiče mojih idej, dobiš tudi v tem hamamu. Razen nečesa. Tistega zadnjega, kar sem napisala, se pravi postavnih maserjev. No, saj so postavni, lepota je relativna, kajne? Ampak, drage moje, saj veste kaj sem imela v mislih? Ob lepem, mladem, postavnem turškem maserju se človek lažje sprosti.
Po prvem toplotnem šoku, se vsi, ki smo se odločili za hamam, začnemo veselo polivati z vodo. Ležanje na vročem kamnu tako prija. Nikamor se nam ne mudi. V tej užitkarski idili pa v prostor vstopita dva brkata Turka in kar takoj vprašata, kdo hoče prvi na masažo. A že? Čudno se spogledujemo, ker pa sta maserja še vedno strogih, kar malo čemernih obrazov, se prvi le odloči za ‘žrtvovanje’.
Saj ni tako grozno kot se mogoče sliši, gre le za to, da se bere bolj napeto. Je pa dejstvo, da se v hamamu človek res lahko počuti kot kos mesa. Tu ni neke ‘elevator’ muzike, ki bi prihajala iz skritih zvočnikov tam nekje, ali pa sladkobnega vonja v zraku, ki naj bi pomiril duha. Tu sta ti in maser, ki ti reče, da se uležeš, potem pa te gnete kot testo. Nekateri prijemi so prijetni, drugi pa grobi. Včasih človek kar težko zadiha. Ob vsem tem pa se spoznaš še s kakšno novo mišico, za katero prej sploh nisi vedel, da jo imaš.
Skratka, kot prerojen prideš nazaj k ostalim in ponavadi si vsi izmenjamo svoje izkušnje. Pri nas je bil eden izmed maserjev še posebej temeljit pri predstavnicah nežnejšega spola. Zelo se je potrudil pri določenih delih telesa. Ko smo mu povedale, da si tega ne želimo, pa je kar malo užaljeno odšel v prostor za ohlajanje in nas tam s pokesanim obrazom pričakal z brisačami.
VESTE KJE JE HITCHCOCK DOBIL IDEJO ZA FILM ‘PTIČI’?
Že sama vožnja do tja, kamor smo bili namenjeni je bila prav Hitchcockovska. Potovanje se je bližalo koncu in kaj je lepšega, kot v programu potovanja prebrati, da nas čaka lep dan same uživancije na ladijci po vanskem jezeru, vmes pa obiščemo še dva otoka. Sliši se lepo, pa prebere tudi. Lahko pa je še lepše.
Torej odpeljali smo se z ladijco po tem čudovitem sodavem jezeru, kdo pa si je predstavljal, da so valovi na jezeru lahko tako visoki. Ja, na morju v redu, ampak na jezeru? Tudi meni se je zdelo malo pretirano, ko mi je Sulejman dan prej dejal, da so valovi na tem jezeru lahko tako visoki, da ladje ne vozijo. Mislila sem si, pa dobro, saj je samo jezero.
Naslednji dan mi je kmalu postalo vse jasno. Najprej je bilo še vse idilično, nato pa je voda začela udirati na spodnji del plovila, zato smo se večinoma zbasali na zgornji del. Pa tudi tu je bilo sprva še vse ‘v mejah normale’, dokler nismo začeli padati s stolov in en po drugemu, takrat pa se je začela veselica. Stoli so bili plastični, tako kot ponekod na terasah ob morju. In ker nas je tako močno premetavalo, so se noge stolov spodvile, v takih trenutkih je bilo vsakršno fotografiranje res adrenalinski podvig. Malo bolje so jo odnesli tisti, ki so sedeli na lesenih klopeh ob straneh, pa tudi ti so morali ob kakšnem res velikem ‘rukerju’ držati sebe, klop, drog ladje in svoje nahrbtnike.
Skratka, kot sem dejala, že sama vožnja do tja je bila Hitchcockovska. In če nadaljujem v filmskem žargonu, se je pred našim ciljem, v ta scenarij vmešal se slavni, misteriozni David Lynch. Tik pred otokom, kamor smo bili namenjeni, se pokvari naša ladja. Otok je bil tako blizu, skoraj na dosegu roke, mi pa smo se začeli vrteti v krogu. Vrteli smo se in vrteli, vendarle nam je nekako le uspelo, da smo se zasidrali ob otoških skalah. Vsi navdušeni nad tem, da je vožnje konec, se s svojimi fotoaparati, brisačami in kopalkami povzpnemo na otok. Tam pa vsi doživimo šok. Kje smo, kaj se tu dogaja? Presenečeni obrazi vseh se … No, vsega ne bomo povedali. Že zaradi tistih, ki tam še niso bili.
Vodnica Aydan – vas pričakuje v njeni deželi…