12. maj, 2009   Člani pišejo  

Vtisi iz prvega samostojnega vodenja vodnice Nine…

 

Vtisi iz prvega samostojnega vodenja vodnice Nine…

Zdaj gre pa zares…

 

Zdaj gre pa zares, tokrat bom sama! Rečem si, prepusti se, ker to je edina možnost. İn že je tu večer, ko spakiram svoje stvari in se odpeljem z ladjo v Evropo in do letališča. Že je tu trenutek, ko zaslišim: ‘the plane from Ljubljana has landed.’… Zdaj šele občutim, da sem sama. Tu je sicer še lokalni vodnik, ki je na svoji tretji zaporedni turi… kdo ve kaj razmišlja. Dvomi hitro izginejo, skupina prispe in že smo na poti! Uvodni govor ni samo to, ampak prvi stik z novo skupino, razbija led… Nekaj smeha in že se zastopimo!

 

Istanbul zabriše meje in postanemo pravi sopotniki. Všeč so mi prva vprašanja in prvi čaj, ko smo vsi utrujeni – takrat nastanejo prve vezi. Naslednji dnevi tečejo gladko, sem in tja se še lovim, a počasi ujamem ritem… Skupina je super, vsem je vse všeč in nič ne jamrajo! Skupinski duh nas ponese po 700 stopnicah na vrh trdnjave in kasneje na zelo vroče oglede starih antičnih mest… ki očarajo…

 

Že na začetku naučiva z lokalnim vodnikom sopotnike nekaj turških besed, da se bodo znali zmeniti kakšno stvar, naročiti hrano. Tudi hrano spoznamo in mnogi so presenečeni nad zanimivo in dobro hrano

 

Morje sprošča in tako tudi skupina na morju postaja vedno bolj enotna. Pa soteska, to je bilo veselja! S skupnimi močmi nam je uspelo! Uživam s skupino na poti, delo res postane pravi užitek. Življenje postane še lepše kot je že. Seveda vsi postanemo Turki in se povsod predstavimo s turškimi imeni. Tudi sopotniki dobe več popusta pri nakupih, če se predstavijo po turško. Malo za hec…

 

Na sredi poti nas zapusti ena družina. Slovo je kar težko… Nahecali smo Durana, da nam zapoje v slovo in res nam je, super! Odločili so se za počitnice na enem kraju in gredo po svoje. Ni naključje, da se še dvakrat potem srečamo na naši poti.

 

Tako malo je potrebno, da se družina počuti varno in udobno. Samo malo več skrbi in pozornosti in že je vse ok. Naša najmlajša člana sta ves čas uživala, nikoli zajamrala in pogumno vztrajala povsod – tudi na turškem večeru, kjer sta ostala z nami do konca! İn ko sem na koncu ob slovesu dobila od deklice nek okrasek, ki ga je naredila sama, sem vedela, da je to to. Na pravi poti…

 

Zadnji dan me je skrbelo toliko stvari, a navsezadnje se je vse izteklo tako, kot se mora. Res, da me je na koncu poti nekega večera zdelala kratka slabost, a sem zlahka preživela tudi to! Volja, moč, želja… Še bolj močna želja početi to, ker vodenje je res najlepši poklic na svetu. Tudi Turčija sama postaja vedno bolj moja dežela, jezik vedno bolj domač in ljudje vedno bolj prijatelji… Seveda je bil dan, ko sem bila jezna zaradi neke nepomembne zadeve, a tudi to je šola, naučiti se reagirati v takih trenutkih! In na koncu so ostali sami lepi spomini!

 

 

Vodnica Ajda …