30. sep, 2020   Agencija Oskar, Slovenija, Vodniki  

 

Vtisi iz Dežele medveda

Sredi septembra sem iz Agencije Oskar prejel klic: ˝Hej Primož, te zanima vodenje po deželi Medveda?˝ V trenutku mi je po glavi pričel rojiti cel kup rjavih kosmatincev, ki me radovedno opazujejo na poti nekje v Kočevskih gozdovih. Sledeč trenutnemu navdihu sem brez pomišljanja pritrdil. ˝Dobro, v četrtek – čez tri dni – greš z nami na uvajalno turo, pripravi se.˝ se je glasil odgovor. Besedna zveza v programu ˝Pogled na bukov PRAGOZD KROKAR v Borovcu˝ mi požene kri po žilah, komaj čakam, da poletim!

V muzeju suhe robe v Ribnici sem se pričel ločevati od vsakodnevne rutine. Neokrnjen gozd soteske Kadice je moje misli popeljal na območje pragozda Krokar. Ob tem sem občutil prijetno vznemirjenje, kot da bi na hrbtu začutil krila, ki mi prigovarjajo, daj, razširi nas, poleti, daj, da začutimo veter! Na Bloški planoti je vodnik Bojan tako doživeto prepletal zgodbo Martina Krpana z okolico cerkve svetega Urha na Zavrhu, da sem kar čakal, od kod se bo prikazal ta silak. Akademski slikar g. Božo Strman – Mišo nam je na svojem domu postregel kavro, tipično notranjsko jed, ki je prav razvajala naše želodčke. Muzej Bloških smučarjev nas je zgodbami o trdem bloškem življenju dokončno popeljal z domačega vsakdana v našo potovalno zgodbo.

Deževje naslednjega dne nas med obiskom Cerkniškega muzeja ˝Jezero je – jezero nej˝ ni motilo. Bližnja cerkev svetega Volbeka obsijana s soncem in dramatično kuliso izmenjujočih se pasov oblačnega in jasnega neba je čakala, da se je v meni prebudil fotograf. Ob strmem apnenčastem spustu proti malemu naravnemu mostu v Rakovem Škocjanu smo doživeli prvi pravi preizkus. Mala deževna povodenj se je ulila po nas in se kot potok vila prav po naši poti. Vsem, ki smo presegli samega sebe in prišli na cilj, so oči še dolgo, dolgo žarele. Kot v posmeh misli, da lepše že ne more biti, nam je dih jemala Unška Koliševka, rov, ki so ga Italijanski vojaki v času med obema vojnama skopali globoko v živo skalo. Stapljanja z lokalnim življenjem si brez pogostih sončnih ali deževnih sprehodov nisem več znal predstavljati.

Sledil je nov najlepši dan na našem potovanju. Lovska zbirka in polharski muzej v pristavi gradu Snežnik mi zopet burita domišljijo o podobi pragozdov. Iz zasanjanosti me predrami najbolj fotogeničen prizor, kar sem jih videl, podoba gradu Snežnik s spodaj ležečim bajerjem. V naslednjih treh urah smo z obiskom Križne jame in nad njo stoječe Križne gore povzeli bistvo našega potovanja. Podzemni in površinski Kras, Kras z običajne in s ptičje perspektive. Napovedan petindvajset minutni vzpon po številnih prehojenih kilometrih je vzbujal nekaj dvomov in terjal nekaj napora. Nasmehi in podobe čudenja na obrazih vseh na vrhu pa so jasno dokazovali, da je bila zmaga nad samim seboj več kot poplačana. Odprl se je pogled na Javornike, Snežnik, Cerkniško in Loško polje, Bloško polico ter celo Kamniško sedlo, vse z ene točke.

Zadnji dan smo skozi skoraj pravi pragozd pripešačili do jame Ogenjca, v bližini katere se je med spomladi leta 1942 nahajala partizanska bolnica. Sledila je vožnja skozi Kočevske gozdove do izhodišča poti k Taborski jami. Tu se je v istem času nahajal del borcev in del štaba Kočevskega odreda, skupaj 13 partizanov. Usoda izdanih in pobitih partizanov na obeh lokacijah je kar zaživela pred mojimi očmi in nas vse močno pretresla. V nadaljevanju nas je vožnja skozi Kočevske gozdove pripeljala do kraja Borovec. Po krajšem vzponu smo prispeli na sam rob območja pragozda Krokar, kjer veljajo samo zakoni narave, zato človek zavestno ostaja zunaj. Tako lepe trenutke človek doživi tako poredko, da ni prav, da jih uničuje z zapletenim globokim modrovanjem. Raje raztrgaj spone, razširi krila, poleti in začuti veter!

Vodnik Primož