Piše: Tadeja Korošec
Pridružite se nam na potovanju po Vzhodni Turčiji >>
Turčija je muzej na prostem. Kar enaindvajset spomenikov po vsej državi je uvrščenih na seznam Unescove svetovne dediščine. Še več jih na tem seznamu sicer ni, a so zaščiteni kot lokalni spomeniki. In mnogi še sploh niso odkriti.
Medtem ko se večina popotnikov odpravi na zahod države – v Efez, kjer občudujejo starodavno knjižnico, ali v Kleopatrine Pamukkale – ali, če že ne na zahod, vsaj v osrednjo Anatolijo, v Hatušo, nekdanjo prestolnico starodavnega hetitskega kraljestva, se mi podamo na turški vzhod. Divji, divji vzhod. Tam se skriva kar šest spomenikov, vpisanih na Unescov seznam. Na našem potovanju obiščemo štiri izmed njih, vsak pa je zgodba zase. Zgodba o določenem poglavju zgodovine, o ljudstvu, ki je tu nekoč živelo, in o usodi, ki se je pisala na tem prostoru. Vsak izmed teh krajev nam razkrije nov delček identitete te raznolike in tako zelo drugačne podobe Turčije, kot jo poznamo z evropskega zahoda države. Vsak v nas prebudi drugačen občutek, ki nas popelje na potovanje in razmislek – predvsem vase.
Ani – mesto duhov
Zaspana lepotica, ki je, kot Trnuljčica, potonila v večni sen. Nekoč pa je bilo to veličastno mesto – prestolnica armenskega kraljestva. Svilna cesta, ki je svoje krake razprostirala prav tu, je Ani spremenila v eno najbogatejših in najmogočnejših mest med 9. in 11. stoletjem. Silno bogastvo je omogočilo gradnjo 1001 cerkve, po katerih je Ani postal znan in spoštovan daleč naokoli. Mogočno obzidje ga je varovalo pred zunanjim svetom, karavanski most pa ga je z njim povezoval ter mu dovajal svež pretok blaga, ljudi in idej.
Danes je podoba povsem drugačna. Nad mestom, na hribu, še vedno bdi mogočna citadela. Njeni začetki segajo v čas Urartov – starodavnega kraljestva iz 1. tisočletja pr. n. št., ki je veljalo za prednika armenske civilizacije in je obvladovalo ta del sveta. Trdnjava še vedno samotno gospodari nad pokrajino ter se ozira čez reko Arpačay, kjer le nekaj metrov stran, a za strogo nadzorovano mejo, današnja Armenija z bolečino v očeh zre proti ostankom svoje nekdanje slave. Ruševine armenskih cerkva so raztresene po prostrani planoti – nekatere se že obnavljajo, druge na to še čakajo, tretje pa razpadle ležijo kot kamniti ostanki in nemo pričajo o davno minulem blišču. Armenski kamnoseški detajli, bodisi še vgrajeni v cerkvene ostanke ali pa razprostrti po ožgani travi – pričajo o neverjetni natančnosti, lepoti, trudu in ljubezni, ki so bili vloženi v arhitekturo tega mesta.
Ko se kot popotnik sprehajaš po tem kraju iz nekega drugega časa, te prevzame otožna, a hkrati presenetljivo pomirjujoča melanholija. Takšna, kot jo prinese jesen – ko poletje neizbežno mine in za sabo pusti le spomin na čarobne noči. Spomin, ki je toliko močnejši prav zato, ker veš, da se je zares končalo.
Diyarbakir – črno mesto
Črno mesto – v celoti zgrajeno iz temnega, toplega, luknjičastega in trpežnega bazaltnega kamna. Mesto obdaja šest kilometrov dolgo obzidje, ki velja za drugo najdaljše in najmogočnejše obrambno obzidje na svetu, takoj za Velikim kitajskim zidom. Vstop vanj je slovesen, saj vstopiš skozi zid, katerega gradnjo je konec 3. stoletja n. št. začel rimski cesar Konstancij II v takratni rimski Amidi – mestu, ki živi še danes.
Današnja prestolnica nesojenega severnega Kurdistana piše posebno poglavje. Znotraj obzidja se odvija edinstvena zgodba. Glavna ulica utripa od življenja: sveže stepen ajran na vozičkih, rdeča pijača, ki jo točijo iz tradicionalnih vrčev s hrbta, živobarvni mandlji, oblačila – tradicionalna in sodobna – vse to se ponuja na ulicah in v majhnih trgovinicah, zgrajenih iz istega kamna kot mogočno obzidje samo.
Pred trgovinami posedajo gospodje – Kurdi v tradicionalnih vrečastih hlačah, belih srajcah in včasih še s telovnikom. Pijejo že ne vem kateri čaj po vrsti in modrujejo… kdove o čem, a zagotovo o nečem pomembnem, saj na majhnih stolčkih presedijo ure in ure. Včasih tudi zapojejo, in dolžina njihovih tradicionalnih kurdskih pesmi pogosto časovno sovpada s pogovori o reševanju sveta – torej trajajo dolgo. Malce višje ob glavni cesti, tik pred bazarjem, njihovi mlajši potomci glasno in navdušeno vabijo mimoidoče na diyarbakiško kavo, sveže stisnjen pomarančni sok ali k nakupu čudovitih bakrenih izdelkov, razstavljenih na notranjem dvorišču okoli starega vodnjaka. Bujrum, bujrum! vpijejo brez zadržkov. In že se znajdeš znotraj novega obzidja, v čudovitem črnobelem hanu, kjer hlad bazaltnega kamna in bistra voda iz vodnjaka ustvarita pravo oazo – sredi zunanjih 40+ stopinj Celzija.
Današnji Diyarbakir diha z dušo, staro več tisočletij, prenašano iz roda v rod, iz življenja v življenje vseh, ki so živeli ob njegovem Tigrisu. To svojo dušo ponosno razkazuje vsakemu obiskovalcu, ki si drzne prestopiti njegovo obzidje in začeti odkrivati zgodbe, zapisane v njegovih tlakovanih ulicah – od starodavnih civilizacij do današnjih, skoraj povsem kurdskih prebivalcev. Ti te z iskrenim nasmehom in osnovnim znanjem angleščine – ali pa kar brez njega – hitro prepričajo, da si zares dobrodošel.
Gobekli Tepe
Cesta, ki se vije skozi neskončno, vročo, rumenkasto in razgibano mezopotamsko pokrajino, te pripelje na vrh samotnega hriba. Nahajaš se sredi ničesar – po sveti Šanliurfi ni več sledu o naselbinah ali bivalni kulturi. Na vrhu hriba stoji drevo. Sveto drevo. Tako sveto, da je pastirjem in njihovi živini strogo prepovedano, da bi tam smetili – kaj šele urinirali. Domačini že od nekdaj prihajajo k njemu z molitvami in prošnjami. Zakaj je sveto? Nihče zares ne ve. A tako pač je.
Pod tem drevesom ležijo masivni kamniti bloki – več metrov visoke in večtonske klade. Na teh gigantskih monolitih, oblikovanih kot črka T, so izklesani živalski reliefi. Kuščar, škorpijon, lisica, ptica … upodobljeni z izjemno natančnostjo in realizmom. Kaj počnejo vse te živali tukaj že 12.000 let, ostaja uganka. In morda bo tako tudi ostalo.
Gobekli Tepe – uradno najstarejše do zdaj odkrito svetišče na svetu – v sebi skriva toliko skrivnosti, da je preoblikovalo razumevanje zgodovine človeštva. Ko se pod žgočim soncem vračaš od svetišča, prevzet od estetske dovršenosti templja, ki ga je ustvaril tako imenovani »primitivni« človek, te napolni občutek praznine. Praznine, široke kot je prostrana ta mezopotamska ravnica, pod katero tiči še nešteto neodkritih krajev.
Naše znanje je kot šivanka v kopici sena. In ti si tako majhen – kot je veliko uho med vsemi posušenimi travnimi bilkami v tej neizmerni kopici.
Nemrut Dagi
Obronki gorovja Taurus so v trdi temi še nevidni. Ovinkasta cesta in naklon vožnje razkrivata, da se vzpenjamo visoko. Pred sončnim vzhodom je pogosto mrzlo in divje piha, ti pa, neprespan in premražen, vse bolj dvomiš o tej odločitvi. Hotelska postelja, čeprav ne najbolj udobna, se zdaj zdi kot raj – kot da sta prav iz nje izvirala Evfrat in Tigris. A potem pride trenutek, ko izstopiš iz kombija in začneš vzpon. Predstava se prične. V tišini karavana popotnikov stopa proti vrhu, kjer zarja počasi riše prve obrise gorovja pod nami. Na vzhodni ploščadi se s prvimi sončnimi žarki pokaže, da poleg množice obiskovalcev nismo sami. Za nami, s hrbti obrnjeni proti 50 metrov visoki gori nasutega kamenja, sedijo božanska telesa. Obglavljena zaradi časa in naravnih sil, a kljub temu ponosna, še vedno kraljujejo nad dolino. Pred njimi na tleh ležijo njihove ogromne glave – z obraznimi potezami in pokrivali, ki jih razkrivajo: brezglava telesa tako dobijo imena.
Na čelu te božanske postavitve kraljujeta čuvarja zemlje in neba – lev in orel. Zraven sta grški Zeus z mogočno nakodrano brado in neustrašni Herkul, komagenska boginja Tiche z ličnim pokrivalom, mladostni Apolon in – Antioh. Komagenski kralj iz mesa in krvi, ki si je dal v 1. stoletju pr. n. št. visoko nad Evfratom postaviti ta veličastni spomenik. Posadil se je med bogove, ker se je imel za njihovega enakovrednega. In prav tako, kot bi bili grški, so bogovi lahko tudi perzijski – Antioh je namreč verjel, da je potomec obeh mogočnih velesil: Grčije in Perzije.
Vsako jutro sonce obsije to mitološko zasedbo in meče žarke slave na Antioha. Čeprav njegovega groba v tumulu za kipi niso nikoli našli – niti vhoda vanj ne – mu je vendarle uspelo: postal je nesmrten. Smrtniki ga še danes vsak dan, ob sončnem vzhodu in zahodu, obiskujejo in se poklanjajo njegovi ambiciji in veličini.
Lagala bi, če bi rekla, da se med glavami na Nemrut Dagiju tudi sama ne počutim nekoliko večna. V tej zgodnji uri, ko se zazrem proti mogočnemu Evfratu, ki se kot počasna, lena kača vije po planoti Taurusa, občutim njegovo večnost. Spominja na vse, kar je že bilo: kdo mu je vladal, kdo je z njega odšel. In ti – nad reko, med bogovi in kraljem, morda celo med tistimi, ki so nekoč zrli v Evfrat – si preprosto tam. In uživaš v tem občutku… biti. Ali je to večnost, ali pa veličastnost jutra, ki je ravnokar vstalo nad Mezopotamijo – ne znam povedati. A nekaj se zgodi tam zgoraj, nad Evfratom.
